Jedro

Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko, iz organizacijskih, ekonomskih razlogov in predvsem zaradi racionalizacije stroškov odločila, da ukine delovno mesto direktorja za gostinstvo in turizem. Iz tega razloga je tožniku, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, zakonito podala redno odpoved iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 2. 2010 iz poslovnih razlogov in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu obračunati vse od 27. 3. 2010 dalje do vrnitve na delo, zapadle bruto mesečne plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bil zaposlen na delovnem mestu direktor hotelov in gostinstva in da je bilo tekom postopka na prvi stopnji kot nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka, že v času odpovednega roka tožniku, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela pomočnik direktorja za gostinstvo in turizem. Že sama naziva navedenih delovnih mest, po mnenju pritožbe, nakazujeta na to, da je šlo v obeh primerih za opravljanje enakih ali zelo podobnih delovnih nalog. Sodišče prve stopnje je presojalo vsebino dejanskega dela na navedenih delovnih mestih in ugotovilo, da zaposleni na novem delovnem mestu nudi svetovanje in pomoč na področju gostinstva in hotelov ter sodeluje pri kadrovski reorganizaciji in pri postavitvi nove organizacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik nalog kadrovske reorganizacije in vzpostavitve nove organizacije ne bi zmogel, ker svojih nalog ne pozna dovolj dobro in ker direktor že od nastopa funkcije z delom tožnika ni bil zadovoljen. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je v sodbi ugotovilo obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Skladno z določbo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je poslovni razlog podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, strukturnih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na strani delodajalca. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tudi tožnik ukvarjal z deli kadrovske reorganizacije in vzpostavitve nove organizacije, kar naj bi bila naloga zaposlenega na delovnem mestu pomočnik direktorja za gostinstvo in turizem, ni bilo izkazano prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela. S takšno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje izkazalo prav nasprotno, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je samo utemeljevalo obstoj poslovnega razloga zaradi tožnikove neustreznosti glede načina dela, čeprav je pri tem sodišče pojasnilo, da pri tem ni mišljena nesposobnost je nedvomno, da tožnikova „neustreznost glede njegovega načina dela“ predstavlja razlog na strani delavca in ne okoliščine, ki bi vplivale iz delodajalčeve sfere in s tem utemeljevale obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR in sicer obveznost preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga prekvalificirati za drugo delo. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja za gostinstvo in turizem sklenjena le za določen čas treh mesecev, zaradi del, ki po svoji naravi trajajo le določen čas in da zaradi tega tožena stranka ni imela obveznosti ponuditi tožniku te pogodbe za opravljanje tega dela. Že direktor tožene stranke je na naroku dne 14. 7. 2010 povedal, da je bila pogodba novemu zaposlenemu podaljšana pa tudi, če ne bi bila, bi bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe za določen čas. Tožnik tudi meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je v sodbi namreč v celoti in brez obrazložitve sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, čeprav so bile njegove navedbe večkrat v nasprotju z listinskimi dokazi in trditvami pooblaščenke tožene stranke. Čeprav iz trditev pooblaščenke tožene stranke na naroku dne 2. 6. 2010 in poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja z dne 11. 2. 2010 (priloga C3), jasno izhaja ugotovitev tožene stranke o številki 40 presežnih delavec in načrtovanju sprejema programov presežnih delavcev, je sodišče brez navedbe razlogov verjelo direktorju tožene stranke, da navedeno predstavlja le stroškovno projekcijo in zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna postopati po pravilih, ki veljajo za odpoved večjemu številu delavcev. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo sodišča in s sodbo odloči v zadevi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je tožena stranka z listinami in z prepričljivo izpovedbo direktorja pojasnila, da je zaradi razloga insolventnosti in predvidenih ukrepov, ki naj bi imeli za cilj zmanjšanje stroškov dela, novo organizacijo dela in kadrovsko prestrukturiranje, ugotovila prenehanje potrebe po delu tožnika. Tožena stranka je tudi preverila, ali lahko tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji in glede na to, da je tožena stranka potrebovala na delovnem mestu pomočnik direktorja delavca za določen čas, z drugačnim obsegom dela in nazivom za višjo izobrazbo in za nižjo plačo, kot jo je imel tožnik v individualni pogodbi, pogoji nove pogodbe o zaposlitvi torej niso ustrezali kriteriju ustrezne zaposlitve po ZDR. Tožena stranka je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih določa drugi odstavek 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika in tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Odločitev, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je zadostno obrazložilo in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita pritožba in sicer, da je sodišče v celoti sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, čeprav je njegova izpoved v nasprotju z listinskimi dokazi in tudi s trditvami pooblaščenke tožene stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpoved direktorja tožene stranke ni v nasprotju z predloženimi listinskimi dokazi, saj predloženo poročilo o insolventnosti tožene stranke potrjuje izpoved direktorja tožene stranke. Zmanjšanje števila zaposlenih ni bila obvezna sestavina Poročila o insolventnosti, je pa tožena stranka v poročilu sicer predvidela zmanjšanje števila zaposlenih (predvidoma 40 delavcev) in ovrednotila sredstva, ki bi bila potrebna za izplačilo odpravnin. Sodišče je verjelo direktorju, da je v poročilu navedena le stroškovna projekcija stanja, ob predpostavki nespremenjenega poslovanja, v primerjavi s preteklimi leti. Tožena stranka pa je kasneje ugotovila, da se je njeno poslovanje tako izboljšalo, da odpoved pogodb o zaposlovanju večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga ne bo potrebno, zato tudi ni pripravila Programa reševanja presežnih delavcev. Tožnik pa tudi ni trdil, da je pri toženi stranki kasneje prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev.

V skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposlitvi delavca pod spremenjeni pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 1. 7. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela direktorja hotelov in gostinstva za nedoločen čas z vsebino del, kot izhaja iz opisa del in nalog (priloga A6). Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega Poročila o insolventnosti, ki potrjujejo direktorjevo izpoved, da je po nastopu funkcije v novembru 2009 ugotovil, da je toženka v slabem finančnem položaju, zaključilo, da so na strani tožene stranke obstajali ekonomski razlogi. Na podlagi 35. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 in nadalj.) je bil toženkin direktor dolžan izdelati poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s predloženimi listinami in izpovedbo direktorja dokazala, da je zaradi razloga insolventnosti in predvidenih ukrepov, ki naj bi imeli za cilj zmanjšanje stroškov dela, novo organizacijo dela in kadrovsko prestrukturiranje, ugotovila prenehanje potrebe po delu tožnika. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je še v času, ko je tožniku tekel odpovedni rok, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela pomočnika direktorja za gostinstvo in turizem in da že sama naziva navedenih delovnih mest nakazujeta na to, da je šlo v obeh primerih za opravljanje enakih ali zelo podobnih delovnih nalog. Tožena stranka je namreč sprejela odločitev, da iz organizacijskih, ekonomskih, strukturnih razlogov, predvsem pa zaradi racionalizacije stroškov ukine delovno mesto direktorja hotelov in gostinstva, ker je bil tožnik, kot je izpovedal direktor tožene stranke, zgolj vmesni člen med njim in delavci nižjega nivoja vodenja in da lahko družbo vodi in nadzira tudi z neposredno komunikacijo z njimi. Direktor je izpovedal, da sedaj večinoma sam izvaja dela in naloge, ki jih je pred ukinitvijo delovnega mesta opravljal direktor hotelov in gostinstva, sicer pa cenike pripravlja marketinška služba, za izobraževanje in plane izobraževanja pa skrbi kadrovska služba, pogodbe pripravlja pravna služba, za recepcijo odgovarja vodja recepcije, za zagotavljanje tržnih, tehničnih in kadrovskih pogojev, pa je odgovoren vodja posamezne organizacijske enota.

Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko, iz organizacijskih, ekonomskih razlogov in predvsem zaradi racionalizacije stroškov odločila, da ukine delovno mesto direktorja za gostinstvo in turizem. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija oziroma ukinitev delovnega mesta direktorja hotelov in gostinstva potrebna, ampak lahko samo ugotavlja, ali je prenehala potreba po tožnikovem delu, na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja hotelov in gostinstva. Delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizacij dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti, odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo da zunanjim izvajalcem. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga opravlja tožnik ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in opr. št. VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka s tem, ko je na novo zaposlila drugega delavca na delovnem mestu pomočnik direktorja za gostinstvo in turizem, ni izkazala prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela. Tožena stranka je z delavcem M.M. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 15. 3. 2010 do 14. 6. 2010 zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas, na delovnem mestu pomočnik direktorja za gostinstvo in hotele. Tožena stranka navedenega delovnega mesta pomočnik direktorja za gostinstvo in hotele ni bila dolžna ponuditi tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ki nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, saj delo ni predstavljalo ustrezne zaposlitve glede na to, da se je sklepalo za določen čas. Zato tožena stranka tudi ni bila dolžna tožniku ponuditi navedenega delovnega mesta. Prav tako pa je direktor tožene stranke prepričljivo izpovedal, da so sklenili delovno razmerje za določen čas z M.M. zato, ker je bil zelo uspešen pri pridobivanju sredstev kohezijskih skladov. Pridobil je sredstva v višini 9.000.000,00 EUR, ki so bila namenjena prenovi hotela. Direktor je prepričljivo izpovedal, da je zaradi ukrepov finančnega prestrukturiranja, v obdobju insolventnosti tožene stranke, potreboval predvsem svetovalca za gostinstvo in turizem, ki bi sodeloval še pri kadrovski reorganizaciji in dejansko ni potreboval novega direktorja za gostinstvo in turizem z enako vsebino dela, kot ga je opravljal tožnik. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenih razlogov, pri tem pa je upoštevala vse predpostavke, določene v ZDR, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je v sodbi ugotovilo obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, čeprav je tožena stranka tožniku dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kot je izpovedal direktor tožene stranke, že od nastopa funkcije, z delom tožnika ni bil zadovoljen. ZDR v 2. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je direktor zaslišan kot stranka pojasnil, da je ocenil, da tožnik dela, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi za določen čas opravljal D.M. ne bi zmogel, dejansko ne pomeni, da je tožnika označil kot nesposobnega za opravljanje svojega dela v skladu z 2. alineo prvega odstavka 88. člena in da je odpoved tožniku nezakonita, ker ni obstajal dejansko poslovni razlog za odpoved, temveč razlog nesposobnosti. Direktor tožene stranke ni izpovedal, da tožnik ni bil sposoben opravljati svojega dela.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane bistvene kršitve na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).