Jedro

Pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Otrokova korist namreč terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku mladoletnih tožnikov na zvišanje preživnine (na 270,00 EUR za vsakega otroka), v presežku, na plačilo višje preživnine (za nadaljnjih 30,00 EUR za vsakega otroka) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnika v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe predlagata spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in naložitvijo plačila pravdnih stroškov tožencu oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo odločanje. Toženec v pritožbi zoper obsodilni del predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje oziroma podredno spremembo z določitvijo preživninske obveznosti za vsakega otroka na 220,00 EUR. Obe pritožbi priglašata stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženec pritožbenega odgovora ni podal. Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev toženčeve pritožbe in priglašata stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeni očitek tožnikov, da je prvo sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj pri ugotavljanju toženčevih zmožnosti poleg plače ni upoštevalo še drugih toženčevih prihodkov, ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe namreč izhajajo jasni, razumljivi in nedvoumni razlogi glede dejstev, na podlagi katerih so bile ugotovljene toženčeve zmožnosti. Ker je zoper te razloge tako moč uresničiti pravico do pritožbe, procesni očitek ni podan.

V predmetni zadevi je prvo sodišče zvišalo preživnino, ker so se spremenile tako potrebe tožnikov kot upravičencev do preživnine, kot zmožnosti zakonite zastopnice tožnikov in toženca kot preživninskih zavezancev. Dejstvo, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena, spremenile, pritožbeno ni sporno (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju: ZZZDR). V pritožbi tožnikov izpostavljena višina zneska, za katerega se je toženčeva plača spremenila, ni bistvena. Bistvena je pritožbeno kritizirana pravilnost ugotovitev glede spremenjenih potreb in zmožnosti. Materialnopravno izhodišče utemeljenosti teh pritožbenih navedb je v 129. členu ZZZDR, po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po 129. a členu ZZZDR pa mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega in telesnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

Prvo sodišče je ugotovilo, da materialne zmožnosti toženca znašajo v povprečju 1.760,00 EUR (v letu 2012) mesečno oziroma 1.733,47 EUR (v januarju 2013), materine pa v povprečju 1.890,00 EUR mesečno (v letu 2012) oziroma 1.639,00 EUR mesečno (v začetku leta 2013).

Toženec v pritožbi napačno trdi, da je njegova plača za mesec december znašala 1.407,40 EUR, za januar 2013 pa 1.603,52 EUR, saj ta dva zneska predstavljata izplačili, ne pa zneska plač, katera je prvo sodišče pravilno ugotovilo (obračuna plač pod prilogo B26 in B27). V posledici teh napačnih navedb se izkaže za zmotno tudi toženčeva pritožbena trditev, da povprečje tožencu izplačanih plač v času od januarja do aprila 2013 znaša 1.492,00 EUR. Nadalje pa toženec neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče pri izračunu njegove povprečne plače upoštevati še, da je v mesecu februarju 2013 prejel 1.351,22 EUR, v mesecu marcu 2013 pa 1.608,30 EUR, ker tekom dokaznega postopka višina plače za ta dva meseca niti ni bila ugotavljana.

Tožnika v pritožbi neutemeljeno trdita, da bi moralo prvo sodišče upoštevati pologe gotovine na toženčev transakcijski račun (v času od leta 2008 do 2012 v skupnem znesku 12.255,78 EUR oziroma v letu 2012 v znesku 2.950,00 EUR), ker je toženec pojasnil, da gre za zneske vrnitve posojila, danega v letu bratu. Tudi zneska 5.000,00 EUR, pridobljenega s prodajo parcele, ni moč šteti med dohodke, bistvene za oceno zmožnosti preživninskega zavezanca, saj gre zgolj za transformacijo toženčevega premoženja. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, dokazovana z izpiskom iz spletne strani, da je toženec še vedno direktor komerciale, sama po sebi ne more dokazovati pritožbene trditve, da je dejanska toženčeva plača tista, ki jo je prejemal pred znižanjem v mesecu decembru 2012. Dejstvo, da toženec ne porabi celotnega zneska, ki ga prejme kot povračilo potnih stroškov, pa je prvo sodišče upoštevalo (v 29. točki obrazložitve). Kljub temu, da pritožbeno izpostavljenih zneskov res ni moč šteti med toženčeve materialne prihodke, pa te ugotovitve kažejo, da ima toženec večje pridobitne zmožnosti od tistih, ki jih izkazuje le eksakten podatek o višini plače, kar pa je prvo sodišče itak upoštevalo.

Obe pritožbi izpodbijata prvostopno ugotovitev, po kateri višina mesečnih potreb vsakega od tožnikov znaša 540,00 EUR. Tožnika trdita, da prvo sodišče nepravilno ni upoštevalo stroškov popoldanskega varstva, oddiha in razvedrila, frizerja, stroškov prevozov (k zdravniku, zobozdravniku, logopedinji, v bolnico, v šolo), očal, nalepk za oči, nezgodnega zavarovanja, čistil, tečajev (smučanja, rolanja, plavanja), nogometne šole, treningov (plavanja, joge), gledaliških predstav, kina, smučanja ter športnih rekvizitov. Menita, da vsi ti stroški spadajo med potrebne stroške, saj so v korist tožnikov in njunega zdravega razvoja. Stroške smučarskega tečaja in smučarske opreme pa bi moralo prvo sodišče priznati tudi zato, ker sta tožnika z izpisom iz internetne strani „Skiline profil“ dokazala, da smuča tudi toženec. Toženec pa izpostavlja, da strošek šolanja na W. šoli ne bi smel biti upoštevan, ker gre za samovoljno odločitev tožnice ter bi bili zato lahko upoštevani le stroški, nastali s šolanjem v klasični šoli. Pravilno izračunani stroški tako, brez upoštevanja stroškov W. šole, povprečno za vsakega tožnika znašajo 413,00 EUR.

Na gornje trditve gre sprva odgovoriti, da pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Otrokova korist namreč terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti. Zato med potrebe tožnikov spada dejanski strošek šolanja, ne pa hipotetični strošek, ki sploh ne nastaja. Preživnina se vedno določa upoštevaje zmožnosti preživninskega zavezanca in potrebe upravičenca. Po ugotovitvi odločilnih dejstev se med njima poišče ustrezno razmerje. Tudi pritožbeno sodišče daje tožnikoma prav v delu, ko trdita, da imata pravico do vseh artiklov in storitev, potrebnih za njun zdrav razvoj. Vendar imajo tako kot vse potrebe tudi potrebe otrok omejitve, saj morajo ostati v okviru zmožnosti staršev. Starši se namreč niso dolžni zadolževati zato, da bi izpolnili take želje otrok, ki presegajo siceršnje otrokove potrebe. Povedano še drugače to pomeni, da tožnika z izbiro artiklov in dejavnosti, za katerih nakup in izvedbo so potrebni zatrjevani stroški, staršema ne moreta naložiti takšnega preživninskega bremena, ki bi bilo preko njunih zmožnosti. Upoštevaje dejstvo, da ocena potreb upravičencev ni zgolj matematični izračun natančno določenih vrednosti posameznih izdatkov, ki so v določenem obdobju večji ali manjši, se tako zaključek prvega sodišča, da potrebe tožnikov, ocenjene upoštevaje zmožnosti staršev, znašajo približno 540 EUR mesečno, izkaže za povsem pravilnega.

Obe pritožbi izpodbijata tudi višino deleža, ki ga morata k preživljanju tožnikov prispevati starša. Pritožba toženca s tem v zvezi upravičeno izpostavlja le svoje nekoliko nižje materialne zmožnosti. Dejstvo pa je, da je zakonita zastopnica obremenjena z vsakodnevno oskrbo tožnikov, kar tožnika povsem utemeljeno izpostavljata, ter so tudi zato toženčeve pridobitne zmožnosti višje kot pri zakoniti zastopnici. V pritožbi tožnikov izpostavljena okoliščina, da je toženec po do sedaj določeni preživnini pokrival 59% potreb tožnikov, po izpodbijani sodbi pa le 50%, sama po sebi ne more napotovati na zaključek, da je prvostopno določena porazdelitev bremena napačna. Zatrjevano dejstvo, da v primeru bolezni in poškodb tožnikov praviloma vzame bolniški stalež zakonita zastopnica in zato prejme nižji dohodek, pa samo po sebi zaradi negotovosti tega zatrjevane bodoče okoliščine drugačne porazdelitve bremena ne more utemeljevati. Materialnopravno pravilno porazdelitev bremena preživljanja tožnice tako predstavlja prvostopna odločitev, da je toženec dolžan za vsakega od tožnikov prispevati preživnino v višini 270,00 EUR mesečno.

Trditev tožnikov, da je prvostopna odločitev o stroških nepravilna in nepravična, ker sta tožnika morala zaradi zvišanja preživnine vložiti tožbo, s svojim zahtevkom pa nista uspela le v sorazmerno majhnem delu, ni pravilna. Po 413. členu ZPP v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Slednje pomeni, da je moč v tem okviru res uporabiti tudi kriterij uspeha v pravdi iz drugega odstavka 154. člena ZPP, vendar je kot izhodiščni princip vzpostavljeno načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena. Ker tožnika s tožbo nista v celoti uspela, je prvo sodišče s tem, ko je odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške, slednje načelo pravilno uporabilo.

Glede na to, da pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ni podan kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi, ki sta se tako izkazali za neutemeljeni, zavrniti in sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

Pravdni stranki morata stroške, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, kriti sami, saj s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena, 413. člen, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).