Jedro

Na omenjeni datum omenjena odvetniška družba še ni bila pooblaščena za zastopanje tožnika, vsaj ne v zadevnem odmernem postopku. Pooblastilo, na katero se sklicuje davčni organ, je bilo dano v sicer povezanem, vendar nesporno drugem upravnem postopku, to je v postopku, v katerem se je ugotavljal rezidentski status tožnika in se je kot tako lahko nanašalo le na zastopanje in opravljanje dejanj v tem postopku. V odmernem postopku pa pooblastilo Odvetniški družbi za zastopanje tožnika na dan 4. 4. 2018 še ni bilo dano in zato ni mogoče šteti, da je bila odločba na omenjeni datum vročena tožniku in da je takrat začel teči enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, kot se navaja v izpodbijanem sklepu.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijani akt - sklep in odločba št. DT 42153-10343/2015-14 (09-142-13) z dne 5. 12. 2018 - v I. točki in v ustreznem delu III. točke izreka odpravi in v tem obsegu zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku odmere dohodnine od dobička od kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2011 predlog tožnika za obnovo postopka odmere dohodnine v I. točki izreka s sklepom zavrgel, v II. točki izreka odločil, da se predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odmerne odločbe št. DT 42153-10343/2015 z dne 29. 3. 2017 zavrne, in v III. točki izreka zavrnil zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka ter odločil, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

2. V zvezi s sklepom iz I. točke izreka se v obrazložitvi navaja, da je tožnik po svojem pooblaščencu dne 4. 9. 2017 vložil predlog za obnovo postopka odmere dohodnine na podlagi 9. in 10. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je bila odmerna odločba vročena 4. 4. 2017, je bil predlog za obnovo vložen po preteku enomesečnega roka iz 5. točke 263. člena ZUP, ki velja za vložitev predloga na podlagi 9. in 10. točke 260. člena istega zakona, in se zato kot prepozen zavrže. 3. V zvezi z odločitvijo v II. točki izreka davčni organ navaja, da je tožnik 4. 9. 2017 vložil tudi predlog za ugotovitev ničnosti odmerne odločbe, med drugim iz razloga po 3. in 6. točki 279. člena ZUP. V nadaljevanju citira omenjeno zakonsko določbo ter ugotavlja, da v konkretnem primeru noben od razlogov za izrek ničnosti iz citirane določbe ni podan in zato odloči tako, kot sledi iz izreka.

4. Na podlagi navedenega davčni organ ugotavlja, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov, povezanih z davčno odmero, ter zato njegovo zahtevo ob uporabi določb 113. člena ZUP v III. točki izreka zavrne.

5. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT-499-05-5/2019-2 z dne 11. 10. 2019 pritožbo tožnika zoper izpodbijani akt (sklep in odločbo) zavrnil kot neutemeljeno.

6. V svojih razlogih navaja, da je v zvezi z izpodbijanim sklepom o zavrženju predloga tožnika za obnovo postopka sporen datum vročitve odločbe o odmeri davka ter da o tem (predhodnem) vprašanju že teče drug upravni oziroma sodni postopek, v katerem se odloča o pritožbi zoper odmerno odločbo in s tem o pravočasnosti te pritožbe, oziroma o pravilnem datumu vročitve odmerne odločbe. Če bo sodišče pritrdilo navedbam tožnika, po katerih vročitev odločbe 4. 4. 2017 ni bila (pravilno) opravljena, bo tožnik lahko dosegel svoj pravni interes v postopku odmere davka. Do takrat pa davčni organ izhaja iz pravne domneve, da je bila tožniku odmerna odločba vročena 4. 4. 2017 po pooblaščencu in je zato predlog za obnovo postopka z dne 4. 9. 2017 prepozen ter v posledici odločitev prve stopnje pravilna in zakonita.

7. Pritožbeni organ se strinja tudi z odločitvijo, da se predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odmerne odločbe zavrne. Ugotavlja namreč, da je tožnik ničnost utemeljeval na določbah 3. in 6. točke 279. člena ZUP, njegovi ugovori v predlogu pa so takšni, ki se jih lahko uveljavlja z rednimi pravnimi sredstvi. Tako tožnik v zvezi z zatrjevano 3. točko navaja, da mu ni bila dana možnost sodelovanja, da mu odločba ni bila pravilno vročena in da je bila izdana šele po preteku petih let, kar vse se razčiščuje v postopkih z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče domnevnih kršitev pravil postopka vezati na izvršljivost odmerne odločbe. Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na stališča sodne prakse, po katerih se za nično izreče upravna odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, in sicer iz razloga pravne ali dejanske nezmožnosti izvršitve. Za konkreten primer ugotavlja, da je odmerna odločba objektivno gledano izvršljiva z vidika naloženih davčnih obveznosti, medtem ko se vprašanje pravilnosti vročanja in druge morebitne nepravilnosti pri vodenju postopka presojajo v postopkih z rednimi pravnimi sredstvi. Podan pa tudi ni ničnostni razlog iz 6. točke 279. člena ZUP, ki je podan le, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. To pa pomeni, da še takšna očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga iz omenjene 6. točke, če v materialnem predpisu ni izrecno določeno, da ima določena kršitev za posledico ničnost. Takšnega razloga oziroma takšne kršitve, ki bi bila izrecno določena in bi lahko vodila v odločitev o ničnosti odmerne odločbe, pa tožnik v svojem predlogu ne navaja.

8. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila izdana odločba št. DT 42153-10343/2015-2 z dne 29. 3. 2017 o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2011 v znesku 8.767,60 EUR (v nadaljevanju: odmerna odločba). Davčni organ je odmerno odločbo sprva napačno vročal sedanjemu pooblaščencu, ki tožnika v omenjenem odmernem postopku ni zastopal. Odločba je bila vročena sedanjemu pooblaščencu dne 4. 4. 2017 in ker le-ta tožnika takrat ni zastopal, je 6. 4. 2017 odmerno odločbo vrnil davčnemu organu ter mu sporočil, da tožnika ne zastopa in da ni pooblaščen za njeno vročitev. Kasneje je zadevna odvetniška pisarna priglasila pooblastilo za zastopanje tožnika v odmernem postopku in je bila kasneje, in sicer 28. 8. 2017, odločba tudi vročena pooblaščencem. Tožnik se z ugotovitvami v odločbi ni strinjal, zato je vložil več pravnih sredstev, tudi predlog za obnovo postopka in za ugotovitev ničnosti odločbe, saj meni, da so mu bile v postopku odmere kršene njegove zakonsko in ustavno varovane pravice.

9. Glede na povedano se tožnik ne strinja s stališčem izpodbijanega sklepa oziroma odločbe o pritožbi, da mu je bila odmerna odločba vročena 4. 4. 2017, ter vztraja, da opravljena vročitev ni bila pravilna. Poudarja, da pooblastilno razmerje s sedanjim pooblaščencem takrat ni obstajalo in da je bilo pooblastilo dano kasneje, konkretno dne 21. 8. 2017 in dne 28. 8. 2017 pravilno opravljena vročitev pooblaščencem. Predlog za obnovo postopka je bil vložen 4. 9. 2017 in torej znotraj enomesečnega roka, kar pomeni, da predlog ni bil prepozen. Dalje se v tožbi navaja, da je zoper tožnika v istem času res tekel še en upravni postopek, ki se je nanašal na ugotavljanje rezidentskega statusa tožnika. Res je tudi, da je tožnika v tem postopku zastopala odvetniška pisarna A.. Vendar gre za drug, od obravnavanega ločen postopek, dano pooblastilo v enem postopku pa ne pomeni, da je dano generalno pooblastilo tožnika za zastopanje v vseh obstoječih in morebitnih bodočih postopkih pred davčnim organom. Tožnik pojasnjuje še, da je sprožil upravni spor tudi zoper sklep št. DT 499-05-136/2017-2 z dne 10. 10. 2017, ki je bil izdan (v pritožbenem postopku zoper odmerno odločbo) iz istih razlogov, ker je prepričan, da vročitev odmerne odločbe ni bila opravljena 4. 4. 2017, in da so vsa pravna sredstva, ki jih je vložil zoper odmerno odločbo, pravočasna.

10. Tožnik se tudi ne strinja z razlogi davčnih organov, ki se nanašajo na zatrjevano ničnost odmerne odločbe. Meni namreč, da možnost uveljavljati kršitev z rednim pravnim sredstvom še ne pomeni, da kršitev ni tako huda, da bi ne imela za posledico ničnost odločitve upravnega organa, in vztraja, da so v konkretnem primeru glede odmerne odločbe podani ničnostni razlogi po 3. in 6. točki 279. člena ZUP. Opozarja še na možnost odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 274., 275., 276. in 277. člena ZUP, na katero pazijo pristojni organi po uradni dolžnosti. V nadaljevanju tožnik navaja in dokazuje, da mu kot stranki postopka ni bila dana možnost sodelovati v postopku, ter da stranke ni zastopal tisti, ki jo po zakonu lahko zastopa. Poudarja, da je davčni organ izdal odmerno odločbo šele po petih letih in 30 dneh od oddaje napovedi za odmero davka ter opisuje nepravilnosti pri njenem vročanju, kar vse po prepričanju tožnika izkazuje potrebo po obnovi postopka. Oporeka tako vročitvi preko pooblaščenca kot tudi vročitvi odločbe (14. 4. 2017) preko oglasne deske urada oziroma na spletni strani e-uprava, ter poudarja, da zaradi nepravilnega vročanja sploh ni bil seznanjen z vsebino odmerne odločbe in mu je bila vzeta pravica do sodnega varstva. Gre za hujše kršitve pravil postopka, saj tožniku kot stranki sploh ni bila dana možnost sodelovati v postopku in so bile torej še pred izdajo odločbe storjene absolutne kršitve pravil postopka, ki se nanašajo predvsem na nepravilno in nezakonito vročanje in pa na opustitev obveščanja stranke v postopku in so zato nezakonite tudi vse kasneje izdane odločbe, vključno s sklepom o izvršbi, ki prav tako tožniku sploh ni bil vročen. Gre torej za več očitno podanih bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava, ki predstavljajo ničnostne razloge, le-ti pa narekujejo odpravo odločbe.

11. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo glede stroškov postopka, saj meni, da so bila vsa njegova pravna sredstva zoper sklep vložena pravočasno in utemeljeno, in je zato upravičen do povračila stroškov postopka.

12. Sklepno tožnik sodišču v tožbi predlaga, da tožbi ugodi in v sporu polne jurisdikcije odpravi odmerno odločbo ter izpodbijani sklep in odločbo, oziroma podrejeno, da odmerno odločbo ter izpodbijani sklep in odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

13. Na poziv sodišča, da jasno navede, kateri akt izpodbija s tožbo in ko se mu predoči, da je bila zoper odmerno odločbo že vložena tožba pri naslovnem sodišču, tožnik predlaga združitev postopkov ter pri tem kot akt, ki se izpodbija v tem postopku, opredeli odločbo druge stopnje v povezavi z izpodbijanim sklepom in odločbo ter izrecno predlaga le njuno odpravo.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

15. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2020 sporoča sodišču, da je naslovno sodišče v zadevi I U 2272/2018 s sodbo, ki jo prilaga, tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep Ministrstva za finance št. DT 499-05-136/2017-2 z dne 10. 10. 2017, po katerem se pritožba tožnika zoper odmerno odločbo kot prepozna zavrže, odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Poudarja, da je sodišče tožbenim navedbam glede obstoja pooblastilnega razmerja pritrdilo, zato je tožnik (in ne sodnik!) prepričan, da je treba kot nezakonito odpraviti tudi izpodbijano odločitev.

16. Tožba je delno utemeljena.

K I. točki izreka

17. Izpodbijana odločitev (sklep) o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka kot prepoznega temelji na ugotovitvi toženke, da je bila odmerna odločba, na katero se predlog nanaša, tožniku pravilno vročena 4. 4. 2017, ko se je vročala Odvetniški pisarni A. kot tožnikovemu pooblaščencu. Pri tem ni sporen omenjeni datum niti ni sporno, da je Odvetniška družba pošiljko prejela. Sporen je obstoj pooblastilnega razmerja med tožnikom in Odvetniško družbo in s tem pravilnost ter posledično upoštevnost vročitve odmerne odločbe tožniku. V tem pogledu pa sodišče, enako kot pred tem v sodbi I U 2272/2018-21, pritrjuje tožniku, da na omenjeni datum omenjena odvetniška družba še ni bila pooblaščena za zastopanje tožnika, vsaj ne v zadevnem odmernem postopku. Pooblastilo, na katero se sklicuje davčni organ, je bilo dano v sicer povezanem, vendar nesporno drugem upravnem postopku, to je v postopku, v katerem se je ugotavljal rezidentski status tožnika in se je kot tako lahko nanašalo le na zastopanje in opravljanje dejanj v tem postopku. V odmernem postopku pa pooblastilo Odvetniški družbi za zastopanje tožnika na dan 4. 4. 2018 še ni bilo dano in zato ni mogoče šteti, da je bila odločba na omenjeni datum vročena tožniku in da je takrat začel teči enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, kot se navaja v izpodbijanem sklepu.

18. Glede na povedano je sodišče spoznalo izpodbijano odločitev v točki I izreka (sklep) za nezakonito in jo je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Delna ugoditev tožbi in delna odprava izpodbijanega akta poleg tega narekuje, da se v ustreznem delu odpravi tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka, ki jo vsebuje III. točka izreka.

K II. točki izreka

19. Prav pa ima tožnik tudi, ko navaja, da obrazložitev odločbe prve stopnje ne vsebuje razlogov za odločitev in da je kot takšna bistveno pomanjkljiva. Vendar pa omenjeno pomanjkljivost na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 251. člena ZUP odpravi pritožbeni organ sam s svojo odločbo, v kateri obširno in izčrpno navede razloge, iz katerih je šteti, da za predlagano odpravo odmerne odločbe iz razlogov, ki se zatrjujejo v tožbi in pred tem že v pritožbi, v obravnavanem primeru ni mogoče spoznati za nično. Z razlogi druge stopnje se sodišče v celoti in popolnoma strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

20. Ker je torej izpodbijana odločitev v II. točki izreka (odločba) po povedanem pravilna in zakonita, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V tem delu so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori glede stroškov postopka.

K III. točki izreka

21. Odločitev o stroških sodnega postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

22. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno, temveč je sporna izključno uporaba določb ZUP in s tem uporaba procesnega prava. Poleg tega je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi v pogledu izpodbijanega sklepa ugoditi in izpodbijani akt v tem delu odpraviti, in je zato za odločanje na seji poleg razloga iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 podan tudi razlog iz 1. alinee drugega odstavka istega člena.