Jedro

Tudi za kondikcije, nastale zaradi razveljavitve ali razdrtja dvostranskih (recipročnih) pogodb, velja pravilo o sočasni izpolnitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da mora toženec plačati tožniku tolarsko protivrednost 7.200 DEM in pripadajoče obresti pod pogojem, da mu tožnik vrne osebni avtomobil VW Golf JGLD, leto izdelave 1984, št. motorja ..., št. karoserije ..., reg. št. KR ....

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Toženčev predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo kupoprodajno pogodbo, s katero je toženec tožniku prodal osebni avtomobil VW Golf JGLD za znesek 7.200 DEM. Toženca je zavezalo, da mora tožniku vrniti tolarsko protivrednost kupnine z zamudnimi obrestmi od 27.11.1992 dalje. Drugačen zahtevek je zavrnilo, izdalo pa je tudi začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev vozila znamke Mutsibushi Pajero, reg. št. KR ....

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je tožnik že več kot eno leto pred vložitvijo tožbe izvedel za razloge izpodbojnosti. Da je avto starejši in da ima ponarejeno številko karoserije, je namreč ugotovil že avtoklepar. Tožnik zato izvedenskega mnenja ni potreboval. Zmotna je ugotovitev, da bi moral toženec vedeti za predelavo vozila. Sodišče je za toženca postavilo strožja merila kot za običajnega človeka. Iz kazenskega spisa jasno izhaja, da je predelavo opravil toženčev oče in da toženec za to ni vedel. Ni imel tudi razloga za dvom v kakovost avtomobila, saj je od očeta prejel avtomobil z opravljenim tehničnim pregledom in novim prometnim dovoljenjem. Takrat, ko je toženčev oče opravil predelavo avtomobila, toženca ni bilo doma in po celodnevnem delu ni nemogoče, da toženec ni bil na tekočem, kaj dela njegov oče v kleparski delavnici. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 122. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ugotoviti morebitno toženčevo prikrajšanje glede na sedanje stanje avtomobila. Toženec ugovarja tudi začasni odredbi in zatrjuje, da ni izkazana verjetnost nevarnosti. Dejstvo, da ima nizke dohodke, ni izkazano, razen tega pa to tudi ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je tožba pravočasna. Enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe je začel teči od dneva, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti (1. odst. 117. čl. ZOR). To pa je v konkretnem primeru dan, ko je prejel izvedensko mnenje M.F. In ker je bilo to mnenje zapisano 15.12.1993, je jasno, da rok za vložitev tožbe ni mogel začeti teči pred tem datumom. Toženec v pritožbi sicer zatrjuje, da je tožnik dosti prej izvedel za razveljavitveni razlog, t.j. da so številke karoserije ponarejene ter da je avtomobil bistveno starejše izdelave. Vendar je za začetek teka roka iz 1. odst. 117. čl. ZOR bistveno, kdaj je tožnik dokončno in zanesljivo izvedel za svojo zmoto o bistvenih lastnostih avtomobila. To pa je bilo vsekakor šele takrat, ko je o tem prejel mnenje izvedeneca M.F. Gre namreč za strokovna vprašanja, ki jih lahko zanesljivo razčisti le ustrezen izvedenec. Drugače tožnik za to bržkone tudi ne bi iskal strokovne pomoči M.F. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženec ni vedel, da je avtomobil bistveno starejše izdelave ter da ima ponarejene številke karoserije. Čeprav za samo razveljavitev pogodbe to niti ni odločilnega pomena (51. čl. ZOR), je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da tožencu vsaj starost avtomobila ni mogla biti neznana. Po poklicu je namreč avtoklepar, torej oseba, ki je strokovnjak na področju avtomobilskih karoserij, avto pa je v domači delavnici (torej takorekoč pri tožencu doma) predelal njegov oče, ki je prav tako avtoklepar.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na določbe 122. čl. ZOR. Tudi za kondikcije, nastale zaradi razveljavitve ali razdrtja dvostranskih (recipročnih) pogodb (in sporna prodajna pogodba je bila taka), velja namreč pravilo o sočasni izpolnitvi (3. odst. 132. čl. ZOR). To pomeni, da je toženec dolžan vrniti kupnino takrat, ko mu bo tožnik vrnil osebni avtomobil, ki je bil predmet razveljavljene pogodbe (122. čl. ZOR). Omenjeno pravilo velja le za vračanje predmetov pogodbe, ne pa tudi za morebitne koristi od uporabe (4. odst. 132. čl. ZOR) ali za povrnitev morebitne škode. Če ima toženec take zahtevke, jih bo moral uveljavljati s posebno tožbo. Očitek, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo "prikrajšanja tožene stranke glede na sedanje stanje avtomobila", zato ni utemeljen.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženčevo obveznost pogojilo s tožnikovo obveznostjo vrniti osebni avtomobil, ki je bil predmet pogodbe (2. odst. 122. čl. ZOR in 4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Ker je toženčev uspeh sorazmerno majhen in ker zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški, pritožbeno sodišče ni spremenilo odločbe o stroških postopka, toženčev predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa je zavrnilo (3. odst. 154. čl. ZPP ter 1. in 2. odst. 166. čl. ZPP).

Toženec v pritožbi ugovarja tudi začasni odredbi. Vendar ker je ugovor zoper sklep o začasni odredbi remonstrativno pravno sredstvo (49. čl. Zakona o izvršilnem postopku), pritožbeno sodišče o njem ni odločalo.