Jedro

Zneska, ki ga je posameznemu priporniku prisodilo ESČP, ni mogoče mehansko prenesti v slovensko sodno prakso, saj pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi celo takrat, ko nacionalen sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.

Ni mogoče slediti tožnikovemu prepričanju, da pobot vtoževane terjatve s toženkinima terjatvama v konkretnem primeru preprečuje pravilo iz 3. točke 316. člena OZ, ki onemogoča pobot terjatev, nastalih z namerno povzročitvijo škode. Strinjati se namreč gre s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka škodo tožniku povzročila namerno (pri čemer zgolj zavedanje o možnosti nastanka škode ne zadošča). To izhaja že iz dejstva, da je takoj po prejemu (prve) sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović proti RS, do česar je sicer prišlo šele v drugi polovici tožnikovega preživljanja pripora, začela s koraki v smeri izboljšanja pripornih razmer.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I. in II. točka nadomestita z novima točkama, ki se glasita:

I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila.

II. Zaradi pobota v I. točki ugotovljene terjatve in judikatne terjatve tožene stranke v višini 2.700,00 EUR1, se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.700,00 EUR zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke, kakor tudi pritožba tožeče stranke, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo se zavrne in se dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 98,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

(1) Terjatvi neplačane sodne takse po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 202/2002 z dne 18. 1. 2012 v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 dalje do plačila in neplačanih stroškov kazenskega postopka po sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 3. 2012 opr. št. K 202/2002 v znesku 8.195,29 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) zoper toženo stranko (v nadaljevanju: toženka) v znesku 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da toženka iz naslova terjatve ugotovljene v I. točki izreka ni dolžna plačati tožniku ničesar več (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženka pa, da izpodbijano I. točko spremeni tako, da ugotovi, da terjatev tožnika ne obstoji, obe s stroškovnimi posledicami.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je pri odločanju vezano na zahtevek, ki ga postavi tožnik. V konkretnem postopku je tožnik postavil dajatveni zahtevek. Sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika zoper toženko in ni prisodilo zahtevanega zneska denarne odškodnine, zato je odločalo izven meja postavljenega zahtevka. Iz II. točke izreka ni razvidno, v katerem delu je sodišče zavrnilo tožnikovo terjatev in zakaj. To ni razvidno niti iz obrazložitve. Iz izreka in obrazložitve tudi ni razvidno, ali je sodišče ugotovilo obstoj terjatve, uveljavljanje s pobotnim ugovorom. Tak izrek je nerazumljiv in protisloven. Sklicuje se na tretji odstavek 324. člena ZPP. Sodišče je dolžno o obstoju v pobot uveljavljane terjatve odločati v izreku odločbe, obrazložitev tega niti ne more nadomestiti. Podredno dodaja, da je sicer tožbeni zahtevek v celoti izkazan. Ne strinja se z izračunom velikosti tožnikovega bivalnega prostora v priporu, saj meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je prostor zmanjševalo pohištvo. Pravilna neto uporabna tlorisna površina sobe je bila zgolj 7,46m2, kar znese ob 6 pripornikih v sobi zgolj 1,24 m2 proste gibalne površine na pripornika. Ni res, da ni prerekal podatkov iz toženkine tabele o številki sobe, njeni izmeri in številu pripornikov. Že v 7. pripravljalni vlogi je izrecno navedel, da zanika, da po 17. 6. 2011 ni bil v sobi nikoli več s še 5 priporniki in da mu je bilo zagotovljenih več kot 3m2 površine. Do odstranitve šestega ležišča je bilo pretežno vedno po 6 pripornikov v sobi, zgolj izjemoma en manj. Neživljenjsko je pričakovanje, da bi imel zabeležene datume, ko je bilo manj pripornikov. Opozarjal je, da iz evidence ni razvidno, kateri soobsojenci so bivali skupaj, zato je ta seznam neuporaben. Iz dopisa Generalnega urada Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankciji z dne 21. 10. 2016 je razvidno, da natančne in dosledne evidence glede števila pripornikov ne vodijo. Tudi glede na javno dostopne podatke o 160% prezasedenosti pripora je nelogično, da bi bilo v konkretni sobi tako pogosto manj kot 6 pripornikov. Do navedenega se sodišče ni opredelilo in je nepravilno sledilo podatkom iz navedene toženkine tabele. Nepravilen je zaključek sodišča, da je prekludiran z dokaznim predlogom z vpogledom prispevka na spletni strani 24 ur z dne 21. 9. 2016. Pojasnil je namreč, da za ta posnetek prej ni vedel in da ga je predložil, takoj ko je zanj izvedel. Poleg tega izvedba tega dokaza ne bi v ničemer zavlekla reševanja spora. Sodišče neutemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam glede nehigienične nastanitve, pomanjkanja zdravstvene oskrbe ter povečanih napetosti in nasilja. Tožnik je bival v sobi s kadilci, kar ni samo nehigienično, ampak tudi zdravju škodljivo. Ni higienično niti to, da je moral jesti na postelji. Nasilje in povečana napetost sta posledica prevelikega števila oseb v sobah, saj konstanten občutek utesnjenosti in pomanjkanja zasebnosti povzroča razdražljivost in napetost oseb ter vodi do konfliktov in nasilja. Ni si upal upreti drugim pripornikom in zahtevati, da prenehajo kaditi. Obrazložitev sodišča je glede pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja nelogična in sama s sabo v nasprotju. Znesek 3.570,00 EUR je glede na odločitve slovenskih sodišč in ESČP prenizek. Sodišče ni upoštevalo višine odmerjene odškodnine v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji, v kateri je bila odmerjena odškodnina 38,46 EUR na dan. V konkretnem primeru je bila neutemeljeno prisojena le odškodnina 10,28 EUR na dan. Toženka tudi po opozorilih varuha človekovih pravic in sodbah ESČP ni izboljšala bivalnih razmer v priporu do te mere, da bi zadostila zahtevanim standardom. Toženka se je zavedla, da krši tožnikove pravice in da je njeno ravnanje škodno. V odnosu do tožnika je tako ravnala vsaj z eventualnim naklepom, vsekakor pa namerno, zato je pobotanje tožnikove terjatve skladno s 3. točko 316. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nedopustno. Obsežneje povzema tudi vsa stališča sodišča, s katerimi se strinja.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je tožnik zatrjeval škodo zaradi sedem protipravnih ravnanj, pri tem pa ni opredelil višine odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala kot posledica vsakega izmed njih. Že zato se do višine škode ni mogla opredeliti. Na to je v postopku večkrat opozorila. Poleg tega tožnik niti ni zatrjeval obstoja kakršnekoli škode, zato je opozorila na nepopolnost tožbe, ki je tožnik ni odpravil. Nepravilen je zaključek sodišča glede zastaranja. Celotnega obdobja, ki ga je tožnik prebil v priporu ni mogoče opredeliti kot en škodni dogodek, sploh glede na dejstva, da so bila vmes obdobja, ko je imel tožnik več osebnega prostora, da je tožnik opravljal hišniška opravila in da so se razmere vmes izboljšale. Pritožbeno sodišče naj upošteva vsaj, da po novembru 2011 ni več prihajalo do kršitev tožnikovih pravic in da je torej odškodnina takrat zapadla v plačilo in je zato ugovor zastaranja utemeljen. Napačna je presoja sodišča, da je bila tožnikova pravica do osebnega prostora kršena tudi, ko je bilo v sobi nastanjenih 3 ali 4 pripornikov. Sodišče je odločitev napačno oprlo na priporočila CPT in 27. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Priporočilo CPT ni materialni predpis, ki bi zavezoval toženko. Navedeni Pravilnik se nanaša le na zapornike, poleg tega je v omenjeni določbi izrecno navedeno, da velja, če prostorske možnosti zavoda to omogočajo. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako. ESČP je v primeru, ko je imel pripornik več kot 3m2 prostora ugotovilo kršitev le, ko je bil prostorski dejavnik povezan z drugimi dejavniki, ki pa jih tožnik ni zatrjeval. Izpoved tožnika ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. ESČP tudi ni ugotovilo kršitve v nobenem primeru, ko je imel pripornik več kot 4m2 osebnega prostora. Sodišče je samo s sabo v nasprotju, ker je navedlo, da je bila kršitev podana tudi s 3 in 4 priporniki v sobi in hkrati, da so 3 in 4 lahko normalno jedli za mizo. Napačno je pojasnilo sodišča, da toženka ni ustrezno konkretizirala svojih navedb glede tožnikovega opravljanja hišniških opravil, zaradi česar omenjenega dejstva ni upoštevalo. Opisala je namreč vsa opravila, ki jih je tožnik opravljal kot hišnik in je zaradi njih izven sobe preživel daljši čas. Te navedbe niso bile prerekane. Ne drži, da je neustrezno trditveno podlago skušala nadomestiti z zaslišanjem B. in R. Sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj ugotovitev o tožnikovem preživljanju časa izven zapora zaradi udeležb na sodišču, ni upoštevalo. Tožnik ni podal navedb o škodi, ki mu je nastala v konkretnem primeru. Ni navedel, da je bil ob pripor šokiran, da je jemal pomirjevala, da je trpel zaradi zakajenosti, smrčanja in vohanja neprijetnih vonjav. To izhaja le iz njegove izpovedbe. Ni se odzval na predlog po predložitvi zdravstvenega kartona, da izkaže poslabšanje zdravstvenega stanja. Toženka je ponudila vrsto razlogov, zaradi katerih se je tožnik po prihodu v pripor slabo počutil, vendar se sodišče nepravilno do njih ni opredelilo. Tožnik ni zanikal toženkinih navedb o dejanskem stanju, zatrjeval je le, da to na njegovo psihično stanje ni vplivalo. Odmerjena odškodnina je previsoka, saj ni sorazmerna zatrjevani stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin, ki so v izključni posledici premajhnega osebnega prostora.

5. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

6. Po pozivu pritožbenega sodišča z dne 6. 12. 2017 je sodišče prve stopnje izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika (1. točka izreka) in mu naložilo v plačilo v roku 15 dni pravdne stroške toženke v znesku 1.326,94 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka).

7. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi zoper dopolnilno sodbo in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ne drži, da je podal predlog za dopolnitev sodbe, ampak je zoper sodbo vložil le pritožbo, zato je dopolnilna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Ni pravne podlage za odločitev sodišča, da domnevno pritožbeno navedbo šteje kot predlog za dopolnitev sodbe. Ni res, da je v pritožbi opozoril, da sodišče še ni odločalo o tožbenem zahtevku nad pobotanim zneskom. Navedel je le, da sodišče nepravilno ni odločalo o postavljenem dajatvenem zahtevku, ampak je le ugotovilo obstoj njegove terjatve. Zato je odločalo izven mej postavljenega zahtevka. Opozoril je tudi, da iz druge točke izreka ni razvidno, v katerem delu je sodišče zavrnilo zahtevek. Iz izreka in obrazložitve sodbe ni razvidno niti, ali je sodišče ugotovilo obstoj toženkine terjatve in v kakšni višini. Tak izrek je nerazumljiv in protisloven. Iz previdnosti dodaja, da niso izpolnjene predpostavke za pobot terjatev, pobotni ugovor ni dopusten in bi ga bilo potrebno zavreči. Zaključek sodišča, da tožnikova terjatev ni nastala z namerno povzročitvijo škode, ki izključuje pobot, nasprotuje izkazanemu dejanskemu stanju. Pobotani znesek pa ni razviden niti iz izpodbijane dopolnilne sodbe. Slednja ne odpravlja pomanjkljivosti in nepravilnosti izreka sodbe. V nadaljevanju ponavlja vse pritožbene ugovore, ki jih je navedel že v pritožbi zoper sodbo. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, skladno s katero je dolžan plačati toženkine pravdne stroške. Meni, da bi sodišče lahko kvečjemu uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP o delni zmagi v pravdi.

8. Pritožbi tožnika zoper sodbo in dopolnilno sodbo nista utemeljeni, pritožba toženke zoper sodbo pa je delno utemeljena.

9. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi nedopustnega posega v osebnost in dostojanstvo zaradi neustreznih (bivalnih) razmer pri prestajanju pripora.

10. Kot to določa 10. člen OZ, se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, mora to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Oškodovancu pripada denarna odškodnina tudi za za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (179. člen OZ).

11. Že Ustava RS v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in drugih pravnih postopkih, prav tako pa tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, t. j. pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Kadar omejitev svodobe te preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, kar pripelje do odškodninske odgovornosti države.

12. Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (v nadaljevanju CPT) je kot standard določil 7m2 površine na osebo, ki ji je vzeta prostost ali prestaja zaporno kazen, na kar se sklicuje tudi ESČP v svojih odločbah. Prostorski položaj zapornikov (in pripornikov) ureja tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora. Ta v drugem odstavku 27. člena določa, da če prostorske možnosti zavoda omogočajo, se v samskih sobah zagotovi 9m2 površine, v večposteljnih pa 7m2 površine na vsakega obsojenca.

13. ESČP, ki mu sledi tudi slovenska sodna praksa, je vzpostavilo domnevo kršitve 3. člena EKČP, kadar ima posameznik na voljo manj kot 3m2 osebnega prostora. V primerih, ko ima posameznik na voljo 3 – 4m2 prostora, pa je po oceni ESČP kršitev podana, če to sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. Kadar ima posameznik na voljo več kot 4m2, pomanjkanja prostora ESČP ne šteje kot odločilen dejavnik, kršitev pa je podana le, če to narekujejo druge neustrezne okoliščine.

14. Po presoji sodišča prve stopnje odškodninska obveznost toženke temelji na sledečih dejanskih ugotovitvah: - tožnik je v priporniški sobi št. 115, skupaj s še 2 do 5 priporniki, bival od 5. 2. 2011 do 26. 1. 2012, vsega skupaj 354 dni; - navedena soba meri 17,83 m2 oziroma 16,08m2 brez sanitarnih prostorov, kar pomeni, da je imel vsak pripornik v času, ko je sobival še z 2 pripornikoma na voljo 5,36m2 osebnega prostora (tožnik je preživel 11 takih dni), še s 3 priporniki 4,02m2 (tožnik je preživel 91 takih dni), še s 4 priporniki 3,22m2 (tožnik je preživel 149 takih dni) in ko še s 5 priporniki 2,68 m2 (tožnik je preživel 101 takih dni); - tožnik je imel povprečno na voljo 3 ure dnevno, ki jih je lahko preživel zunaj sobe; - tožnik je bil krajši čas izven sobe tudi 7. 2. 2011, 6. 12. 2011 in 21. 12. 2012 zaradi opravil na sodišču in 23. 11. 2011 zaradi zdravstvenega pregleda; - tožnik je v sobi užival vse obroke, pri čemer je bilo pri mizi prostora le za 4 pripornike in je zato moral (pogosto) jesti z nizkega stolčka; - prostor za sprehod ni imel nadstreška, zato so priporniki ob slabem vremenu tudi v času sprehoda ostajali v sobi; - ni bilo sistemsko urejenega prezračevanja in hlajenja prostorov, pri čemer je bilo prezračevanje sob skozi vrata dovoljeno le v času sprehoda, pod pogojem, da v tistem času ni noben pripornik ostal v sobi; - temperatura v sobi se je poleti v popoldanskem času gibala med 23,1º C do 32,8º C; - toženka ni podala ustrezne trditvene podlage glede tožnikovega opravljanja hišniških del v času od 9. 11. 2011 do 25. 1. 2016, zato te okoliščine ni upoštevati.

Upoštevaje povzeta dejstva je sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku pripada iz naslova neustreznih bivalnih razmer pri prestajanju pripora odškodnina v višini 3.750,00 EUR za celotno trajanje pripora, saj dodatno ugotovljene neustrezne okoliščine bivanja, utemeljujejo prisojo odškodnine tudi za ves čas, ko je tožnik imel na razpolago več kot 3m2 (torej tudi, ko je bilo v sobi skupno 5 ali manj pripornikov).

_Glede pritožbe tožnika zoper sodbo in dopolnilno sodbo_

15. Držijo tožnikove navedbe iz pritožbe zoper dopolnilno sodbo, da tožnik ni izrecno predlagal izdaje dopolnilne sodbe, vendar pa je v pritožbi zoper sodbo podal navedbe v smeri pomanjkljivega izreka sodbe, nasprotni tožnikovi očitki iz pritožbe zoper dopolnilno sodbo, češ da v pritožbi zoper sodbo ni opozoril na pomanjkanje odločitve o zahtevku nad pobotanim zneskom, pa niso resnični.

16. Pritožbeno sodišče je upoštevaje omenjene tožnikove navedbe iz pritožbe zoper sodbo na prvostopenjsko sodišče dne 6. 12. 2018 naslovilo dopis z navodilom, da glede na manjkajoči (zavrnilni) del izreka to pomanjkljivost odpravi z izdajo dopolnilne sodbe. Navedenemu dopisu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, sicer bi moralo tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na (manjkajoči) zavrnili del odločitve sodišča prve stopnje, zavreči, kar posledično pomeni, da je postopanje sodišča prve stopnje v tožnikovo korist. Zato zatrjevane kršitve v navedeni smeri niso podane.

17. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče nepravilno ni sledilo tožnikovim trditvam o nehigienični nastanitvi, pomanjkanju zdravstvene oskrbe ter povečanih napetosti in nasilja v ZPKZ Ljubljana. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna in popolna in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo lahko le sklicuje. Tožnikovo stališče, da dejstvo o prenatrpanih zaporih samo po sebi utemeljuje tudi zaključek o nehigienični nastanitvi, preobremenjeni zdravstveni oskrbi in povečanih napetostih, kar posledično upravičuje prisojo (dodatne) odškodnine izključno in posebej na podlagi teh okoliščin, ni utemeljeno. Tiste okoliščine izpostavljenih neugodnosti bivanja, ki so neizbežno povezane s prenatrpanim prostorom, so že same po sebi vključene v odmero odškodnine zaradi okrnjenega osebnega prostora pripornikov, ki je bila tožniku v konkretnem primeru tudi priznana. Tiste, ki pa presegajo to mero, pa bi moral tožnik za dodatno odškodnino, prisojeno izključno zaradi teh okoliščin, posebej izkazati, a temu v konkretnem postopku, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni zadostil. Pritožbene navedbe o bivanju s kadilci in prehranjevanju na postelji, kot okoliščinah, ki kažejo na nehigieničnost nastanitve, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, do katerih se pritožbeno sodišče posebej niti ne opredeljuje.

18. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da tožnik ni konkretiziral zatrjevanih kršitev o onemogočenem ali bistveno oteženemu stiku z domačimi in dopisovanju. V zvezi s tem tožnik zmotno meni, da za konkretizacijo obravnavanega sodišče prve stopnje od njega pričakuje navedbo vseh (posameznih) dni, ko mu je bila kršena pravica do zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. Zadoščal bi namreč že opis nekaterih primerov, iz katerih bi bilo razvidno, kako se je kazalo kršenje obravnavane pravice, čemur pa tožnik, kot rečeno, ni zadostil. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje tudi ni, kot to napačno meni tožnik, v nasprotju s pojasnilom sodišča prve stopnje, da že zgolj okoliščina, da je šlo za obiske v času prestajanja pripora, nujno narekuje zmanjšano intimnost teh stikov in da je ob splošno znanem pomanjkanju prostora pri toženki povsem razumljivo, da stopnja intimnosti ni bil taka, kot če bi prostorske kapacitete omogočale, da bi se obiski izvajali v večjem prostoru ali celo na način, da bi bila družini na voljo samostojna soba. Zapisano namreč pomeni zgolj to, da prvostopenjsko sodišče dopušča, da bi do zatrjevane kršitve v konkretnih okoliščinah lahko prišlo, vendar to ne spremeni dejstva, da tožnik kršenja obravnavanih pravic v razmerju do njega ni uspel niti dovolj substancirano zatrjevati, kaj šele dokazati.

19. Kot neutemeljeno gre zavrniti tudi tožnikovo stališče, da je pri izračunu površine sobe, ki pripada posameznemu priporniku, potrebno upoštevati, da prostor v sobi omejuje pohištvo, kar bi v konkretnem primeru vodilo do zaključka, da znaša neto uporabna tlorisna površina sobe, ki jo je potrebno deliti s številom pripornikov v sobi, 7,46 m2. Takšno stališče je po prepričanju pritožbenega sodišča napačno že zato, ker pohištvo v sobi uporabljajo priporniki in torej tudi prestavlja del njihovega osebnega prostora. Poleg tega je način izračuna osebnega prostora posameznega pripornika, kot ga je uporabilo sodišče, tudi že široko uveljavljen v dosedanji sodni praksi.

20. Sodišče druge stopnje se nadalje strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je za podlago sprejete odločitve potrebno vzeti podatke iz toženkine tabele o površini in številu pripornikov v sobi, saj teh tožnik ni argumentirano prerekal, pritožbene navedbe v nasprotni smeri pa niso pravilne. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu popolna in pravilna in jo pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema. Kljub slednjemu pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da se strinja, da so tožnikove (pavšalne) navedbe, da se je do odstranitve šestega ležišča v sobi pretežno nahajalo vedno po šest pripornikov, res presplošne. Z njimi tožnik ni uspel prevaliti dokaznega bremena o dnevnem številu pripornikov v sobi (nazaj) na toženko. V utemeljitev navedenega zaključka se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na dejstvo, da povzetih toženčevih pavšalnih ugovorov ni potrdil tožnik niti sam med zaslišanjem. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje niti tožnikovemu (sicer neobrazloženem) stališču, da je omenjena tabela neuporabna, ker ne vsebuje poimensko navedenih pripornikov, ki so po posameznih dneh bivali v sporni priporniški sobi. Tudi dejstvo o strukturnem problemu prezasedenosti (tudi kar 160 %) in dokument Generalnega urada Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankciji, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se natančne evidence glede števila priprtih oseb, ki bivajo v isti sobi, ne vodijo, navedenega zaključka ne moreta spremeniti, kot to zmotno meni tožnik.

21. Strinjati pa se je s tožnikovim očitkom, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni vpogledalo v prispevek na spletni strani 24 ur z dne 21. 9. 2016, kar je tožnik predlagal šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnikovo (dovolj verjetno) pojasnilo, da za navedeni dokaz prej ni vedel, namreč opravičuje navedeno tožnikovo procesno postopanje. Kljub navedenemu pa izpostavljena kršitev na sprejeto odločitev po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala, saj je tožnik navedeni dokaz predlagal z namenom utemeljitve temelja vtoževane terjatve, čemur pa je zadostil že z drugimi izvedenimi dokazi.

22. Tožnik neutemeljeno kot prenizki nasprotuje tudi odmerjeni odškodnini. Glede na njegove ugovore v navedeni smeri gre pojasniti, da je bilo v sodni praksi, tudi Vrhovnega sodišča2, že razjasnjeno, da je v primerih, kot je konkretni, neustrezno sklicevanje na odškodnino, ki jo za takšne primere priznava ESČP (tožnik se primeroma sklicuje na primer Mandić in Jovič proti RS). Zneska, ki ga je posameznemu priporniku prisodilo ESČP, namreč ni mogoče mehansko prenesti v slovensko sodno prakso, saj pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi celo takrat, ko nacionalen sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. Pritožbeno sodišče prav tako ne sledi tožnikovemu, sicer povsem pavšalnemu, navajanju, da prisojena odškodnina ni ustrezna niti upoštevaje druge podobne primere iz (slovenske) sodne prakse, podrobneje pa bo sodišče utemeljenost višine prisojene odškodnine, tudi v razmerju z drugimi podobnimi primeri, obravnavalo v okviru pritožbe toženke.

23. Ni utemeljeno pritožbeno razlogovanje v smeri, da sodišče prve stopnje nepravilno ni odločilo o tožnikovemu dajatvenem zahtevku. V primeru, ko toženka uveljavlja pobotni ugovor, namreč dajatveni zahtevek konvertira v ugotovitvenega. Napačno je tudi tožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje o obstoju v pobot uveljavljane terjatve toženke moralo odločati v izreku sodbe. Toženka je namreč v pobot uveljavljala judikatno terjatev. Sodna praksa, na katero se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je že zavzela stališče, da ima v takšnem primeru izrek sodbe le dva člena. Iz izreka namreč odpade odločitev o ugotovitvi obstoja v pobot uveljavljane terjatve, saj je bilo o njej že pravnomočno odločeno v drugem postopku. Pritožbeni ugovor, da niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje pobotnemu ugovoru ugodilo ali ne (oziroma ugotovilo obstoj v pobot uveljavljane terjatve), pa ne drži. 24. Ni mogoče slediti niti tožnikovemu prepričanju, da pobot vtoževane terjatve s toženkinima terjatvama v konkretnem primeru preprečuje pravilo iz 3. točke 316. člena OZ, ki onemogoča pobot terjatev, nastalih z namerno povzročitvijo škode. Strinjati se namreč gre s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka škodo tožniku povzročila namerno (pri čemer zgolj zavedanje o možnosti nastanka škode ne zadošča). To izhaja že iz dejstva, da je takoj po prejemu (prve) sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović proti RS, do česar je sicer prišlo šele v drugi polovici tožnikovega preživljanja pripora, začela s koraki v smeri izboljšanja pripornih razmer3. Zato ni moč slediti tožnikovim posplošenim trditvam, da je toženka kljub opozorilom, v okviru česar se tožnik sklicuje na omenjeno sodbo ESČP iz oktobra 2011 in na poročilo Varuha človekovih pravic za leto 20114, (namerno) nadaljevala s kršenjem tožnikovih pravic. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da gre pri obravnavani problematiki za sistemsko težavo, ki je ni moč odpraviti čez noč, korake k izboljšanju, pa je toženka, kot rečeno, izkazala takoj po prejemu prvih opozoril o obstoju kršitev. Namerno kršenje tožnikovih pravic tako z dejstvi, na katere se sklicuje tožnik, ni izkazano.

25. Dodati gre le še, da je smisel pravila iz 3. točke 316. člena OZ, da posameznik ne pride na idejo, da bo škodo povzročil samo zato, da bo lahko pobotal terjatev5. V konkretnem primeru obravnavanega pravila ni moč aplicirati na konkretno dejansko stanje tudi ob upoštevanju izpostavljenega namena določbe, saj toženki, glede na sistemskost obravnavane priporne problematike, nedvomno ni moč očitati namernega povzročanja škode, da bi to lahko pobotala s svojo (celo kasneje nastalo) terjatvijo.

26. Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno utemeljilo s sklicevanjem na tožnikov neuspeh v postopku, na podlagi katerega je celotne toženkine stroške naložilo v plačilo tožniku. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik, glede na to da je toženka z uspelim pobotnim ugovorom dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, v pravdi v celoti propadel (ugotovitev obstoja njegove terjatve ne pomeni niti njegovega delnega uspeha), je pravilno, pritožbeni ugovori v nasprotno smer pa so neutemeljeni.

_**Glede pritožbe toženke zoper sodbo**_

27. Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe. Njeno stališče, da bi moral tožnik opredeliti oziroma specificirati višino odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica vsakega posameznega zatrjevanega protipravnega ravnanja posebej, ni pravilno. Ne držijo niti toženkini očitki, da tožnik tekom celotnega postopka ni zatrjeval obstoja kakršnekoli škode. Tožnik je že v tožbi, pa tudi kasneje, zatrjeval bivanje v nečloveških in ponižujočih razmerah ZPZK Ljubljana, kar predstavlja škodo samo po sebi (posamezniku namreč v takšnem primeru pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice). Druge, posredne škodne posledice zaradi bivanja v opisanih razmerah (kot omenja toženka npr. jemanje pomirjeval) pa lahko vplivajo zgolj na višino odškodnine, ki pripada posameznemu priporniku.

28. V tem kontekstu pa toženka utemeljeno opozarja, da tožnik ni zatrjeval, da se je škoda zaradi nevzdržnih bivalnih razmer v priporu kazala tudi v tem, da mora še danes spati s čepki v ušesih, da ni sposoben bivati še z drugimi zaporniki v prostoru, da še vedno potrebuje tudi pomirjevala za spanje, zato je te okoliščine, o katerih je tožnik sicer izpovedoval med zaslišanjem, sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo pri sprejeti odločitvi. Pojasnjeno, kot rečeno, sicer ne pomeni, da tožnik do odškodnine zaradi bivanja v nehumanih razmerah ni upravičen, bo pa to okoliščino pritožbeno sodišče upoštevalo v nadaljevanju pri presoji odločitve glede višine odškodnine, ki pripada tožniku.

29. Neutemeljeno se toženka sklicuje tudi na kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo oziroma se ni opredelilo do toženkinih obširnih navedb o tem, kateri dogodki v relevantnem obdobju toženčevega življenja so povzročili šok in duševne bolečine6. Gre namreč za dejstva, ki v obravnavani zadevi niso pravno relevantna in kot taka ne morejo vplivati na sprejeto odločitev, tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo njihov vpliv na toženčevo psihično počutje. Zato se sodišče prve stopnje do navedb v tej smeri ni bilo dolžno opredeljevati, zatrjevana kršitev pa ni podana.

30. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženkinega ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je sprejeto stališče utemeljilo s pravilnimi razlogi in se v njegovo podporo sklicevalo tudi na ustrezno sodno prakso, na kar se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Dodati gre le, da niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je potrebno šteti, da je obravnavana terjatev zapadla v plačilo v novembru 2011, ko so se zaradi odstranitve šestega ležišča, začetka opravljanja hišniških del in novih dodatnih ugodnosti, razmere v priporu za tožnika toliko izboljšale, da ni več prihajalo do kršitev njegovih pravic. Slednje namreč (razen dejstva o opravljanju hišniških opravil) ne drži. 31. Sodišče prve stopnje se je pri presoji izpolnjenosti pogojev za prisojo odškodnine ustrezno naslonilo na Priporočilo CPT in na Pravilnik o izvrševanju kazni zapora7, kar je ustaljena sodna praksa sodišč v podobnih primerih, toženkine navedbe v nasprotni smeri pa niso utemeljene.

32. Toženka (v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje) meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za čas, ko je bival še z dvema ali tremi priporniki in je imel na voljo 4,02m2 oziroma 5,36 m2 osebnega prostora. Kot je pojasnjeno zgoraj, je potrebno v primeru, ko ima posameznik na voljo več kot 3m2 za ugotovitev, ali je podana kršitev, ugotoviti, ali so hkrati podane tudi druge neugodnosti bivanja.

33. V zvezi z ugotovitvami o (drugih) neugodnostih tožnikovega bivanja v priporu (t. j. glede okoliščin, ki upravičujejo odškodnino tudi v primerih, ko je tožnik imel več kot 3m2 osebnega prostora) pritožbeno sodišče najprej pritrjuje toženkinemu ugovoru, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo, da je toženec od novembra 2011 dalje opravljal hišniška opravila. Stališče sodišča prve stopnje o nezadostni trditveni podlagi ni pravilno, saj je tožnica, kot v pritožbi pravilno opozarja, v svoji 4. pripravljalni vlogi natančno opisala vsa opravila, ki jih je tožnik opravljal kot hišnik in zaradi katerih je izven sobe prebil daljši čas kot sicer, opravljanja opisanih opravil pa tožnik ni prerekal. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku nadalje ugotavljalo, natančno koliko časa je tožniku vzelo opravljanje opisanih opravil, ugotovitev pa nato neutemeljeno ni upoštevalo pri sprejeti odločitvi. Obravnavano dejstvo po presoji pritožbenega sodišča sicer na dejansko stanje ni vplivalo v takšni meri, da bi bilo (zgolj) zaradi njega moč zaključiti, da v tem obdobju ni prihajalo do kršitve tožnikovih pravic, vendar pa ta okoliščina vpliva na višino prisojene odškodnine, kot bo to razvidno v nadaljevanju.

34. Ne gre pa se strinjati s toženkinimi navedbami, da sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi ni upoštevalo, da je tožnik pripor (nekajkrat) zapustil zaradi udeležbe na obravnavah. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje to dejstvo vključilo v presojo, vendar pa je ob tem pravilno ugotovilo, da ti občasni izhodi (v trajanju 1h 35min, 1h 40min, 6ur 10min in 3h 15min) na dejansko stanje niso imeli takšnega vpliva, da bi bilo moč zaključili, da zaradi njih ni prihajajo do kršitve tožnikovih pravic.

35. V zvezi s toženkinimi navedbami v smeri, da takrat, ko so bili v sobi maksimalno štirje priporniki, ni prišlo do kršitve tožnikovih pravic, saj so takrat lahko vsi jedli za mizo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje odškodnine v obdobjih, ko je enemu priporniku pripadlo več kot 3m2 ni prisodilo zgolj zaradi okoliščine nehumanega hranjenja, ampak tudi ob upoštevanju drugih, v 14. točki obrazložitve naštetih, okoliščin v zvezi z gibanjem, temperaturo in prezračevanjem. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za čas, ko je bival še s 3 priporniki in je imel na voljo 4,02m2 osebnega prostora, toženki pa je sledilo v prizadevanju, da tožniku za čas, ko je imel na razpolago 5,36m2 prostora, odškodnina ne pripada. Pri tem je sledilo zgledu Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 88/2017, v kateri je bilo glede prostoru spremljajočih okoliščin bivanja pripornika ugotovljeno podobno dejansko stanje, kot v konkretnem primeru in je za čas, ko je imel pripornik več kot 5m2 prostora presodilo, da pripornikovo trpljenje v tem času ni preseglo trpljenja, lastnega utemeljenemu prestajanju pripora.

36. Ob upoštevanju zgoraj obravnavanih dejstev: - da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede vseh škodnih posledic, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odmerilo prisojeno odškodnino, - da je potrebno upoštevati, da je tožnik od novembra dalje opravljal tudi hišniška opravila, zaradi katerih je daljši čas preživel izven sobe in - da tožniku odškodnina za čas, ko je bival samo s še dvema pripornikoma, ne pripada (gre za 11 dni), je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo na znesek 2.700,00, ustrezno čemur je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka predmetne odločbe. Po oceni pritožbenega sodišča se odmerjena odškodnina za posledice posega v tožnikovo osebnosti in dostojanstvo v navedeni končni višini za neprijetnosti, ki jih je tožnik trpel med izvajanjem pripora, uvršča v okvir odškodnin, ki se za nepremoženjsko škodo prisojajo v slovenskem pravnem redu in je hkrati ustrezno individualizirana. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti, ob upoštevanju sodne prakse glede oblike izreka pri v pobot uveljavljanjih terjatvah pravdnih strank, spremenilo tudi neustrezno oblikovano II. točko izpodbijane sodbe. V ostalem obsegu je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo, v celoti pa tudi pritožbi tožnika zoper sodbo in dopolnilno sodbo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, pravo tako pa je potrdilo tudi dopolnilno sodbo (353. člen ZPP).

37. Toženka je v pritožbenem postopku delno uspela in je zato upoštevajoč drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičena tudi do povračila stroškov predmetnega pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je toženki glede pritožbenih stroškov priznalo ustrezen del priglašenih stroškov (uspela je v 28 %), in sicer 98,31 EUR (28 % od nagrade za pritožbeni postopek v višini 344,25 EUR in materialnih stroškov v višini 6,89 EUR). Te je tožnik dolžan toženki plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Toženkin odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pravilni odločitvi v pritožbenem postopku, zato ta strošek, kot nepotreben strošek, krije toženka sama (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

38. Tožnik, pa glede na to da s pritožbama ni uspel, sam krije svoje stroške predmetnega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

2 Prim. npr. sodbi VSRS II Ips 45/2018 in II Ips 88/2017. 3 Toženka je odstranila šesto posteljo iz priporniške sobe, zaradi česar priporniki niso več bivali na manj kot 3m2 osebnega prostora na pripornika, kar je meja pod katero je kršitev absolutno, t. j. ne glede na ostale okoliščine, vedno podana. 4 Datum izdaje navedenega dokumenta iz podatkov v spisu niti ni razviden. 5 Gl. Juhart, M., Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, 2. knjiga, str. 408. 6 Izpostavlja okoliščine v zvezi z odkritjem tožnikovega kaznivega dejanja po desetletju, ko je bil že prepričan, da ga ne bodo odkrili in si je že uredil življenje, obsodbo na 30 letno zaporno kazen, dejstvo da bo v zaporu preživel najlepša leta, ločitev od žene, ipd. 7 Ta v aktualnem delu velja tudi za pripornike in za razlikovanje ne obstojijo utemeljeni razlogi, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prim. tudi sodbo VSRS št. II Ips 88/2017.