Jedro

Vložitev ustavne pritožbe ni opredeljena kot izredno pravno sredstvo v smislu 1. točke prvega ostavka 71. člena ZIZ, kajti izredna pravna sredstva izrecno določa ZPP v členih 367 do 401. Kot posebno upravičene razloge je mogoče upoštevati le življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece.

ZIZ predpisuje zahtevo za odpravo nepravilnosti v primeru, ko izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, stori nepravilnost. Druga oseba, ki sodeluje v postopku, je lahko delodajalec, organizacija za plačilni promet, torej subjekt izven sodišča. V primeru nepravilnega ravnanja sodišča oziroma odločitve, imajo stranke pravna sredstva, zoper pravnomočne sklepe pa so to izredna pravna sredstva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 13. 9. 2016:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo predloga dolžnika za odlog izvršbe z dne 31. 3. 2016 in 15. 4. 2016. Ugotovilo je, da dolžnik navaja vložitev ustavne pritožbe, ki pa ni opredeljena kot izredno pravno sredstvo, tako da ni podan razlog iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navaja le razloge nenadomestljive škode, ki bi mu nastali s postopkom oprave izvršbe. Splošno stališče sodne prakse je, da izguba premoženja v primeru nepremičninske izvršbe, kar izpostavlja dolžnik in to očitno šteje za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo, nastane v posledici realizacije nepremičninske izvršbe. Teh posledic ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog. Ob upoštevanju stališča dolžnika, da je ugotovitev vrednosti in prodaja premoženja pod ceno, ki jo želi za nepremičnino doseči dolžnik, nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ, bi moralo sodišče vedno ugoditi predlogu za odlog. Pri vsaki izvršbi na nepremičnino je pričakovati, da je na dražbi domaknjena in prodana ter izročena najboljšemu ponudniku, ki na originaren način pridobi lastninsko pravico, in da dolžnik izgubi lastninsko pravico ter da je posledično prodana pod ugodnejšimi pogoji kot na trgu.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je sodišče preuranjeno sprejelo izpodbijani sklep, torej je nepravilen in nezakonit. S sklepom z dne 15. 7. 2016 je sklenilo, da se izvršilni postopek prekine s 5. 10. 2015 (I. točka izreka), nadalje, da se družbo A. d.d. povabi, da prevzame izvršilni postopek VL 110976/2015 (II. točka izreka) ter da se izvršilni postopek In 96/2013 na strani upnika nadaljuje z novim upnikom A. d.d. (III. točka izreka). V II. točki citiranega sklepa je navedeno, da se A. d.d. povabi, da prevzame izvršilni postopek VL 110976/2015, ki nima nobene zveze s predmetnim postopkom pod povsem drugo opravilno številko In 96/2013. Nov upnik tako sploh še ni bil povabljen, da prevzame izvršilni postopek In 96/2013, konkretni postopek se ob upoštevanju zakonskih določil sploh še ne nadaljuje. Sodišče ni presojalo razlogov za odlog izvršbe iz člena 71/II ZIZ, zaradi katerih je prvič predlagal odlog izvršbe (njegov predlog za odlog z dne 31. 3. 2016) niti ni presojalo podanosti razlogov iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ v zvezi s predlogom za odlog z dne 15. 4. 2016. Glede posebno upravičenih razlogov se sodišče ne opredeli niti z besedo, čeprav je obstoj teh razlogov jasno obrazložil in izkazal. Če bi sodišče njegov predlog za odlog izvršbe z dne 31. 3. 2016 dejansko prebralo, bi ugotovilo, da ni predlagal odloga v zvezi z vloženo ustavno pritožbo “zaradi razlogov iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ”, temveč skladno z drugim odstavkom 71. člena ZIZ (ker gre za primer, ko so podani posebno upravičeni razlogi). Ne gre za to “kakšno ceno želi dolžnik doseči”, temveč za to, da je bila cenitev nepremičnin nepravilna in nezakonita ter ne odraža tržne vrednosti nepremičnin. Enako velja za sklepa sodišča v zvezi z ugotovitvijo vrednosti nepremičnin, zoper katere je bila vložena ustavna pritožba. Dolžnik je v predlogu z dne 15. 4. 2016 opozoril na številne nepravilnosti pri opravljanju izvršbe in sodišče prve stopnje je očitno iz tega razloga obravnavalo njegov predlog kot predlog za odlog izvršbe. V predlogu z dne 15. 4. 2016 je ponovno pojasnil razloge, ki utemeljujejo odlog izvršbe, pri čemer do dne, ko je bil narok, še ni bil seznanjen z odločitvijo sodišča v zvezi z njegovim prvim predlogom za odlog izvršbe, saj mu je bil sklep sodišča, datiran na 12. 4. 2016, poslan šele po naroku (o prispelem pismu je bil obveščen šele 18. 4. 2016). V njegovem predlogu z dne 15. 4. 2016, katerega je sodišče očitno štelo kot predlog za odlog izvršbe iz razloga, ker je zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe (9. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ), bi moralo presojati podanost razlogov za odlog izvršbe skladno s tem določilom, česar ni storilo in je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in nerazumljiv.

3. Upnik je po pooblaščencu odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je sodišče s sklepom v III. točki odločilo tudi, da se izvršilni postopek In 96/2013 na strani upnika nadaljuje z upnikom A. d.d. Zoper sklep z dne 15. 7. 2016 se dolžnik ni pritožil, vsled česar je postal pravnomočen. Dolžnik ni izkazal, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, prav tako ni dokazal, da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Dolžnik ni podal predloga po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Niti sedaj niti v dosedanjih vlogah ni izkazal posebno upravičenih razlogov, ki bi opravičevali ugoditvi predlogu za odlog izvršbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb v predlogih za odlog izvršbe, da jih ni presojalo, da je sklep neobrazložen, da se ga ne da preizkusiti in da bi naj zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je res pri izdaji sklepa z dne 15. 7. 2016 o prekinitvi postopka (I. točka izreka), povabilu novemu upniku, da prevzame izvršilni postopek (II. točka izreka) ter da se postopek nadaljuje z novim upnikom (III. točka izreka), v II. točki izreka navedlo napačno opravilno številko zadeve (listna št. 464-466 spisa). Vendar je to očitno pisno pomoto odpravilo s sklepom o popravi z dne 25. 10. 2016. Ta je bil dolžniku vročen 19. 11. 2016 skupaj z drugim izpodbijanim sklepom o zavrženju njegovega predloga za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe z dne 25. 10. 2016, vendar zoper sklep o popravi ni vložil pritožbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 15. 7. 2016 v odločitvi, da se postopek nadaljuje z novim upnikom (III. točka izreka), navedlo pravilno opravilno številko zadeve. S tem so neutemeljene pritožbene navedbe glede preuranjenosti izpodbijanega sklepa, njegovi izdaji v času prekinitve postopka in da bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti domnevno nezakonito opravljena izvršilna dejanja od dne prekinitve postopka 5. 10. 2015 dalje.

6. Ne drži tudi očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Slednje pri odločanju o predlogu dolžnika za odlog izvršbe predstavljata prvi in drugi odstavek 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vložitev ustavne pritožbe ni opredeljena kot izredno pravno sredstvo v smislu 1. točke prvega ostavka 71. člena ZIZ(1), kajti izredna pravna sredstva izrecno določa ZPP v členih 367 do 401.(2) Dolžnik je v prvem predlogu za odlog izvršbe z dne 31. 3. 2016 kot objektivni razlog za vložitev predloga zatrjeval, da je zoper po njegovi oceni nepravilna, nezakonita in protiustavna sklepa z dne 12. 10. 2015 ter višjega sodišča z dne 24. 2. 2016 dne 30. 3. 2016 vložil izredno pravno sredstvo - ustavno pritožbo s predlogom za prednostno obravnavo (list. št. 226), kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sedaj v pritožbi navaja drugače in sodišču prve stopnje očita, če bi dejansko prebralo njegov predlog z dne 31. 3. 2016, bi ugotovilo, da ni predlagal odloga v zvezi z vloženo ustavno pritožbo zaradi razlogov iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, temveč skladno z drugim odstavkom 71. člena ZIZ, ker naj bi bili podani posebno upravičeni razlogi. Dolžnik se je v prvem predlogu res skliceval tudi na omenjeno zakonsko določilo in omenjal “posebno upravičene razloge“, vendar jih je opiral na isto škodo kot nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, to je na prodajo nepremičnine po nižji vrednosti, kot naj bi bila po njegovem mnenju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo ob upoštevanju tega stališča dolžnika in da je takšna ugotovitev vrednosti nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ (torej tudi posebno upravičeni razlog), vedno ugoditi predlogu. Dolžnik neutemeljeno navaja, da je v prvem predlogu jasno obrazložil in izkazal posebno upravičene razloge. Kot take je mogoče upoštevati le življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece.(3)

7. Dolžnik še navaja, da je v predlogu z dne 15. 4. 2016 zahteval odpravo nepravilnosti, ki naj bi bile storjene po opravljanju izvršbe po 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, in da bi moralo sodišče presojati razloge skladno s tem določilom. To ne drži, saj v predlogu z dne 15. 4. 2016 ni zahteval izdaje sklepa o odpravi nepravilnosti v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZIZ. To je zahteval šele v kasnejši zahtevi z dne 8. 10. 2016, o kateri je odločalo sodišče z drugim izpodbijanim sklepom. Vsebinski razlog za vložitev drugega predloga za odlog izvršbe na naroku 15. 4. 2016 pa je bil isti kot v prvem predlogu z dne 31. 3. 2016, za katerega je bilo pojasnjeno, da ne predstavlja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, še manj posebno upravičenega razloga. Ne glede na vse, je dolžnik z vložitvijo predlogov dosegel dejanski odlog izvršbe od prvega predloga 31. 3. 2016 do odločitve sodišča druge stopnje 25. 1. 2017, kar je 10 mesecev.

O pritožbi zoper sklep z dne 25. 10. 2016:

8. Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom zavrglo predlog dolžnika z dne 8. 10. 2016 za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe. Ugotovilo je, da je podal predlog za odpravo nepravilnosti iz razloga, ker naj bi sodišče zagrešilo nepravilnosti. 52. člen ZIZ predpisuje to sredstvo v primeru, ko izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, stori nepravilnost. Stranke imajo v primeru, da sodišče ne vodi postopek pravilno, možnost vložiti pravno sredstvo zoper izdane odločbe, s čimer je zagotovljeno pravno varstvo. Dejstvo je, da so sklepi, katerih razveljavitev dolžnik predlaga, pravnomočni in jih ni mogoče razveljaviti.

9. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je jasno, da sodnik, ki vodi izvršilni postopek, sodi v krog drugih oseb, ki sodelujejo v postopku. Ker je sodnica storila več nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, katerih odpravo je upravičeno predlagal, bi morala o predlogu vsebinsko odločiti v izreku sklepa, česar ni storila. Odločitev je nepravilna in nezakonita ter v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, kot citirano v nadaljevanju. Dolžnik je predlagal, da se na zakonit način razveljavijo vsa izvršilna dejanja, ki so bila nezakonito opravljena po 5. 10. 2015, po dnevu, ko je bil postopek prekinjen.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Ne drži, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, da je nerazumljiv, da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in listinami v spisu, da bi naj sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tudi ne drži očitek bistvene kršitve določb pravnega postopka, ker naj bi bila obrazložitev v nasprotju z izrekom, ker naj bi se sodišče v obrazložitvi spuščalo v vsebino predloga in pojasnjevanje zakaj naj bi bil ta neutemeljen, v izreku pa je predlog zavrglo, torej ni vsebinsko odločilo. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog dolžnika za odpravo nepravilnosti, ker to (po materialnem pravu) ni primerno pravno sredstvo. Ko je pojasnjevalo zakaj ne more samo sebi razveljaviti pravnomočnih sklepov, ni vsebinsko odločalo o zahtevi dolžnika, temveč je podalo razloge zakaj to pravno sredstvo ni primerno. Pravilno je pojasnilo, da ga 52. člen ZIZ predpisuje v primeru, ko izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, stori nepravilnost. Druga oseba, ki sodeluje v postopku, je lahko delodajalec, organizacija za plačilni promet, torej subjekt izven sodišča. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da v primeru nepravilnega ravnanja sodišča oziroma odločitve, imajo stranke pravna sredstva, zoper pravnomočne sklepe pa so to izredna pravna sredstva. Dolžnik še navaja, da naj bi bila odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, citirano v nadaljevanju, vendar v drugem delu pritožbe ne navaja sodne prakse v zvezi z zahtevo za odpravo nepravilnosti, temveč v zvezi s prekinitvijo postopka.

Končna odločitev:

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbi dolžnika kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

13. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Sklep VSL I Ip 1186/2009. Op. št. (2): Sklep VSL I Ip 781/2012. Op. št. (3): Sklep VSL II Ip 2183/2016.