Jedro

Sicer pa pritožnik prezre določbo 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, na katero je sodišče prve stopnje tudi opozorilo v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa. V skladu s to določbo mora izvršitelj opravljati izvršilna dejanja ne glede na s strani upnika, dolžnika ali koga tretjega zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave (kamor spadata tudi delitev uporabe prostorov in lastništvo predmetov), razen če pristojni organ določi drugače. Iz zbranega dokaznega gradiva pa ne izhaja, da bi pristojni organ kaj drugače določil, niti tega pritožnik ne zatrjuje. S tem v zvezi pa se pritožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na 42. in 49. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ko navaja, da sodišče prve stopnje teh določb v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo in sta obdolženca brez prisotnosti oškodovanca kot tožilca in brez odredbe sodišča vstopila, pregledala in preiskala njegovo stanovanje. Vendar pa je v zapisniku navedeno, da je dolžnica obdolžencema v stanovanje po seznanitvi z namenom njunega obiska dovolila vstopiti, zato uporaba petega odstavka 42. člena citiranega pravilnika, ki predvideva uporabo odredbe sodišča za vstop v prostore, niti ne pride v poštev, saj ta določba predvideva nasilen vstop na podlagi odredbe sodišča ob prisotnosti dveh polnoletnih prič le pri opravi izvršilnih dejanj v zaklenjenih prostorih in ko dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti, kar pa v tej zadevi ni primer.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca R. K. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec mora plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 31826/2019 z dne 26. 10. 2020 o ugovoru obdolžencev zoper obtožnico oškodovanca kot tožilca R. K., vloženo po pooblaščencu, z dne 7. 7. 2020 sklenil, da se obtožba, vložena zoper J. M. in M. K. zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter potrebne izdatke obdolžencev od prevzema kazenskega pregona dalje, do takrat pa ti stroški bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je po svojem pooblaščencu pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtožnico zoper obdolženca dopusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obširne pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, saj je po podanem ugovoru obdolžencev zoper obtožnico povsem pravilno ugotovilo in tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženca utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 141. člena KZ-1. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim dodaja še:

5. Iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da pritožnik utemeljen sum gradi predvsem na sklepu o dedovanju, iz katerega izhaja, da je lastnik te stanovanjske hiše oškodovanec kot tožilec, medtem ko ima dolžnica M. K. na tem naslovu le pravico do prebivanja v spodnji etaži hiše, s čimer naj bi bila potrditvah oškodovanca kot tožilca in dolžnice obdolženca seznanjena, a tega pri opravi uradnega dejanja rubeža zoper dolžnico M. K. nista upoštevala in uradno dejanje opravila tudi v zgornjih prostorih stanovanjske hiše ter s tem neupravičeno vstopila in se zadrževala v oškodovančevem stanovanju. Vendar zgolj na podlagi tega dokaza ni moč graditi utemeljenega suma v obravnavanem primeru. Tudi pritožbeno sodišče se po preučitvi podatkov v spisu in pritožbenih navedb strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da iz zbranih dokazov izhaja, da sta obdolženca imela pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo na naslovu V., kjer je imela M. K. prijavljeno edino (stalno) prebivališče, in sicer je to sklep o izvršbi, rubež pa sta opravila v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju ter Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja. Zato ima prvostopenjsko sodišče prav, da ni podanih zadosti dokazov, ki bi potrjeval utemeljen sum, da sta obdolženca neupravičeno vstopila v stanovanjsko hišo oziroma da naj bi kot uradni osebi z izvedbo izvršilnih dejanj tudi v zgornji etaži hiše zlorabila uradni položaj ali pravice. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da pravica dolžnice o uporabi zgolj spodnjih prostorov stanovanjske hiše ni vpisana v zemljiško knjigo, zaradi česar sklep o dedovanju sam po sebi za gradnjo utemeljenega suma ne more zadostovati. Poleg tega pa tudi iz fotografij ne izhaja, da bi bilo vizualno vidno, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v točkah 12 in 13 izpodbijanega sklepa, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

6. Prav tako pa tudi iz drugih zbranih dokazov ne izhaja, da bi bila obdolženca o načinu delitve uporabe prostorov seznanjena. Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da naj bi bilo iz fotografij v spisu razvidno, da je oškodovanec kot tožilec obdolžencema sklep o dedovanju prebral, vendar je iz fotografije razvidno le, da oškodovanec kot tožilec v rokah drži list papirja, kar pa v obravnavanem primeru ne zadostuje za vzpostavitev utemeljenega suma, saj iz rubežnega in cenilnega zapisnika, ki ima naravo javne listine in kot taka izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, ne izhaja, da bi dolžnica ali oškodovanec kot tožilec ob opravi uradnega dejanja podala kakšne ugovore v tej smeri, čeprav iz zapisnika izhaja, da sta bila pri opravi rubeža oba prisotna in sta ga tudi podpisala, pri čemer je v zapisniku pri opisu dogajanja navedeno tudi, da je bil ta dolžnici prebran in se je z njegovo vsebino strinjala ter ga podpisala. S tem v zvezi se kot neutemeljena pokažejo pritožbena izvajanja, da naj ne bi bil zapisnik pravilno sestavljen, ker naj bi manjkal oškodovančev podpis pri nekaterih rubrikah zapisnika (pri opisu dogajanja in opombah izvršitelja). Take pritožbene navedbe so sploh brezpredmetne, saj iz vsebine zapisnika izhaja, da njegov podpis pri teh rubrikah niti ni potreben. Sicer pa pritožnik prezre določbo 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, na katero je sodišče prve stopnje tudi opozorilo v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa. V skladu s to določbo mora izvršitelj opravljati izvršilna dejanja ne glede na s strani upnika, dolžnika ali koga tretjega zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave (kamor spadata tudi delitev uporabe prostorov in lastništvo predmetov), razen če pristojni organ določi drugače. Iz zbranega dokaznega gradiva pa ne izhaja, da bi pristojni organ kaj drugače določil, niti tega pritožnik ne zatrjuje. S tem v zvezi pa se pritožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na 42. in 49. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ko navaja, da sodišče prve stopnje teh določb v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo in sta obdolženca brez prisotnosti oškodovanca kot tožilca in brez odredbe sodišča vstopila, pregledala in preiskala njegovo stanovanje. Vendar pa je v zapisniku navedeno, da je dolžnica obdolžencema v stanovanje po seznanitvi z namenom njunega obiska dovolila vstopiti, zato uporaba petega odstavka 42. člena citiranega pravilnika, ki predvideva uporabo odredbe sodišča za vstop v prostore, niti ne pride v poštev, saj ta določba predvideva nasilen vstop na podlagi odredbe sodišča ob prisotnosti dveh polnoletnih prič le pri opravi izvršilnih dejanj v zaklenjenih prostorih in ko dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti, kar pa v tej zadevi ni primer.

7. Glede na to, da je na podlagi zgornje obrazložitve moč zanesljivo zaključiti, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na izid postopka je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.