Jedro

Kovinskih kontejnerjev po občinskem odloku ni možno šteti niti po površini niti po vrsti rabe za pomožni objekt k stanovanjski hiši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.8.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 17.11.1999. Prvostopni organ je odločil, da se zavrne zahteva tožnika za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev dveh kovinskih kontejnerjev v izmeri 6,05 m x 9,8 m in višine 2,5 m na zemljišču s parc. št....

Sodišče prve stopnje se strinja s stališčem tožene stranke, da je na podlagi Odloka o pomožnih objektih, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Odlok, Uradni vestnik Gorenjske, št. 10/86), sprejetim na podlagi določbe 2. odstavka 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), določena vrsta in namen, največja velikost in način gradnje pomožnih objektov. Na podlagi 2. odstavka 62. člena ZUN se lahko dovoli priglašena dela, če se ugotovi, da za nameravana dela po Odloku pomožni objekt ne presega 20 m2 površine in če ta objekt funkcionalno dopolnjuje stanovanjski oziroma gospodarski objekt. Ker kovinski kontejnerji, ki jih želi postaviti tožnik, niso našteti med pomožnimi objekti v 3. členu Odloka, je po presoji sodišča prve stopnje odločitev upravnih organov pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore, saj je lahko upravni organ odločil v skrajšanem postopku že na podlagi vloge.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podredno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Po mnenju tožnika Odlok ne določa izključnega namena pomožnih objektov. V Odloku objekti niso navedeni taksativno, ampak so navedeni le primeroma. Ni torej razumljivo in utemeljeno, da se samo pri kontejnerjih uporablja načelo točne določitve. Zato je mnenja, da za postavitev kontejnerja zaradi značaja zgradbe kontejnerjev in njihove možnosti premikanja, za postavitev ni potrebna niti priglasitev del, ampak se kontejner lahko postavi na primerno mesto in začasno uporablja za določen namen. Sodišče tudi ni pravilno zavrnilo tožbenih ugovorov, saj je tožnik zatrjeval, da v upravnem postopku ni bil zaslišan, opravljen pa tudi ni bil ogled na kraju samem. Postopek se je začel zaradi prijav sorodnika tožnika, kar pa je sedaj urejeno in bo po vpisu lastninske pravice tožnik zaprosil za gradbeno dovoljenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki je pričel veljati 1.1.2007, obravnavalo tožnikovo pritožbo po navedeni prehodni določbi ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o dovolitvi priglašenih del podlaga za njeno izvršitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 62. člena ZUN, in ker priglašena dela za postavitev kovinskih kontejnerjev, skladno s pogoji, ki jih določa Odlok, ne predstavljajo pomožnega objekta, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je potrdilo odločitev upravnih organov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča postavitev kovinskih kontejnerjev ni možno šteti po določbah Odloka v zvezi z določbo 2. odstavka 62. člena ZUN niti po površini niti po vrsti rabe kot pomožni objekt. Zato ni podana pravna podlaga za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki so ponovljeni tožbeni ugovori. Na te ugovore je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeni ugovor zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče zavrača kot nedopustne, saj sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi samo ugotavljalo dejansko stanje, in zato ne gre za situacijo iz 73. člena ZUS-1. Tožnik pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu navaja le pavšalno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, preizkusilo izpodbijano sodbo le v smeri kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker tudi teh kršitev ni našlo, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi ta pritožbeni ugovor.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.