Jedro

Sodišče soglaša s toženko, da s tožnikove strani navedeni razlogi za vložitev revizije v prošnji za BPP in dopolnitvi omogočajo zaključek, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da tožnik ni navedel dejstev in okoliščin o zadevi, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti nerazumnost zadeve oziroma na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da ima tožnik v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti predlog za dopustitev revizije. Zato se sodišče z organom za BPP strinja, da tožnik ni izpolnil objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2333/2019 z dne 3. 3. 2020, in sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1014/1998-II z dne 23. 9. 2019, in 27. 9. 2019, ter za oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je upošteval navedbe v vlogi z dne 19. 5. 2020 in dopolnitvi vloge z dne 26. 5. 2020 in ugotavlja, da razlogi za vložitev predloga za dopustitev revizije, kot so navedeni v vlogi tožnika, predstavljajo zgolj izjemno skope, pavšalne in neobrazložene navedbe razlogov, ki niso niti substancirani niti individualizirani v luči okoliščin konkretnega pravdnega postopka. Poleg tega pa ugotavlja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v času, ko je tožnika zastopala stečajna upraviteljica, ki je bila tudi za to pravdno dejanje pooblaščena na podlagi drugega odstavka 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in o prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Šlo je za dejanja insolvenčnega dolžnika, pri katerih mora prosilca zastopati stečajna upraviteljica kot njegova zakonita zastopnica, predlog pa je vložil tožnik sam oziroma njegova zakonita zastopnica, stečajna upraviteljica pa dejanj ni odobrila. Stečajna upraviteljica je tožnika zastopala šele v pritožbenem postopku. Ocenjuje, da prosilec v prošnji ne zatrjuje, niti ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka revizije po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), zato je prošnja neutemeljena.

2. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja zaradi očitnega kratenja temeljnih ustavnih pravic ter predlaga, da naj sodišče zasliši sodnike, ki so sodili v pravdnem postopku P 1014/1998, skrbnico in tožnika. Pravdni postopek je bil pristranski in protizakonit, v teh postopkih je tožnik kot tožena stranka nastopal procesno in pravdno nesposoben in brez pravice do odvetnika, saj zanj ni imel finančnih sredstev, ker je bil v tem obdobju brez prihodkov. Odvzeta mu je bila delavnica, ki je bila njemu in njegovi družini edini vir prihodkov. Na podlagi sodbe teče tudi nezakonita izvršba. Sklepati je, da organ za Bpp noče preveriti dejanskega stanja niti vpogledati v spisno dokumentacijo. Tožnik, skrbnica in potomci živijo v nevzdržni psihični in socialni stiski, za katero niso krivi. Toženka je zlorabila šesto alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP, saj tožnik kljub 25-letni psihični stiski v sodnih in upravnim postopkih ni nikoli vlagal očitno nerazumnih vlog. Opravilna sposobnost mu je bila odvzeta na podlagi pravno neukega psihiatra in na pavšalni podlagi, A. B.. prvostopna sodba v zadevi II P 1014/98 je bila po starem ZPP, ki je veljal do konca 1999, zato so ugotovitve toženke, da ne more sam vlagati izrednih pravnih sredstev, nepravilne (499. člen ZPP). Postopki brezplačne pravne pomoči tečejo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem je organ dolžan po načelu zakonitosti in varstva pravic strank ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, glede na to, da je resnično dejansko stanje toženki splošno znano, tožniku po drugem odstavku 165. člena ZUP splošno znanih dejstev ni potrebno dokazovati. Po navedenem dejanskem stanju odločba temelji na neugotovljenem oziroma napačnem in neresničnem dejanskem stanju in posledično nepravilni uporabi materialnih predpisov. Prilaga psihiatrični izid prim. C. Č. z dne 17. 11. 2008, ki nedvomno potrjuje, da je bil tožnik že od srede 90-ih let dalje procesno in pravdno nesposoben.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Sodišče je na podlagi tretje alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alinee za odločanje po sodnici posameznici. Ker je tožnik na glavni obravnavi ugovarjal sestavi sodišča, je glavno obravnavo opravil senat in v zadevi tudi odločil. 5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu ter izpodbijano odločbo, zavrnilo pa je dokazne predloge za zaslišanje tožnika, skrbnice in predlaganih prič, sodnikov, ki so sodili v zadevah ter psihiatra, ker gre za dokazne predloge, ki so v zvezi z izpodbijano odločbo nerelevantni, enako nerelevanten pa je tudi dokazni predlog za opravo ogleda tožnikov nepremičnin. Odločilo je na seji, po odločitvi o izločitvi senata, ki jo je na glavni obravnavi podal tožnik.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je odločba toženke, ki je tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila, ker tožnik ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh po 24. členu ZBPP.

8. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo s splošnimi navedbami o nezakonitosti pravdnega postopka za katerega je vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je prvostopenjsko sodišče zavrglo s sklepi, II P 1014/1998 z dne 23. 9. 2019, in 27. 9. 2019, pritožbo pa Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, II Cp 2333/2019 z dne 3. 3. 2020 zavrnilo, zoper te odločitve pa bi rad vložil predlog za dopustitev revizije. Iz sklepa, II Cp 2333/2019 z dne 3. 3. 2020, izhaja, da je prvostopno sodišče s sklepoma, II P 1014/1998 z dne 23. 9. 2019, in 27. 9. 2019, zavrglo tožnikovo pritožbo in zahtevo za obnovo postopka, ker je bil tožnik v trenutku, ko je pravni sredstvi vložil, v postopku osebnega stečaja, tako stanje pa je narekovalo, da ne more sam opravljati pravdnih dejanj, ampak le preko stečajne upraviteljice. Revizija torej ne bi bila vložena zoper meritorne odločitve iz pravdnega postopka II P 1014/1998, temveč zoper procesna sklepa, zato tožnik s predlaganimi dokazi v zvezi z nezakonitostjo in neustavnostjo izvedbe pravdnega postopka (zaslišanje sodnikov, tožnika in skrbnice) predlaga nerelevantno.

9. Edini ugovor, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi in se nanaša na njegovo pravdno in procesno sposobnost je, da je bila prvostopna sodba v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1014/1998 izdana po starem Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), ki je bil v veljavi do konca leta 1999, zato so ugotovitve toženke v izpodbijani odločbi, da ne more sam vlagati pravnih sredstev, nepravilne, saj mu to dovoljuje 499. člen veljavnega ZPP. Gre za ugovor, ki se ne nanaša na procesno in pravdno sposobnost tožnika v trenutku stečajnega postopka, status, ki je tožniku preprečeval samostojno vlaganje pravnih sredstev, zato je nerelevanten v smeri vprašanja pravilnosti izpodbijane odločbe in nerelevanten za odločitev v obravnavanem upravnem sporu.

10. Sodišče soglaša s toženko, da s tožnikove strani navedeni razlogi za vložitev revizije v prošnji za BPP in dopolnitvi omogočajo zaključek, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da tožnik ni navedel dejstev in okoliščin o zadevi, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti nerazumnost zadeve oziroma na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da ima tožnik v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti predlog za dopustitev revizije. Zato se sodišče z organom za BPP strinja, da tožnik ni izpolnil objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

11. Tožnik toženki očita, da je kršila določbe ZUP, morala bi ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, glede na to, da je resnično dejansko stanje toženki splošno znano, pa tožniku po drugem odstavku 165. člena ZUP splošno znanih dejstev ni bilo potrebno dokazovati. Tožbeni ugovor je nejasen. Splošno znanih dejstev res ni treba dokazovati, treba pa jih je zatrjevati, ker pa jih tožnik ne navede niti v tožbi, je njegov ugovor pavšalen do te mere, da ga sodišče ne more obravnavati.

12. Tožnik je v sodnem postopku zatrjeval, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Člen 22 ZBPP ureja v drugem odstavku pogoje za dodelitev izjemne BPP. V tožbi je tožnik navajal, da toženka dejansko zlorablja šesto alineo drugega odstavka 22. člena ZBPP, saj tožnik kljub 25-letni psihični stiski v sodnih in upravnih postopkih ni nikoli vlagal očitno nerazumnih vlog, opravilna sposobnost pa mu je bila odvzeta le na podlagi pravno neukega psihiatra in na pavšalni podlagi, A. B.. Na podlagi šeste alinee drugega odstavka 22. člena ZBPP se odreče dodelitev BPP prosilcu, ki mu je bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Ker z izpodbijano odločbo prošnja za dodelitev BPP ni bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja materialnega kriterija, je ugovor nerelevanten.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.