Jedro

Geodet mora opozoriti stranke na posledico, ki iz njenega nestrinjanja s pokazano mejo in nato neaktivnostjo, da bi pokazali svojo mejo, izhajajo. Vendar pa opustitve opozorila v obravnavani zadevi ni šteti kot pravno relevantno za odločitev, ker ob vsebini izjave, ki jo je podala pooblaščenka, prvostopni organ ni imel podlage, da uporabi fikcijo strinjanja, saj je pooblaščenka opisala mejo, ki jo v naravi tožnika zatrjujeta, kar posledično pomeni, da je bila s strani strank njihova meja opisana, ter bi bilo zato tudi šteti, da je bila „pokazana“. Zato bi moral v skladu z opisano mejo s strani tožnikov geodet le-to prikazati v elaboratu ureditve meje, prvostopenjski organ pa ne uporabiti fikcije o strinjanju s predlagano mejo.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi in se odločba Geodetske uprave RS, Območna geodetska uprava Ljubljana, Geodetska pisarna Grosuplje št. 02112-632/2013-6 z dne 7. 7. 2014 v prvi alineji 1. točke izreka, kolikor se nanaša na določitev meje med parcelama 707/2, 707/3 in sosednjima 708 ter 719 k.o. ... (v ZKT 767, 769, 770, 772, 773, 775, 776), odpravi in se zadeva v odpravljenem delu vrne istemu organu v nov postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom združil v en postopek zahtevi pod št. 02112-630/2013 in 02112-631/2013, z odločbo pa v 1. točki odločil: - da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 708 s sosednjimi parcelami 966/1, 719, 707/2, 707/3; - v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 707/2 s parcelami 719, 705/1; - v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 688 s 963, 630, 687; - v katastrski občini ... kot urejena evidentirata dela mej parcel 689, 629 s 963, 690. V 2. točki izreka, da je grafični prikaz urejenih delov mej z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parc. št. obvezna priloga aktu; urejeni del mej so označeni poudarjeno. V obrazložitvi je navedel, da iz priloženega elaborata izhaja, da je bila v zadevi izvedena mejna obravnava, potek pa je razviden iz treh zapisnikov. Vse stranke udeležene v postopku so podpisale izjave o strinjanju s potekom predlaganih delov mej, z izjemo odvetnice H.H., pooblaščenke tožnikov, ki na mejni obravnavi ni soglašala s predlaganima deloma mej parcel 707/2, 707/3 s sosednjima parcelama 708 in 719 (v ZKT 767, 769, 770, 772, 773, 774, 775 in 776), svojih del mej pa ni pokazala. Glede na peti odstavek 31. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) je organ zato štel, da se s predlagano mejo, kot je prikazana v elaboratu geodetske storitve, strinjata tudi tožnika in v skladu s tem odločil. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom A.A. je na tožbo odgovorila, predlaga zavrnitev in povrnitev stroškov.

Tožnika v tožbi navajata, da organi obravnavajo zadevo zgolj formalno in procesno, ne pa meritorno tako, da bi se dejanski problem med strankami rešil iz življenjskega in funkcionalnega vidika. Na mejni obravnavi 19. 7. 2013 ni bilo predstavnikov Občine B. kot tudi ne C.C., ki naj bi kot začasni zastopnik zastopal interese neznanih dedičev po pokojnem D.D., kot je v zapisniku iz te iste mejne obravnave navedeno. V spisu se nahaja rokopis neznane osebe, brez datuma in z nečitljivim podpisom, ki pooblaščenki tožnikov očita, da ni pokazala svoje meje med parcelami. Vendar pa iz zapisnika mejne obravnave z dne 19. 7. 2013 izhaja, da geodet ni v ničemer opozoril strank na terenu o posledicah, ki jih doletijo v primeru, da mejne linije ne bi pokazale, tako kot si jo same predstavljajo. Nesporno pa je, da te linije ni pokazala tudi Občina E., kot je ni pokazal C.C., saj jih sploh ni bilo na obravnavi. A.A. sploh ni vpisan med prisotnimi, zato tudi ni pokazal mejne linije. Na parceli 708, ki je v lasti A.A., v naravi stoji njegova stanovanjska hiša, v nadaljevanju pa ta parcela obsega dvorišče, ki praktično pripada k hiši tožnikov na parceli 707/3, zlasti pa je življenjskega in funkcionalnega pomena za tožnika. Na parceli 708 stoji ¼ gospodarskega poslopja in hleva kmetije, ki je v lasti tožnikov. Parcelo je A.A. pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 25. 2. 1997, ko sta mu jo podarila sedaj že pokojni oče F.F. in njegova mati G.G., vendar pa ob sklepanju pogodbe nobena od strank ni imela dejanske predstave o tem, da je predmet te pogodbe tudi del domačega gospodarskega poslopja in hleva. Namen daritve je bil, da na podarjenem zemljišču, na katerem je stala stara hiša, zgradi svojo stanovanjsko hišo, ne pa, da bi se ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo in prevzel domačo kmetijo z vsemi pripadajočimi bremeni. Ob takem dejanskem stanju zemljišč, ob nemogočih razmerah med tožnikoma, materjo tožnice in bratom tožnice in A.A., je nemogoče, da bi se tožnika strinjala z mejno linijo, ki jo je predstavil geodet. To sta tožnika izrazila geodetu samemu in to mu je povedala tudi njuna pooblaščenka. Iz zapiskov geodeta je razvidno, da je k predstavitvi „svoje“ mejne linije pozval samo pooblaščenko, kar je nestrokovno, saj pooblaščenka ni zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih nepremičnin. Izjava v rokopisu, brez datuma, brez čitljivega podpisa, ki obremenjuje pooblaščenko, ni bila dana nikomur na vpogled ob priliki izvedbe mejne obravnave. Ko je bila mejna linija s strani geodeta predstavljena, je pooblaščenka tožnikov takoj odreagirala, da se s to mejno linijo ne strinja, saj je ta linija presekala hlev in gospodarsko poslopje, ki ju imata v mirni in dejanski posesti tožnika. Predlagata odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je deloma utemeljena.

Tožnika s tožbenim predlogom predlagata odpravo izpodbijane odločbe in sklepa v celoti, vendar pa je iz njunih ugovorov razvidno, da je sporen zanju le del prve alineje 1. točke izreka odločbe, ki se glasi: - v katastrski občini ... se kot urejen evidentira del mej parcele 708 s sosednjimi parcelami 719, 707/2 in 707/3. V tem delu je sodišče njuni tožbi ugodilo, le naveden del urejene meje pa je bil med strankami sporen tudi v času izvedbe mejne obravnave, kot izhaja iz zapisnika o mejni obravnavi št. 90311-432/2013-1 in upravnega postopka.

Iz zapisnika št. 90311-432/2013-1, na strani 2, pod tiskano navedbo: pokazane meje, ki se razlikujejo od meje po podatkih zemljiškega katastra, izhaja jasna navedba pooblaščenke tožnikov, da se s strani geodeta pokazano mejo ne strinja. V taki procesni situaciji je dolžan geodet, ki vodi mejno obravnavo, glede na peti odstavek 31. člena ZEN pozvati lastnike parcel, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, da pokažejo svojo mejo. Ista določba – peti odstavek 31. člena ZEN, določa tudi zakonsko fikcijo, da če stranke ne pokažejo svoje meje, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo. Tožnika ugovarjata, da niso (na obravnavi sta bila poleg pooblaščenke prisotna tudi tožnika) bili opozorjeni na posledice, kolikor svoje meje ne pokažejo. Sodišče soglaša s tožnikoma (taka je tudi sodna praksa sodišča), da mora geodet opozoriti stranke na posledico, ki iz njenega nestrinjanja s pokazano mejo in nato neaktivnostjo, da bi pokazali svojo mejo, izhajajo. Vendar pa opustitev opozorila sodišče v obravnavani zadevi ne šteje kot pravno relevantno za odločitev, ker meni, da ob vsebini izjave, ki jo je podala pooblaščenka, prvostopni organ ni imel podlage, da uporabi fikcijo strinjanja, saj je pooblaščenka opisala mejo, ki jo v naravi tožnika zatrjujeta „stranki uveljavljata posestno mejo, ki je na tako majhni površini, upoštevajoč objekte, drugačna od pokazanih linij meja“, kar posledično pomeni, da je bila s strani strank njihova meja opisana, ter bi bilo zato tudi šteti, da je bila „pokazana“. Zato bi moral v skladu z opisano mejo s strani tožnikov le-to geodet prikazati v elaboratu ureditve meje (zadnji stavek petega odstavka 31. člena ZEN), upravni organ pa zato ne uporabiti fikcije o strinjanju s predlagano mejo.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj zato prvostopni organ upošteva stališče sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka mejne obravnave in ponovno v skladu s tem stališčem odloči, pri tem pa pozove geodeta, da elaborat v skladu z dano izjavo, s katero so stranke opisale svojo mejo, dopolni.

Tožnika sta s tožbo uveljavljala tudi druge ugovore, na katere pa sodišče ne odgovarja, ker je tožbi v izpodbijanem delu ugodilo in za odločanje v konkretnem upravnem sporu niso relevantni.

Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba organa v odpravljenem delu nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Sodišče je ugodilo stroškovnemu zahtevku v celoti, ker sta tožnika, glede na postavljene ugovore, v celoti z njimi uspela.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom A.A. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki njenemu intervientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker sta tožnika s tožbo zoper izpodbijani akt uspela, stranka z interesom ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.