Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da je bilo v zavesti obdolženca, da češnja (ki je v razmerju do zemljišča stranska stvar in kot prirast k zemljišču nesamostojni sestavni del zemljišča) stoji na tujem zemljišču. Ob oceni zagovora obdolženca, izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov (spis Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. ...) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da glede na posestni spor v zvezi z zemljiščem, na katerem je bila posajena češnja, obdolžencu ni moč z gotovostjo dokazati, da je uničil tujo stvar. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno iz opisa dejanja v obtožnem predlogu (ki je obdolžencu očital nadaljevano kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari), navedeni očitek izpustilo.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca in zagovornika obdolženega A. K. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 70.000,00 (sedemdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; v plačilo pa mu je naložilo tudi premoženjskopravni zahtevek oškodovancev J. in A.B., s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa ju je napotilo na pot pravde; v celoti pa je s premoženjskopravnim zahtevkom na pot pravde napotilo oškodovanca R.K..

Zoper sodbo sta se pritožila pomočnik okrožnega državnega tožilca in obdolženčev zagovornik.

Pomočnik državnega tožilca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, obdolženca spozna za krivega tudi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari (na škodo R. K.).

Obdolženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, pri tem pa pritožbenih razlogov iz 1. in 4. točke 370. člena ZKP v razlogih pritožbe ne pojasnjuje ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in obdolženca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja iz razloga 14. člena KZ; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik iz Ljubljane J.S. je v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal razveljavitev sodbe ob ugoditvi le pritožbi obdolženčevega zagovornika.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v obeh pritožbah sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo.

Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi iz katerih je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da je bilo v zavesti obdolženca, da češnja (ki je v razmerju do zemljišča stranska stvar in kot prirast k zemljišču nesamostojni sestavni del zemljišča in katero naj bi uničil) stoji na tujem zemljišču. Ob oceni zagovora obdolženca, izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov (spis Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. ...) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da glede na posestni spor v zvezi z zemljiščem, na katerem je bila posajena češnja, obdolžencu ni moč z gotovostjo dokazati, da je uničil tujo stvar. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno iz opisa dejanja v obtožnem predlogu (ki je obdolžencu očital nadaljevano kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari), navedeni očitek izpustilo. Ker takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba državnega tožilca, ki se sklicuje predvsem na motive obdolženca, niti ne izpodbija, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Prepričljivi pa so tudi razlogi izpodbijane sodbe iz katerih je sodišče prve stopnje ob oceni zagovora obdolženca, ki dejanje zanika in vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari na način in v obsegu kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi priče F.K., da je kritičnega dne videl obdolženca, da je razbijal oškodovančevo betonsko cev in razbitine metal v vinograd, saj je izpoved te priče potrjena tudi z izpovedbo oškodovanca J.B. (ki je obdolženca kritičnega dne videl peljati se na parcelo, zvečer pa ugotovil razbitje cevi) in priče R.K.; zato je tudi utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za ogled kraja kaznivega dejanja, kar zagovornik ponovno predlaga tudi v pritožbi. Glede na navedeno pritožba obdolženčevega zagovornika dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazložena, zgolj z izpodbijanem verodostojnosti izpovedbe priče K., ne more omajati. Pravilno pa je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, uporabilo tudi kazenski zakon in je pritrditi zaključku in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ravnanja obdolženca, kljub majhni vrednosti uničene cevi (3.912,00 SIT), na kar se v pritožbi sklicuje obdolženčev zagovornik, ni moč oceniti kot dejanje majhnega pomena.

Skladno z določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje, glede na to, da je bila podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v korist obdolženca, po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo. Pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa dovolj upoštevalo težo dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in trajanja ter zamotanosti tega pritožbenega postopka.