Jedro

Valorizacije v obliki obresti so stranske akcesorne obveznosti, odvisne od obstoja prvotnega glavnega zahtevka, zato so postranske terjatve v smislu drugega odstavka 39. člena ZPP. Kot take jih ni mogoče upoštevati pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 319,20 EUR, valoriziranega po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD, Ur. l. RS, št. 40/97). Navedeni znesek naj bi predstavljal tožničin kapitalski delež, izhajajoč iz neizplačanih osebnih dohodkov in drugih prejemkov, in predstavljal obveznost tožene stranke do tožnice. Sodišče je presodilo, da je zahtevek neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Po četrtem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče ne more dopustiti revizije, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta navedenega zneska ne presega. Odločilna je samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), medtem ko se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo (drugi odstavek 39. člena ZPP). Glavni zahtevek v tej pravdi znaša 319,20 EUR, ki se tudi z valorizacijo po 8. členu ZLPPOD za čas od 18. 6. 1994 do 5. 8. 1995 po stopnji rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji ne poveča za toliko, da bi presegel 2.000 EUR. Nadaljnje valorizacije v obliki obresti pa so stranske akcesorne obveznosti, odvisne od obstoja prvotnega glavnega zahtevka, zato so postranske terjatve v smislu drugega odstavka 39. člena ZPP. Kot take jih ni mogoče upoštevati pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta. Opisano torej pomeni, da zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta Vrhovno sodišče revizije v obravnavani zadevi ne more dopustiti. To je narekovalo zavrženje predloga za dopustitev revizije kot nedovoljenega.