Jedro

Tudi če je kreditodajalec s kreditojemalcem podaljšal rok plačila po kreditni pogodbi, ne da bi o tem obvestil poroka, porokova obveznost ni prenehala, če porok ni v roku iz 1. odst. 1011. člena ZOR od kreditodajalca zahteval, da terja izpolnitev od glavnega dolžnika (kreditojemalca).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. opr. št. Ig ... v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 22.794.307,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.1996 do plačila ter izvršilne stroške v višini 458.697,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa 4.12.1996 do plačila v 8 dneh pod izvršbo, razveljavilo pa ga je za znesek 120.535,00 SIT s pripadki in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 283.195,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi napačno uporabljanega materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da izdani sklep o izvršbi v celoti razveljavi in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi predvsem navaja, da tožena stranka ne more biti zavezana po sklenjenih kreditnih pogodbah, ker sta se po sprejemu poroštva s strani tožene stranke obe kreditni pogodbi brez vednosti tožene stranke spreminjali. Po 15.4.1993 je bilo namreč k obema spornima kreditnima pogodbama sklenjenih več aneksov, s katerimi se je podaljševal rok vračila kredita. Tožena stranka meni, da bi morala biti pozvana k podpisu poroštva za vsako podaljšanje roka za vračilo kredita, saj jo poroštvena pogodba po 988. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zavezuje le, če je sklenjena v pisni obliki. S podaljšanjem rokov vračila kredita z aneksi, s katerimi tožena stranka ni bila seznanjena, se je njen položaj bistveno poslabšal, saj je družba O. d.o.o. P. postala neplačevita. Če bi tožena stranka kot porok vedela za namero tožeče stranke, da po 15.4.1993 namerava kreditojemalcu podaljšati rok za vračilo kredita, na to ne bi pristala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Res je tožeča stranka po 15.4.1993, ko je tožena stranka s tožečo sklenila poroštveno pogodbo, sklenila še tri dodatke h kreditnim pogodbam, in sicer dne 6.5., 6.7. in 6.9.1993, pri čemer je bilo z zadnjim dodatkom določeno, da je rok vračila 6.10.1993. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, mora v primeru, če dolžnik pravočasno ne izpolni svoje obveznosti, po 1010. členu ZOR upnik o tem obvestiti poroka, ker mu sicer odgovarja za škodo, ki bi jo porok zaradi tega pretrpel. Ne izgubi pa zaradi te opustitve svojih pravic do poroka, podana je torej le njegova odškodninska odgovornost. Glede tega pa je že sodišče prve stopnje navedlo, da v tej smeri toženec ni zatrjeval ali uveljavljal ničesar, niti česa takega ne uveljavlja v pritožbi. Prav tako se je sodišče prve stopnje korektno sklicevalo na določilo 1. odst. 1011. člena ZOR, po katerem je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. Tega pa, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, toženec od tožeče stranke ni zahteval, čeprav je bil seznanjen ne le s samo kreditno pogodbo z dne 16.2.1993, ampak tudi s štirimi dodatki o podaljšanju roka plačila z dne 6.12.1992, 6.2.1993, 16.3.1993 in 6.4.1993, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in smiselno priznava tožena stranka v pritožbi. Ob takem dejanskem stanju pa dejstvo, da je tožeča stranka s kreditojemalcem sklenila še nadaljnje dodatke h kreditnima pogodbama, s katerima je kreditojemalcu podaljšala roke plačila, ne pomeni, da je tožeča stranka s tem izgubila svoje pravice do tožene stranke kot poroka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.