Jedro

13.Sodišče prve stopnje je podrobno in pravilno utemeljilo (točka 17 obrazložitve), zakaj je tožniku zakonske zamudne obresti od solidarnostne pomoči prisodilo od 18. 6. 2022 dalje. Prisodilo jih je upoštevaje drugi odstavek 299. člena OZ od vložitve tožbe (priporočeno na pošto), ki je bila dne 17. 6. 2022, kot je razvidno iz prejemne štampiljke. Drugačne pritožbene navedbe toženke so neutemeljene.

Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.

Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).

V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.

Izrek

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 145. člena ZPP. Toženka, ki v tem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške in je dolžna tožniku povrniti njegove. Tožniku je pritožbeno sodišče upoštevaje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

-------------------------------

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati: - prikrajšanje pri odpravnini v višini 6.108,43 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2022 do plačila in - solidarnostno pomoč v višini 1.012,07 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2022 do plačila. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od solidarnostne pomoči od 6. 4. 2022 do 17. 6. 2022 je zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 857,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

1Kot na primer v 11. členu Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 88/2021).

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožniku zaradi zakonske omejitve zakonito plačala odpravnino v višini 10-kratnika osnove. Višjo odpravnino bi mu izplačala le, če bi bilo tako določeno v zakonu ali pogodbi o zaposlitvi. Zakon (ZDR-1) odpravnino omejuje; pogodba o zaposlitvi višje odpravnine ne določa. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova odpravnine zmotno ugodilo, odločitve o obrestnem zahtevku ni obrazložilo. Do zakonskih zamudnih obresti je tožnik upravičen od pripravljalne vloge z dne 4. 6. 2024, ki jo je toženka prejela 11. 6. 2024, s katero je spremenil tožbo. Podjetniška kolektivna pogodba določa predlagatelja za solidarnostno pomoč; predlagatelj ni delavec sam. Do določenega predlagatelja se sodišče prve stopnje ni opredelilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločanje o plačilu solidarnostne pomoči je v diskreciji direktorja. Tudi do tega se ni opredelilo. Solidarnostna pomoč je namenjena delavcem z nizkimi dohodki, tako da bi direktor predlog v primeru tožnika zavrnil. Odločitve o zakonskih zamudnih obresti ni obrazložilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

2Sodbi VS RS VIII Ips 24/2023 z dne 19. 12. 2023 (namen solidarnostne pomoči, opredeljen v 4. točki Razlage kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji; Ur. l. RS, št. 81/2000), VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

3Podobno stališče v sodbi in sklepu VDSS Pdp 414/2018 z dne 15. 11. 2018, ki je bila sicer v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 50/2019 z dne 10. 9. 2019 spremenjena, in v primerih, kjer bi bila višina določena šele z dogovorom, ki ni bil sklenjen (sodba VDSS Pdp 250/2014 z dne 29. 5. 2014, sodba in sklep VDSS Pdp 805/2009 z dne 19. 11. 2009).

5.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in se opredelilo do pravno relevantnih navedb toženke (v nasprotnem primeru bi kvečjemu šlo za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer tako glede utemeljenosti obrestnega zahtevka kot v utemeljitev pravilnih pravnih stališč, ki se nanašajo na vprašanje predlagatelja za plačilo solidarnostne pomoči oziroma odločanje o tej pravici.

6.Četrti odstavek 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) omejuje višino odpravnine, kot navaja toženka v pritožbi, in sicer določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kot je razvidno iz navedene določbe, so izjeme lahko določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, kar velja v tožnikovemu primeru, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

7.Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.

Zveza:

8.Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v odpravnini, prav tako pravilno je ugodilo obrestnemu zahtevku. Svojo odločitev je utemeljilo v točki 17 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče ji pritrjuje glede na nesporno dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo 7. 4. 2022; takrat je bila toženka ob upoštevanju šestega odstavka 108. člena ZDR-1 tožniku dolžna plačati odpravnino; naslednjega dne nastopi zamuda (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tako so zakonske zamudne obresti pravilno prisojene od 8. 4. 2022 dalje, kot jih je tožnik zahteval. V zvezi s tem toženka v pritožbi ponavlja svoje navedbe iz prve pripravljalne vloge, da je tožnik s prvo pripravljalno vlogo spremenil tožbo, tako da je uveljavljal iz tega naslova višji znesek, kar na vprašanje zapadlosti oziroma zamude ne vpliva.

9.Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.

Pridruženi dokumenti:*

10.Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).

11.Toženkino pritožbeno stališče, da ima direktor diskrecijsko pravico pri odločanju o plačilu solidarnostne pomoči (v dosedanjem postopku je toženka na prvem naroku izpostavila le, da je odločanje o upravičenosti v pristojnosti direktorja), ni pravilno. Podjetniška kolektivna pogodba določa pogoje za solidarnostno pomoč in ob izpolnjenih pogojih je delavec do nje upravičen, kot jasno in pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe (točka 14 obrazložitve).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.