Jedro

Delavka je ugovarjala le zoper del sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki vsebuje ugotovitev, da po podpisu tega sklepa delodajalec do delavke nima več nobenih obveznosti. Ker taka izjava tožene stranke nima pravnih učinkov, saj se delodajalec ne more na tak način izogniti dolžnostim do delavca, ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca. Zato delavka za izpodbijanje takšne izjave v postopku pred sodiščem nima pravnega interesa.

Izplačilo enkratne sodidarnostne pomoči v določbi panožne KP pomeni zgolj to, da se ob nastopu primera izplača le ena solidarnostna pomoč in ne, da je delavec (če je npr. v bolniškem staležu v obdobju dveh let) do solidarnostne pomoči upravičen le enkrat. Za izplačilo solidarnostne pomoči ne zadošča že trimesečna bolniška odsotnost delvca, ampak je pri presoji termina "dalj časa trajajoči bolniški stalež" potrebno izhajati predvsem iz eventualne razlage partnerjev KP tožene stranke oz. že obstoječe prakse. Če pa razlage ali prakse ni, je potrebno upoševati, ali je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi ene ali več bolezni, ali je šlo za bolezen ali za nesrečo pri delu, kako je bolezen vplivala na gmotno stanje družine ipd. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati tudi, da je tožena stranka višino solidarnostne pomoči določila v višini povprečne čiste plače v gospodarstvu v RS, kar bi lahko pomenilo, da se ta izplača le v primerih daljše odsotnosti delavca, ki povrzoči tudi večje poslabšanje njegovega gmotnega položaja oz. prikrajšanja v dohodkih. V nasprotnem primeru bi bil delavec v bolniškem staležu priviligiran nasproti delavcu, ki opravlja delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v 2. odst. 1. tč. izreka, v 3. odst. 2. tč. izreka, v 4. odst. 2. tč. izreka in v 3. tč. izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - razveljavi in tožba zavrže v zvezi z zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo v 1. in 2. odst. 2. tč. izreka in

5. do 10. odst. 2. tč. izreka (t.j. odločitvi o celotnem "podrejenem" tožbenem zahtevku).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača solidarnostno pomoč v znesku

143.355,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.2002 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 8.8.2002 nezakonit in se razveljavi, da se razveljavi 5. tč. sklepa tožene stranke z dne 15.7.2002, zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2001 v višini 73.143,52 SIT in za leto 2002 v višini 51.630,72 SIT s pripadki, zahtevek tožnice za povračilo stroškov postopka in v nadaljevanju zavrnilo tudi (napačno poimenovani) podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica ponovno zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 8.8.2002 in njegovo razveljavitev, vrnitev zadeve v ponovno odločanje, ugotovitev, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in dolžnostmi, zahtevek tožnice za reintegracijo od 10.8.2002 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, dodatno pa tudi izplačilo nadomestila plače z vsemi bonitetami ter povrnitev stroškov postopka (odločitev v 2. tč. izreka). Sodišče je odločilo tudi, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 128.835,00 SIT, v 8 dneh (3. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Naslednji dan po izdaji sodbe je pritožbeno sodišče s posebnim sklepom zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje najprej zavrglo, po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zoper ta zavrnilni sklep zavrnilo in na isti seji senata odločalo tudi o pritožbi zoper sodbo. To pritožbo je tožnica vložila po svoji takratni pooblaščenki v pritožbenem roku in v njej izpodbija 2. in 3. tč. izreka sodbe. Ta opredelitev obsega pritožbe je netočna, saj iz vsebine pritožbe izhaja, da se tožnica dejansko pritožuje ne le samo zoper 2. in 3. tč. izreka sodbe, temveč tudi zoper 2. odst. 1. tč. izreka sodbe (zavrnitev njenega višjega zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči). To jasno izhaja iz 5. tč. tožničine pritožbe z dne 13.5.2003. Pri tem v pritožbi najprej napada 3. tč. izreka sodbe, to je odločitev o stroških postopka, ki je po njenem stališču napačna, saj je z delom zahtevka vendarle uspela. Prav zaradi tega bi ji sodišče prve stopnje moralo odmeriti stroške postopka tudi z upoštevanjem njenega uspeha v sporu. Ker tega ni storilo, je sodišče zmotno uporabilo določbo 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004). Nadalje navaja, da je zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.7.2002 ugovarjala dne

31.7.2002, in kot iz tega ugovora izhaja, smiselno zoper celoten sklep in ne le zoper 5. tč. tega sklepa. O njenem ugovoru je odločal drugostopenjski organ, ki za to ni bil pristojen, poleg tega pa tožnica nikoli ni bila vabljena na sejo tega organa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnici je bilo delovno razmerje napačno zaključeno že z 10.8.2002, saj je drugostopenjski organ svoj sklep sprejel šele 8.8.2002. Enomesečni odpovedni rok je lahko začel teči šele po vročitvi sklepa drugostopenjskega organa. Tako leta 2000, kot leta 2001 je bila na dalj časa trajajočem bolovanju, zaradi česar ji pripada tudi izplačilo solidarnostne pomoči po podjetniški in panožni kolektivni pogodbi. Nobena od pogodb ne omejuje števila izplačil solidarnostnih pomoči, zaradi česar se ne strinja z nasprotnimi zaključki sodišča prve stopnje. Tudi za izrabo letnega dopusta za leto 2001 in 2002 je pravočasno zaprosila, izrabe pa ji ni omogočila tožena stranka, zaradi česar ji pripada odškodnina za neizrabljeni letni dopust. V svojem predlogu za sporazumno prenehanje delovnega razmerja je tožnica navedla pogoj, da ji tožena stranka v odpovednem roku omogoči izrabo letnega dopusta.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev odškodnine je tudi v nasprotju z listinami v spisu - s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 8.8.2002, iz katerega izhaja, da tožnica ni mogla koristiti letnega dopusta za leto 2002, v trajanju 12 delovnih dni. Sodišče prve stopnje je tudi brez obrazložitve zavrnilo njen podredni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka, kot to izhaja iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ugotavlja utemeljenost pritožbenih razlogov.

Tožnica je najprej postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti drugostopenjskega sklepa tožene stranke z dne

8.8.2002 in zahtevala razveljavitev tega sklepa ter razveljavitev

5. tč. sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.7.2002. V tej točki prvostopenjskega sklepa je tožena stranka zapisala le to, da po podpisu tega sklepa (pravilno po podpisu prejema tega sklepa) tožena stranka do delavke nima več nikakršnih obveznosti.

Peta točka sklepa z dne 15.7.2002 se torej ne nanaša na odločitev o pravici, obveznosti in odgovornosti tožnice same, temveč vsebuje deklaracijo tožene stranke o tem, da do delavke nima več nikakršnih obveznosti. Takšna navedba po svoji naravi ne predstavlja pravne podlage za to, da bi se tožena stranka lahko (na ta način) izognila svojim eventualnim obveznostim do tožnice.

Gre zgolj za enostransko trditev nekoga (v konkretnem primeru delodajalca), da do druge osebe (delavca) nima več obveznosti, kar pa druge osebe ne more vezati. Pravno je takšna izjava brez vsakih učinkov. Zato je bilo popolnoma nesmiselno ugovarjati zoper ta del sklepa tožene stranke z dne 15.7.2002, pravno nepomembno pa je v nadaljevanju tudi, kako je tožena stranka o tem ugovoru odločila. Izjava tožene stranke v 5. tč.

izpodbijanega sklepa in odločitev o ugovoru tožnice zoper to izjavo sta torej brez pravnih učinkov in ne predstavljata odločitve o neki pravici, obveznosti in odgovornosti delavca.

Zato za izpodbijanje takšne izjave v postopku pred sodiščem ni mogoče ugotoviti prav nobenega pravnega interesa, ki je predpostavka vsake tožbe (ugotovitvene, dajatvene in oblikovalne, čeprav ZPP to izrecno določa v 181. čl. le v zvezi z ugotovitveno tožbo). Takšno stališče je v pravni praksi in teoriji nesporno.

V zvezi z navedenim je potrebno dodati, da je tožnica izrecno ugovarjala le zoper 5. tč. sklepa tožene stranke z dne 15.7.2002, kar jasno izhaja iz njenega ugovora. Tudi iz vsebine tega ugovora nikakor ni mogoče sklepati, da bi tožnica ugovarjala zoper sklep v ostalem obsegu, v katerem je bilo odločeno o tem, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha dne 10.8.2002 (na podlagi njene pisne izjave, da želi prekiniti delovno razmerje - 1. tč.

1. odst. 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja -ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, oz. 1. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93).

Nasprotne navedbe tožnice tekom postopka in v pritožbi so popolnoma neutemeljene in protispisne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče z vsebinskim odločanjem (zavrnitvijo zahtevka) o zahtevkih tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 8.8.2002 in razveljavitvi 5. tč. sklepa z dne 15.7.2002 povsem spregledalo procesne predpostavke za odločanje v sodnem sporu (pravna korist tožnice za vložitev tožbe) in ni postopalo v skladu s 1. odst. 274. čl. ZPP).

Glede na to in v skladu z 2. odst. 354. čl. ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v teh primerih, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu (1. in 2. odst. 2. tč. izreka) razveljavilo in tožbo v zvezi s tema zahtevkoma zavrglo.

Tožnica je tekom postopka postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, ki pa po svoji naravi to ni. 3. odst. 182. čl. ZPP določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Primarni in podrejeni zahtevek morata biti v medsebojni zvezi, kar pa v konkretni zadevi ni izkazano. S podrednim zahtevkom je namreč tožnica najprej v celoti ponovila svoj prvotni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.8.2002, kar pomeni, da ta zahtevek predstavlja identičen zahtevek kot prvotni zahtevek, enako pa velja tudi za zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Nadalje je v tako imenovanem podrednem zahtevku namesto prvotnega zahtevka za razveljavitev 5. tč. sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.7.2002 navedla, da zahteva vrnitev zadeve v zvezi z odločanjem o ugovoru tožnice zoper sklep

15.7.2002 drugostopenjskemu organu tožene stranke (velja gornja obrazložitev, da v tem delu ni mogoče ugotoviti njene pravne koristi), v nadaljevanju pa ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice, njeno reintegracijo in reparacijo. Ti tožbeni zahtevki nimajo prav nobene medsebojne povezave s prvotnimi zahtevki, saj zahtevka za razveljavitev 5. tč. sklepa z dne 15.7.2002 oz. drugostopenjskega sklepa z dne 8.8.2002, ki se nanašata le na to, da tožena stranka do tožnice nima nobenih obveznosti, ter zahtevka za plačilo solidarnostne pomoči in odškodnine za neizrabljen letni dopust, niso v nobeni povezavi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice. Obenem je evidentno, da tožnica ni ugovarjala in tudi tožbe ni vložila zoper sklep tožene stranke z dne 15.7.2002 v delu, v katerem ta sklep (na njeno željo) vsebuje odločitev o tem, da ji delovno razmerje preneha dne 10.8.2002. To nadalje pomeni, da je sklep z dne 15.7.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnici postal pravnomočen. Zato tudi za izpodbijanje teh sklepov niso obstajale procesne predpostavke, torej tudi v tem delu glede na določbo 274. čl. ZPP ni bilo nobenih pogojev za sodno varstvo.

Ker, kot navedeno, tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je ta tekom spora označila kot podrejeni zahtevek, to sploh ni, temveč zaradi medsebojne nepovezanosti prvotnih zahtevkov in kasneje postavljenih zahtevkov lahko govorimo le o alternativnih tožbenih zahtevkih, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo tudi v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu in razveljavilo sodbo sodišča v 5. do 10. odst. 2. tč. izreka (ki se v celoti nanaša na odločitev o "podrejenem" tožbenem zahtevku) in tožbo v zvezi s temi zahtevki zavrglo.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2000 in

2001. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da je bila tožničina odsotnost z dela zaradi bolezni v letu 2002 očitno daljša bolezen v smislu določb podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki v 5. tč. 25. čl. predvideva izplačilo solidarnostne pomoči delavcu tudi v primeru njegove daljše bolezni. Sodišče prve stopnje pa je napačno štelo, da solidarnostna pomoč delavcu v tem primeru lahko pripada le v enkratnem znesku oz. le enkrat, zaradi česar jo je prisodilo le za leto 2002. Podlage za takšno stališče pa podjetniška kolektivna pogodba in Kolektivna pogodba za tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko - predelovalno dejavnost (Ur.l. RS št. 5/98) ne dajeta. Izplačilo enkratne solidarnostne pomoči v določbi panožne KP lahko pomeni zgolj to, da se ob nastopu primera, ki upravičuje izplačilo solidarnostne pomoči v posameznem letu delavcu izplača le ena solidarnostna pomoč, ne pa, da je delavec do solidarnostne pomoči lahko upravičen le enkrat. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nerazčiščeno, ali tožnici morda pripada solidarnostna pomoč iz naslova daljše bolezni tudi za leti 2001 in 2002. V zvezi s tem bo moralo sodišče prve stopnje šele ugotoviti vsa relevantna dejstva. Glede na navedeno in v skladu s 355. čl. ZPP je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 1. tč. izreka razveljavilo.

V nadaljnjem postopku v zvezi z zahtevkom tožnice za plačilo solidarnostne pomoči bo odločilno predvsem, ali je bila tožnica v letih 2000 in 2001 res v dalj časa trajajočem bolniškem staležu oz. ali je njeno odsotnost mogoče opredeliti kot daljšo bolezen v smislu 5. tč. 25. čl. KP tožene stranke. V prvi vrsti gre pri tem za opredelitev pojma daljše bolezni. Pravica do solidarnostne pomoči ni zakonska pravica, temveč je urejena v različnih kolektivnih pogodbah, pa še to zelo različno. Tako je npr. daljša bolezen, kot primer, ki utemeljuje izplačilo solidarnostne pomoči, utemeljena že kot bolezen, ki traja tri mesece (glej razlago Komisije za razlago KPNd - Ur.l. RS št. 81/2000), kot bolezen nad tri mesece neprekinjeno, in sicer enkrat letno, ob dodatnem upoštevanju stvarnih socialnih razmer (npr. 63. čl. KP dejavnosti gostinstva in turizma in 4. tč. 52. čl. KP za lesarstvo), ali bolezen najmanj 6 mesecev in več neprekinjeno (145. čl. KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva, 4. tč. 54. čl. KP gradbene dejavnosti), oz. 6 mesecev ali več, v primeru odsotnosti zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu pa že tri mesece nepretrgane odsotnosti (4. tč. 52. čl. KP za dejavnost trgovine Slovenije), ali pa daljša bolezen časovno sploh ni opredeljena (več primerov v panožnih kolektivnih pogodbah), kar je nenazadnje tudi konkretni primer. V razlagi tega, kaj se šteje za daljšo bolezen, zaradi katere je delavec s področja gospodarstva upravičen do solidarnostne pomoči, je zaslediti tudi sklicevanje na stališča komisije za razlago KP za negospodarske dejavnosti, vendar je takšno stališče nesprejemljivo, saj zgornji prikaz ureditev dokazuje zelo pestro sliko po posameznih panožnih kolektivnih pogodbah s področja gospodarstva. Glede na to ni mogoče enoznačno trditi, da za izplačilo solidarnostne pomoči zadošča že trimesečna odsotnost delavca, sicer pa je tudi stališče komisije za razlago KPNd v nekaterih delih neprepričljivo. Še toliko bolj je zadeva vprašljiva, ker pojma daljše bolezni ni mogoče enačiti s pojmom "daljši bolniški stalež" ali "daljše zdravljenje", zaradi česar bi bilo pri presoji konkretne zadeve potrebno izhajati predvsem iz eventualno obstoječe razlage partnerjev podjetniške KP tožene stranke, oz. že obstoječe prakse v takšnem primeru. Če pa razlage ali prakse ni, bi bilo potrebno (kljub opredelitvi solidarnostnih pomoči, kot pravice do prejemka zgolj ob nastopu primerov, ki izplačilo utemeljujejo, v glavnem celo brez neposredne povezave z ekonomskim stanjem nekoga, ki je do te dajatve upravičen) vendarle upoštevati tudi podatke o tem, ali je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi ene same bolezni ali več bolezni, ali je šlo morda za bolezen v posledici dela ali nesrečo pri delu in tudi, kako je ta bolezen vplivala na njeno gmotno stanje in gmotno stanje njene družine, ipd.. Na drugi strani bi bilo potrebno tudi upoštevati, da je tožena stranka višino solidarnostne pomoči določila celo v višini povprečne čiste plače v gospodarstvu RS, kar bi lahko pomenilo, da se ta izplača le v primerih daljše odsotnosti delavca, ki povzroči tudi večje prikrajšanje pri njegovem dohodku, oz. večje poslabšanje njegovega gmotnega stanja, saj bi bili v nasprotnem primeru takšen delavec (delavec v bolniškem staležu) lahko celo priviligiran napram delavcem, ki opravljajo delo. Navedenih podatkov v dosedanjem postopku stranki niti okvirno nista predstavili, zaradi česar pritožbeno sodišče opozarja na načelo materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) in dolžnost predsednika senata, da poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se sploh dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in pravnega razmerja, ki sta pomembni za odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leti 2001 in 2002 (odločitev v 3. odst. 2. tč. izreka sklepa). Štelo je, da tožnica ni mogla izkoristiti letnega dopusta za leto 2001 zaradi njenega bolniškega staleža, kar pa ne drži popolnoma, saj iz podatkov v spisu, ki jih pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnica že 5.3.2002 zaprosila za izrabo preostalega letnega dopusta za leto 2001, tožena stranka pa je tudi sama jasno navedla, katere dneve konkretno je bila tožnica v bolniškem staležu v mesecu marcu, aprilu, maju in juniju 2002. Iz teh podatkov ne izhaja, da je bila tožnica odsotna vse dni do

30.6.2002, na drugi strani pa je tudi tožena stranka sama navedla, da ji dopusta takrat ni mogla odobriti zaradi potreb delovnega procesa. Enako tudi za leto 2002 izhaja, da je tožena stranka omogočila tožnici izrabiti le omejeno število dni letnega dopusta, ne pa vsega, pa čeprav je tožnica za to ponovno zaprosila v predlogu za sporazumno prenehanje delovnega razmerja dne 10.7.2002. Popolnoma nepojasnjeno je, zakaj tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe večjega števila dni letnega dopusta.

V tem obsegu je torej sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaključki sodišča prve stopnje v tem obsegu pa delno tudi nasprotujejo izvedenim dokazom oz. listinam v spisu. Glede na navedeno je tudi v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (354. in 355. čl. ZPP). Tudi v zvezi s tem bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati stranki, da dopolnita svoje navedbe, sicer pa zaslišati tudi tožnico, ki je, kot izhaja iz tožbe, tudi predlagala zaslišanje strank.

V posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v 2. odst. 1. tč. izreka in v 2. in 3. odst. 2. tč. izreka ter vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev v 4. odst. 2. tč. izreka in v 3. tč.

izreka (odločitev o stroških postopka). Pritožbeni stroški tožnice so nadaljnji stroški postopka (3. in 4. odst. 165. čl. ZPP).