Jedro

Tožnica kot najemnica (po njenih navedbah poslovnih prostorov in parkirišča) uporablja zazidano stavbno zemljišče, to možnost pa je pridobila s sklenitvijo sodne poravnave, v okviru katere je bil dogovorjen najem, zato je tudi zavezanka za plačilo NUSZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012 v višini 2.121,83 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera med drugim temelji na 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) in 12. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, št. 70/99 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), ki določata, kdo je zavezanec za plačilo dajatve.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da obveznost plačevanja NUSZ neposrednemu uporabniku poslovnega prostora (lastniku ali najemniku) nalagata že omenjena predpisa. Če bi pogodbeni stranki (občina kot lastnica in najemodajalka in tožnica kot najemnica) želeli, da NUSZ plačuje lastnik in ne najemnik kot neposredni uporabnik, bi morali to zapisati v najemno pogodbo. Ker tega v konkretni najemni pogodbi ni, je tožnica kot neposredna uporabnica predmetnih nepremičnin tudi zavezanka za plačilo NUSZ.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno razlagala 62. člen ZSZ/84. Po njenem mnenju je zavezanec za plačilo v prvi fazi lastnik nepremičnine oziroma imetnik pravice razpolaganja, to pa ni najemnik. Šele v primeru, če je plačilo NUSZ pogodbeno preneseno na najemnika, je ta zavezanec. Zato bi moralo biti v najemni pogodbi izrecno navedeno, da tožnica nosi tudi breme plačevanja NUSZ kot najemnica poslovnih prostorov. Tako pa se je v okviru sklenjene sodne poravnave zavezala plačevati le komunalne storitve, najemnina pa se poračunava na račun prenesene terjatve do občine. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se je do tožbenih navedb opredelila že v pritožbeni odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je Mestna občina Novo mesto lastnica nepremičnin, na katere se nanaša izpodbijana odločba, tožnica pa njihova najemnica na podlagi sklenjene sodne poravnave in s tem uporabnica. Sodišče se zato strinja z izpodbijano odločbo, s katero je bilo tožnici kot zavezanki naloženo plačilo NUSZ, prav tako pa tudi z drugostopenjsko odločbo, v kateri je pritožbeni organ zavrnil njena stališča o tem, da bi morala biti kot zavezanka določena lastnica nepremičnin. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Po 62. členu ZSZ/84 je NUSZ dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice).

Iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za plačilo dajatve, ker se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (če gre za zazidano stavbno zemljišče), ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 1180/2004). Ker tožnica kot najemnica (po njenih navedbah poslovnih prostorov in parkirišča) uporablja zazidano stavbno zemljišče, to možnost pa je pridobila s sklenitvijo sodne poravnave, v okviru katere je bil dogovorjen najem, je tudi zavezanka za plačilo NUSZ. Da je pri določitvi zavezanca relevantna le okoliščina, kdo je neposredni (to je dejanski) uporabnik stavbnega zemljišča, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1056/2001. Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da tožnica glede na 62. člen ZSZ/84 ni zavezanka za plačilo in da bi to bila le v primeru, če bi bila obveznost plačevanja nanjo pogodbeno prenesena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).