Jedro

Soglasje Vlade RS, razen v drugih, z ZEKom-1 izrecno določenih primerih (tretji odstavek 4. člena, šesti odstavek 6. člena, drugi odstavek 54. člena , drugi odstavek 243. člena ZEKom-1), je izrecno določeno le za višino plačila, ki ga določi tožena stranka s tarifo (peti in šesti odstavek 6. člena ZEKom-1), ne pa tudi k Splošnemu aktu iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1, ki ga Agencija izda na podlagi izrecnega pooblastila, danega v navedeni določbi, in s katerim predpiše le način (ne pa tudi višino) izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena. Dolžnost predložitve Splošnega akta v soglasje Vladi RS ne izhaja niti iz drugih določb ZEKom-1 niti te obveznosti ni mogoče naložiti Agenciji z razlago posameznih določb ZEKom-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija), št. 38111-78/2013/10 z dne 12. 6. 2013. Z navedeno odločbo o določitvi števila točk je tožena stranka na podlagi 191. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) revidentu, imetniku odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-53/2012/7, za namen izračuna plačila uporabe radijskih frekvenc, za uporabo radijskih frekvenc zvokovnega radiodifuznega oddajnika na oddajni točki Sežana, določila 314 točk (1. točka izreka); in z dnem izdaje te odločbe razveljavila odločbo o določitvi številka točk, št. 38111-53/2012/8 (2. točka izreka). Z II. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče prve stopnje je revidentovo tožbo, da se izpodbijana odločba razveljavi in odpravi, kot neutemeljeno zavrnilo, ker je presodilo, da je imela tožena stranka za izdajo Splošnega akta, ki določa način izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc (v nadaljevanju Splošni akt), podlago v drugem odstavku 60. člena ZEKom-1, soglasje Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) pa k navedenemu aktu tožene stranke ni bilo potrebno. Revident konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na napačen izračun števila točk glede na Splošni akt kot materialni predpis, ni navedel, sodišče prve stopnje pa tudi v preizkusu izpodbijanega akta, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti, ni ugotovilo nepravilnosti.

3. Revident vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da iz določb ZEKom-1 ne izhaja, da bi Agencija morala k Splošnemu aktu pridobiti soglasje Vlade RS. Opozarja, da Vlada RS ni podala soglasja na Splošni akt kljub kogentnemu določilu šestega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jasno določa, da se brez soglasja Vlade RS uporablja stara tarifa. To pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna, saj Vlada RS ni dala soglasja k Splošnemu aktu, zaradi česar tožena stranka ne sme izračunati in določiti frekvenčnine skladno z določili Splošnega akta, temveč bi to lahko storila skladno z določili starega Pravilnika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ni izpolnjen nobeden od pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato predlaga njeno zavrženje. Če pa jo bo Vrhovno sodišče obravnavalo po vsebini, pa predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini za zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavanem primeru gre za pomembno vprašanje, ki ga navaja revident v reviziji, in sicer „ali lahko tožena stranka samostojno, torej brez soglasja Vlade RS, veljavno sprejme splošni akt in na podlagi tako sprejetega splošnega akta izdaja odločbe tožeči stranki, s katerimi izračuna število točk, ki so podlaga za izračun frekvenčnine.“ O navedenem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) za razliko od pritožbe, s katero se je glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po prvem odstavku 60. člena ZEKom-1 so imetniki odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc zavezanci za letno plačilo agenciji za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc. Plačila krijejo stroške, ki jih ima agencija z upravljanjem in nadzorom radio frekvenčnega spektra. Po drugem odstavku navedenega člena agencija s splošnim aktom predpiše način izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena. Ta je odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijske frekvence ali širine radifrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg.

9. Višino plačil na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena določi Agencija s tarifo z upoštevanjem potrebnega pokrivanja stroškov iz prvega odstavka tega člena in smiselno uporabo petega, šestega in sedmega odstavka 6. člena tega zakona. Vrednost točke se določa letno s tarifo, ki je splošni akt agencije (zadnji stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1). Po šestem odstavku 6. člena ZEKom-1 predlog tarife iz prejšnjega odstavka vsebuje posebno obrazložitev, v kateri se navedejo razlogi za sprejetje ali spremembo tarife in cilji, ki bi jih tako dosegli, in mora biti prehodno javno objavljen v skladu z 204. členom tega zakona. Predlog tarife mora agencija najpozneje do 31. oktobra tekočega leta predložiti v soglasje Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) skupaj s programom dela in finančnim načrtom za prihodnje koledarsko leto ter revidiranimi računovodskimi izkazi za preteklo koledarsko leto. Če vlada do 15. decembra tekočega leta ne izda soglasja, se do uveljavitve nove tarife uporablja veljavna tarifa.

10. Iz navedenih določb ZEKom-1 izhaja, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je soglasje Vlade RS, razen v drugih, z ZEKom-1 izrecno določenih primerih (tretji odstavek 4. člena, šesti odstavek 6. člena, drugi odstavek 54. člena , drugi odstavek 243. člena ZEKom-1), izrecno določeno le za višino plačila, ki ga določi tožena stranka s tarifo (peti in šesti odstavek 6. člena ZEKom-1), ne pa tudi k Splošnemu aktu iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1, ki ga Agencija izda na podlagi izrecnega pooblastila, danega v navedeni določbi, in s katerim predpiše le način (ne pa tudi višino) izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena. Dolžnost predložitve Splošnega akta v soglasje Vladi RS ne izhaja niti iz drugih določb ZEKom-1 niti te obveznosti ni mogoče naložiti Agenciji z razlago posameznih določb ZEKom-1. Pooblastilo za izdajo odločbe o določitvi števila točk pa vsebuje 191. člen ZEKom-1 v povezavi s 170, 171. in 172 členom ter drugim odstavkom.60. člena ZEKom-1 v povezavi z drugim odstavkom 6. člena Splošnega akta.

11. Materialno pravo je bilo tako v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno, bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu pa revident niti ne uveljavlja oziroma jih ne navaja, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).