Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni bilo sporno, pravilno uporabilo določbo 219. čl. ZOR, ki je še veljal v času spornega razmerja in se zato na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika.

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženka pa z uporabo cele nepremičnine krši tožnikovo pravico do uporabe te nepremičnine. S takšno uporabo ima toženka korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastnega deleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in od zahtevanega zneska 475.000,00 SIT tožniku prisodilo 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.000,00 SIT od 28.2.1999 dalje in od 25.000,00 SIT od 31.3.1999 dalje. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da mora povrniti toženi stranki 45.875,00 SIT stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bilo med strankama nesporno, da sta tožnik in toženka vsak do 1/2 solastnika trosobnega stanovanja na Š. ... v V. in da se je v mesecu juniju 1977 tožnik izselil, toženka pa mu potem, ko je konec meseca januarja 1999 zahteval izročitev ključev in s tem svojo ponovno vselitev v stanovanje, tega ni omogočila. Zato je sodišče zaključilo, da je tožnik na podlagi 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in na podlagi I. odst. 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, upravičen do povračila koristi od meseca februarja 1999 in da se takšno korist lahko izračuna, oz. določi glede na višino najemnine za takšno stanovanje. Ker tožena stranka višini izračunanega nadomestila v višini 25.000,00 SIT mesečno ni ugovarjala, sodišče v zvezi s tem ni izvajalo posebnega dokaznega postopka in je zahtevku ugodilo. Od prisojenega zneska je tožniku priznalo tudi zamudne obresti, tako kot jih je tožnik zahteval. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu z določbo 154. čl. ZPP.

Tožeča stranka se zoper sodbo ni pritožila, zato je postala sodba v zavrnilnem delu pravnomočna, zoper sodbo pa se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi očita sodišču, da je napačno uporabilo določbo 219. čl. ZOR in je napačno zaključilo, da je bila toženka obogatena v znesku 25.000,00 SIT v vsakem mesecu, ni pa obrazložilo, kakšna naj bi bila korist toženke, ki naj bi jo imela. Sodišče je tudi napačno navedlo, da tožena stranka ni ugovarjala višini, saj temu delu zahtevka ni in ji tudi ni bilo potrebno ugovarjati, ker je že po temelju v celoti ugovarjala tožbenemu zahtevku, ki ga je tožnik opredeljeval in ga opredeljuje kot najemnino. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, kakšno korist je toženka s tem, ko tožnik ni bival v stanovanju, imela, česar pa ni storilo. Toženka od tožnikove izselitve ni imela nikakršnih gmotnih koristi niti popreje niti kasneje, zato je kakršenkoli obogatitveni zahtevek napram njej neupravičen. Tožnik bi bil upravičen zahtevati ta znesek le v primeru, če bi dal prostore v podnajem ali jih kako drugače uporabljal za pridobivanje dohodkov. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek in da se tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov tožene stranke, tudi pritožbenih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni bilo sporno, pravilno uporabilo določbo 219. čl. ZOR, ki je še veljal v času spornega razmerja in se zato na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja in ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženka pa z uporabo cele nepremičnine krši tožnikovo pravico do uporabe te nepremičnine. S takšno uporabo ima toženka korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastnega deleža. Pritožbene trditve, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevku le, če bi ugotovilo, da je toženka imela denarno korist, če je bila obogatena, niso utemeljene. 219. čl. ZOR je treba razlagati po njegovem namenu, ta pa je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oz. ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Skratka, pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Drugačna razlaga - samo o dejanski koristi, ki jo je imel - bi bila tudi v nasprotju z našim pravnim redom, ki terja na obligacijskem področju od vsakogar, da ravna gospodarno (I. odst. 18. čl. ZOR, ki velja tudi za izven pogodbena razmerja), na stvarno pravnem področju pa nalaga nedobrovernemu posestniku (kar toženka je), da povrne tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obirati. Nepomembno je, ali toženka uporablja solastno stanovanje v celoti ali ne, ali ves čas ali samo včasih, saj če ga ne uporablja v celoti, gre to v njeno breme, oz. je nase prevzela tveganje, ali bi ji stanovanje prinašalo korist ali ne. Enako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločilo (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 364/2000, 866/93, 428/98, 463/2003). Glede na to je sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in je pravilno zahtevku po temelju ugodilo.

Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko očita sodišču, da ni obrazložilo višino koristi in da ji višine ni bilo potrebno prerekati glede na to, da tožena stranka svoje obveznosti ni priznavala. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede višine navedlo, da je verjelo tožniku, da mora za bivanje v drugem stanovanju plačevati vsaj toliko najemnine, kot znaša mesečni znesek, ki ga s to tožbo zahteva od toženke in da je torej njegovo prikrajšanje tolikšno, kot je na drugi strani toženkina obogatitev. Primerjava prikrajšanja z najemnino je dopustna, morebitni potrebni in koristni stroški, ki se plačujejo za stanovanje, pa so lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka toženke. Sodišče se je pri višini najemnine v celoti oprlo na izpovedbo tožnika in v razlogih sodbe navedlo, da mu verjame. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (čl. 7 ZPP) določajo, da sta stranki dolžni navesti vsa dejstva in predlagati dokaze za ta dejstva. Tožnik je v tožbi obrazložil na kakšen način je izračunal ta znesek, tožena stranka pa ves čas postopka temu ni ugovarjala, zato je sodišče o tej trditvi pravilno izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in mu verjelo, da je njegovo prikrajšanje v tem, da mora za bivanje v drugem stanovanju plačevati vsaj toliko najemnine, kot znaša mesečni znesek, ki ga zahteva. Ne glede na to, da se tožena stranka ni strinjala z temeljem zahtevka, pa je bil dolžna, v kolikor je štela, da je višina neprimerna, tej ugovarjati, česar pa ni storila. Zato se je sodišče pravilno oprlo na tiste dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku upravičeno ni moglo upoštevati okoliščin na strani tožnika - da ni plačeval stroškov niti obrokov za stanovanje, da ni plačeval preživnine, saj mora toženka vse takšne zahtevke posebej postaviti.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.