Jedro

Revident bi moral jasno in določno izkazati, kateri znesek predstavlja vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe. Izkazati bi moral, kaj navedeni znesek predstavlja in izrecno bi moralo biti jasno, koliko naloženega davka je še spornega.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku dne 20. 2. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v 2. točki zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 10. 2004, s katero je bilo delno ugodeno tožnikovi pritožbi. Tožena stranka je namreč spremenila izrek prvostopne odločbe tako, da ga je uskladila z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, in odločila, da obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, v preostalem delu pa je bila pritožba zoper odločbo Davčnega urada Velenje z dne 13. 5. 2002, zavrnjena. S to odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davkov in prispevkov za tam navedena obdobja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Ker revident v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedel, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v tem primeru izpolnjen, revizije ni mogoče dovoliti. Revident je sicer navedel vrednost spornega predmeta (pcto. 64.211,60 EUR), kar pa po ustaljeni upravnosodni praksi ne zadostuje za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Le-ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V nadaljevanju je revident navedel, da je vrednost vlaganj v tuje sredstvo znašala 7.381.701,01 SIT oziroma sedaj 30.803,29 EUR, pri čemer niti ni navedel, da je to pogoj v zvezi z dovoljenostjo revizije. Po stališču Vrhovnega sodišča revident z zgolj pavšalno navedbo zneska ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Revident bi moral namreč jasno in določno izkazati, kateri znesek predstavlja vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe. Izkazati bi moral, kaj navedeni znesek predstavlja in izrecno bi moralo biti jasno, koliko naloženega davka je še spornega. Iz tega razloga po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.