16. 3. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Urška Pančur, Litija, ki jo zastopa Desiree Baškovič, odvetnica v Ljubljani, na seji 16. marca 2020

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper drugo poved I. točke in zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 910/2018 z dne 21. 11. 2018 v zvezi s točko IV./5. sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2426/2011-II z dne 19. 10. 2017 se sprejme v obravnavo.

2.V preostalem delu se ustavna pritožba ne sprejme.

3.Do dokončne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje izpodbijane odločitve, kar velja tudi za nadaljnje opravljanje dejanj v stečajnem postopku zoper dolžnico Urško Pančur, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. St. 1863/2019.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, dopustilo spremembo tožbe in v pretežnem delu ugodilo podrejenemu zahtevku. Med drugim je ugotovilo, da sta kupoprodajna pogodba in aneks k njej, sklenjena med tožnikom in pritožnico (kot prvo toženko), nična, in pritožnici naložilo plačilo zneska 120.550,00 EUR z obrestmi. Višje sodišče je pritožbi pritožnice delno ugodilo v stroškovnem delu, glede odločitve o glavni stvari pa je njeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničin predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnica uvodoma opisuje dejansko stanje. Zatrjuje kršitve 22. in 33. člena Ustave. Trdi, da sta ji sodišči na podlagi nesklepčnega tožbenega zahtevka naložili vračilo celotne kupnine, torej tudi dela kupnine, ki pripada njenemu bratu, čeprav v razmerju do drugega toženca kupoprodajna pogodba ni bila ugotovljena za nično. Meni, da bi moral tožnik navesti, kolikšen delež zahteva od pritožnice. Po njenem mnenju ne zadošča zgolj navedba posameznih, na pritožničin račun nakazanih zneskov. Prav tako naj ne bi bilo pomembno, na čigav račun je bila kupnina nakazana. Iz vsebine pogodbe, pa tudi iz navedb tožnika in relevantnih pravnih pravil, naj bi izhajalo, da je kupnina pripadla pol njej in pol drugemu tožencu, zato pritožnica tega ni bila dolžna še posebej dokazovati. Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je trditev o tem, da toženka ni dolžna vrniti tistega dela kupnine, ki je pripadal tožencu, nedopustna pritožbena novota. Zatrjuje neobrazložen odstop od sodne prakse in očitno napačnost izpodbijane odločitve, ki nasprotuje jasni zakonski določbi (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ). Odločitev, ki ji nalaga vrnitev dela kupnine, ki jo je dobil njen brat, naj bi brez vsake podlage in brez odmene posegala v njen premoženjski položaj. Pritožnica nasprotuje tudi odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Trdi še, da sta s tožnikom živela v izvenzakonski skupnosti le v času sklenitve darilne pogodbe in predpogodbe, v času sklenitve kupoprodajne pogodbe pa ne. Pritožnica predlaga razveljavitev sodb Višjega sodišča in sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da bodo zanjo, če kršitve ne bodo odpravljene, nastale hude posledice. Dolg naj bi skupaj z obrestmi znašal že skoraj 200.000 EUR, tako visokega zneska pa naj pritožnica ne bi mogla poplačati. Zlasti naj bi to veljalo glede obveznosti vračila bratovega dela kupnine in glede obresti.

3.Pritožnica v kasnejši vlogi navaja, da zoper njo tečeta postopek izvršbe in osebnega stečaja. Prejela naj bi sklepe o začetku postopka osebnega stečaja, o zasegu denarnega dobroimetja in o izterjavi stalnih prejemkov. Pritožnica navaja, da plačila ne zmore in da ji bodo z izvršitvijo nastale težko popravljive škodljive posledice. Opisuje zdravstvene težave in skrb za ostarelo in neozdravljivo bolno mamo, s katero živi. Ponovno poudarja, da ni dolžna vrniti kupnine za bratov delež, glede katerega je pogodba ostala v veljavi, in da v času sklenitve kupoprodajne pogodbe s tožnikom nista bila več v izvenzakonski skupnosti. Predlaga začasno zadržanje z ustavno pritožbo izpodbijane sodbe in sklepov, izdanih v stečajnem postopku.

4.Senat je v delu, razvidnem iz 1. točke izreka, ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Natančneje, presodilo bo zlasti, ali je razlaga prvega odstavka 87. člena OZ skladna z 22. členom Ustave (prepoved arbitrarnega odločanja).

5.V preostalem delu senat Ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (2. točka izreka), ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

6.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu ZUstS senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Senat Ustavnega sodišča ocenjuje, da je pritožnica s svojimi navedbami o začetku postopka osebnega stečaja izkazala možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic. Zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

zanj

dr. Dunja Jadek Pensa Namestnica predsednika senata

24. 11. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Urške Pančur, Litija, ki jo zastopa Desiree Baškovič, odvetnica v Ljubljani, na seji 24. novembra 2022

odločilo:

Druga poved I. točke in II. točka izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 910/2018 z dne 21. 11. 2018 ter točka IV/5 sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2426/2011-II z dne 19. 10. 2017 se razveljavijo in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v postopku odločalo o veljavnosti darilne pogodbe, predpogodbe in kupoprodajne pogodbe, sklenjenih glede več nepremičnin med pritožnico in njenim bratom kot prodajalcema oziroma darovalcema (v pravdnem postopku prva toženka in drugi toženec) ter nasprotnim udeležencem kot kupcem oziroma obdarjencem (v pravdnem postopku tožnik). Med drugim[1] je odločilo o ničnosti darilne pogodbe, predpogodbe, kupoprodajne pogodbe, s katero sta pritožnica in drugi toženec vsak svoja solastniška dela dveh nepremičnin prodala nasprotnemu udeležencu, in aneksa k tej pogodbi. Vsi pravni posli, kolikor so bili sklenjeni med pritožnico in nasprotnim udeležencem, so bili spoznani za nične. S sklicevanjem na prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ) je sodišče odločilo, da je pritožnica dolžna vrniti vse njej nakazane zneske, ki jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prejela pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in po njej, in ji naložilo plačilo zneska 120.550,00 EUR z obrestmi. Pritožnica je v pritožbi med drugim opozorila, da del kupnine pripada drugemu tožencu. Višje sodišče je njeno pritožbo (z izjemo stroškovnega dela, v katerem je delno uspela) zavrnilo. Pritrdilo je nosilnemu stališču sodišča prve stopnje, "da mora toženka tožniku vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnih pravnih poslov". Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, katere zneske je pritožnica prejela od tožnika in kdaj jih je prejela, ter dodalo, da pritožnica tem ugotovitvam ni nasprotovala. Njeno navedbo, da del kupnine pripada drugemu tožencu, je Višje sodišče štelo za nedopustno pritožbeno novoto. Dodalo je, da pritožničine trditve o absurdni situaciji, ko je solastniški del drugega toženca ostal nasprotnemu udeležencu, na njen pravni položaj ne vplivajo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnica uvodoma opisuje postopek sklepanja pogodb in njihovo vsebino. Zatrjuje kršitve 22. in 33. člena Ustave. Trdi, da sta ji sodišči na podlagi nesklepčnega tožbenega zahtevka naložili vračilo celotne kupnine, ki jo je nasprotni udeleženec plačal na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe, torej tudi vračilo dela kupnine, ki je pripadala njenemu bratu kot prodajalcu njegovih solastniških deležev na nepremičninah, čeprav v razmerju do njega kupoprodajna pogodba ni bila ugotovljena za nično. Meni, da bi moral tožnik opredeliti, kolikšen delež plačane kupnine zahteva od pritožnice, zgolj seznam na pritožničin račun nakazanih zneskov po njenem mnenju ne zadošča. Pritožnica opozarja na nesklepčnost tožbenega zahtevka, ker iz zahtevka za ničnost kupoprodajne pogodbe v razmerju do pritožnice (ki ni bil postavljen tudi zoper drugega toženca, v razmerju do katerega je kupoprodajna pogodba ostala v veljavi) ne izhaja posledica iz dajatvenega zahtevka, da mora pritožnica vrniti celotno prejeto kupnino, vključno z delom, ki pripada drugemu tožencu. Poudarja, da ni pomembno, na čigav račun je bila kupnina nakazana. Pojasnjuje, da iz pogodbe, tožnikovih navedb in relevantnih pravnih pravil izhaja, da polovica kupnine pripada njej, polovica pa bratu, in meni, da tega ni bila dolžna posebej dokazovati. Trdi, da je sodišče napačno razlagalo 87. člen OZ. Navaja, da se obveznost vračila nanaša na stranko ničnega posla, sodišči pa sta v okviru pojma "prejem" upoštevali vse, kar je tožnik nakazal pritožnici, vključno s kupnino, ki je pripadala drugemu tožencu, v imenu in za račun katerega je pritožnica opravila le sprejem izpolnitve. Poudarja, da obveznost vračila obstaja na strani materialnopravnega upravičenca do kupnine in da na to v ničemer ne vpliva, na čigav račun je bila kupnina dejansko nakazana. Ker kupoprodajna pogodba v razmerju do drugega toženca ni nična, meni, da ni podlage, da bi drugi toženec svoj del kupnine vrnil. Če tega ni treba storiti drugemu tožencu, pritožnica meni, da tudi sama ni dolžna vrniti kupnine, ki jo je sprejela v njegovem imenu in za njegov račun. Pritožnica se ne strinja s sodiščem druge stopnje, ki je njeno navedbo, da ni dolžna vrniti toženčevega dela kupnine, označilo za nedopustno pritožbeno novoto. Pojasnjuje, da kupnina pripada tistemu, ki je sklenil pravni posel, in da je to pravno pravilo (435. člen OZ), zato opozorilo, da je bilo to pravno pravilo napačno uporabljeno, ni novota, temveč graja napačne uporabe materialnega prava. Pritožnica še pojasnjuje, da sta s tožnikom živela v izvenzakonski skupnosti le v času sklenitve darilne pogodbe in predpogodbe, ne pa tudi v času sklenitve kupoprodajne pogodbe. Zatrjuje očitno napačnost izpodbijane odločitve, ki nasprotuje jasni zakonski določbi (prvi odstavek 87. člena OZ), in odstop od sodne prakse. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev lastninske pravice. Meni, da odločitev, ki ji nalaga vrnitev bratovega dela kupnine, tj. premik premoženja iz njene sfere brez ustrezne pravne podlage in vsakršne odmene, posega v njen premoženjski položaj. Pritožnica nasprotuje tudi odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Predlaga razveljavitev sodb Višjega sodišča in sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper odločitev, ki pritožnici nalaga plačilo 120.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s sklepom senata št. Up-864/19 z dne 16. 3. 2020 sprejelo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo izvrševanje izpodbijane odločitve, vključno z nadaljnjim opravljanjem dejanj v stečajnem postopku zoper pritožnico kot dolžnico. V preostalem delu ustavne pritožbe ni sprejelo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče.

4.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu, v pravdnem postopku tožeči stranki, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Ne strinja se s pritožnico in opisuje svoje videnje okoliščin sklepanja spornih poslov. Navaja, da je bil denarni zahtevek postavljen na podlagi zatrjevane ničnosti pogodbe in neupravičene obogatitve pritožnice. Pojasnjuje, da pritožnica denarnemu zahtevku po višini ni ugovarjala, da pa je tožbenemu zahtevku nasprotovala, ker naj ne bi bilo jasno, "iz kakšnega naslova je denarni zahtevek postavljen". Nadaljuje, da pogodbene stranke niso opredelile, "po kakšni vrednosti se kupujejo nepremičnine od solastnikov". Dogovorjeno naj bi bilo, da bo pritožnica nasprotnemu udeležencu vrnila "vsa nakazana sredstva, ki bodo višja od zneska 34.000,00 EUR", kupnina po posameznem prodajalcu pa naj ne bi bila opredeljena prav zaradi dogovora o vračilu sredstev. Nasprotni udeleženec opozarja, da pritožnica ni ne trdila ne izkazala, da je del prejete kupnine nakazala bratu. Meni, da bi morala pritožnica svojo tezo, da del njej nakazane kupnine pripada bratu, predstaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje in da je to možnost imela. Ker naj tega ne bi storila, je pritožnica po prepričanju nasprotnega udeleženca soglašala s kupnino v znesku 94.300,00 EUR za svoj solastni 1/8-delež, njen brat pa z zneskom 2.700,00 EUR za 1/8-delež istih nepremičnin, v postopku pred Ustavnim sodiščem pa naj bi bila pritožnica glede trditev o drugačni delitvi kupnine prekludirana. Znesek 26.250,00 EUR naj bi pomenil aro, ki naj je pritožnica prav tako ne bi vrnila. Nasprotni udeleženec nasprotuje tudi navedbam pritožnice glede odločitve v obrestnem delu, glede trajanja izvenzakonske skupnosti in glede zatrjevane nesklepčnosti zahtevka. Meni, da v postopku ni prišlo do kršitve pritožničinih človekovih pravic in svoboščin, zlasti naj bi bil neutemeljen očitek arbitrarnega odločanja. Če bi Ustavno sodišče odločilo drugače, bi prišlo do kršitve njegove pravice do zasebne lastnine.

5.Odgovor nasprotnega udeleženca je bil poslan pritožnici, ki je na njegove navedbe odgovorila. Vztraja pri navedbah in stališčih v ustavni pritožbi. Zanika navedbe nasprotnega udeleženca, da je bila za bratov solastni del 1/8 prodanih nepremičnin dogovorjena kupnina 2.700,00 EUR, za njen solastni del 1/8 istih nepremičnin pa 94.300,00 EUR, in dodaja, da pritožnik doslej ni trdil, da sta prodajalca upravičena do različnih zneskov kupnine za sicer enaka solastna deleža. Ponovno poudarja, da je polovica kupnine bratu pripadla ne podlagi kupoprodajne pogodbe in da je bila ta ugotovljena za nično samo v razmerju med njo in nasprotnim udeležencem, zato ima nasprotni udeleženec pravico do vračila le tistega dela kupnine, ki je pripadal pritožnici. Za odločitev naj ne bi bilo pomembno, komu je bila kupnina nakazana. Pritožnica meni, da želi nasprotni udeleženec doseči vrnitev celotne kupnine, vključno z aro, hkrati pa obdržati nepremičnine, ki jih je kupil od njenega brata. Izraža prepričanje, da odločitev, na podlagi katere bi nasprotni udeleženec pridobil le pravico do pritožničinega dela kupnine, v ničemer ne bi posegla v njegove pravice. Pritožnica trdi, da sodišči nista navedli razlogov za odločitev, ki odstopa od besedila 87. člena OZ. Meni, da odločitev, ki bi ji naložila le vračilo njenega dela kupnine, ne bi posegla v nobeno pravico nasprotnega udeleženca, in mu hkrati očita, da ne ravna prav, ko želi doseči vračilo celotne kupnine in are ter hkrati obdržati bratov solastniški delež. Pritožnica odgovarja tudi na navedbe nasprotnega udeleženca glede obrestnega dela odločitve, trajanja izvenzakonske skupnosti in nesklepčnosti zahtevka.

6.Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v pravdni spis.

B.

7.Sodišče prve stopnje je pritožnici naložilo plačilo zneska 120.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je oprlo na stališče, da "so vse pogodbe nične oz. neveljavne", na prvi odstavek 87. člena OZ[2] in na dejansko ugotovitev, da znesek 120.550,00 EUR predstavlja seštevek vseh na pritožničin račun opravljenih plačil s strani nasprotnega udeleženca pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in po njej.

8.Pritožnica nasprotuje obveznosti vračila tega zneska. Meni, da je sodišče v okoliščinah konkretnega primera (posebej zatrjuje nesklepčnost dajatvenega dela zahtevka, poudarja, da tožnik ni navedel, kolikšen del od zatrjevane skupne cene za vse nepremičnine je bil določen za katero od posameznih nepremičnin iz kupoprodajne pogodbe, fizično sklenjene v obliki ene listine med nasprotnim udeležencem kot kupcem ter pritožnico in drugim tožencem kot prodajalcema[3]) očitno napačno razlagalo prvi odstavek 87. člena OZ, ki določa, da mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe.

9.Ustavno sodišče je svojo presojo osredinilo na vprašanje, ali je sodišče s tem, ko je pritožnici naložilo vračilo vseh njej nakazanih zneskov v zvezi z nepremičninami, ki sta jih nasprotnemu udeleženec po enakih deležih prodala pritožnica in drugi toženec, kljub predhodni ugotovitvi, da sta kupoprodajna pogodba in predpogodba nični le glede prodaje pritožničinih solastniških deležev (glede prodaje solastniških deležev drugega toženca nasprotnemu udeležencu pa je ostala v veljavi), in zgolj na podlagi ugotovitve, da so bili ti zneski nakazani pritožnici, prvi odstavek 87. člena OZ razlagalo v neskladju z 22. členom Ustave.

10.Kljub temu da Ustavno sodišče uporabe zakonskega prava ne presoja, lahko navedbe pritožnika, s katerimi ta nasprotuje pravni presoji sodišča, preizkusi z vidika, ali gre morda za očitno napačno ali samovoljno odločitev. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč iz 22. člena Ustave med drugim izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti. To procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, oziroma v primeru, ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej povsem samovoljno. Prepoved sodniške samovolje med drugim krši tudi sodna odločba, ki je utemeljena z nezadostnimi oziroma z nejasnimi in neprepričljivimi razlogi.[4] Če pa je obrazložitev sodne odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ni mogoč, lahko nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave[5] in katere izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samem po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.[6]

11.Smisel sankcije ničnosti je v preprečevanju učinkov tistim pogodbam, ki so obremenjene s kršitvijo, na katero pravni red navezuje ničnost. Taka pogodba ni veljavna pravna podlaga za nastanek obveznosti njene izpolnitve. Če pa sta stranki nične pogodbe pogodbeno obveznost že izpolnili, sta izpolnili nekaj, česar nista bili dolžni. Tem izhodiščem sledi prvi odstavek 87. člena OZ, na podlagi katerega mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Ta določba zagotavlja, da se med strankama nične pogodbe, ki je bila že izpolnjena, znova vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred njeno izpolnitvijo. Njen cilj je preprečiti neupravičeno obogatitev ene pogodbene stranke na račun druge, saj za zadržanje izpolnjenega na podlagi nične pogodbe ni pravne podlage.

12.Ustavno sodišče ugotavlja, da v okoliščinah obravnavane zadeve na vprašanje očitne napačnosti izpodbijane odločitve (za zdaj) ni mogoče odgovoriti; sodišče bi jo namreč moralo za to, da bi sploh bilo mogoče preizkusiti razumnost sprejete odločitve, ustrezno obrazložiti in na ta način ovreči pritožničine pomisleke o samovoljnosti izpodbijane odločitve. Nosilno stališče v kompleksnih (procesnih in vsebinskih) okoliščinah obravnavane zadeve v osnovi sicer sledi prvemu odstavku 87. člena OZ, a višine prisojenega zneska ne ugotovi jasno in prepričljivo. Zgolj izkazan denarni tok med strankama pogodbe v kritičnem času sam po sebi namreč ne odgovori na vprašanje, ali prisojeni znesek tudi dejansko ustreza sopogodbenikovi izpolnitvi iz nične pogodbe oziroma ali bo po izpolnitvi s sodbo naložene obveznosti med strankama nične pogodbe, ki je bila že izpolnjena, znova vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred njeno izpolnitvijo. Stališče sodišč, po katerem je pritožnica dolžna vrniti vse, kar je prejela pred izpolnitvijo kupoprodajne pogodbe in po njej, ne da bi sodišči preizkusili, ali ji je bil prejeti znesek sploh nakazan kot izpolnitev obveznosti nasprotnega udeleženca iz le delno ničnih, tj. le v razmerju do pritožnice, predpogodbe in kupoprodajne pogodbe, oziroma svojo odločitev utemeljili vsaj s procesnega vidika, zato v okoliščinah konkretne zadeve krši pritožničino pravico iz 22. člena Ustave.

13.Ker je pritožnica na podlagi nične pogodbe upravičena terjati nazaj le svoj del nepremičnin, je odveč skrb nasprotnega udeleženca, da bo v primeru uspeha z ustavno pritožbo prizadeta njegova lastninska pravica. Ustavno sodišče še dodaja, da nosilno stališče sodišč ne temelji na presoji vprašanja, komu (pravno) pripada enotno določena kupnina iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo kot prodajalca sklenila pritožnica in drugi toženec, temveč zgolj na ugotovitvi, kolikšno vsoto denarja je pritožnica dejansko prejela od nasprotnega udeleženca. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do graje stališča pritožbenega sodišča o nedopustni pritožbeni novoti v zvezi s tem.

14.Ker je nosilno stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, sprejelo sodišče prve stopnje, Višje sodišče pa mu je pritrdilo, je Ustavno sodišče v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe, razveljavilo obe izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo sodišče, upoštevaje razloge te odločbe, ponovno presoditi o utemeljenosti dajatvenega dela zahtevka po višini.

15.Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo pritožnikovih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsedujoča sodnica dr. Špelca Mežnar ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsedujoča sodnica

[1]Ustavno sodišče odločitev povzema le v obsegu, upoštevnem za postopek z ustavno pritožbo.

[2]Prvi odstavek 87. člena OZ se glasi: "Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega."

[3]Prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 9. 5. 2017, ki jo je pritožnica priložila ustavni pritožbi, in povzetek njenih pritožbenih navedb v 4. točki obrazložitve sodbe in sklepa Višjega sodišča.

[4]Prim. z 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09) in s 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 50/12).

[5]Prim. z 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), z 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11) ter z 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).

[6]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).