Jedro

Zgolj diagnoza azbestna bolezen ne pomeni, da je pri tožniku podana invalidnost. Za ugotavljanje invalidnosti je bistveno, kako ta bolezen vpliva na njegovo delovno zmožnost. Ker pri tožniku zaenkrat azbestna bolezen oziroma zdravstvene težave s pljuči ne vplivajo na zmožnost opravljanja njegovega dela priučenega poklicnega delavca na delovnem mestu demontaže kolesnih dvojic, tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2008 in št. ... z dne 1. 8. 2008 ter da se ugotovi, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 14. 1. 2008 dalje in da se tožniku prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno z omejitvijo: da dela v čistem delovnem okolju, brez dvigovanja in prenašanja bremen ter pravica do delne invalidske pokojnine, s tem, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine ter izplačati zapadle in neizplačane zneske delne invalidske pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je 24 let delal v S. d.o.o., v organizacijski enoti P.. Več let je opravljal naloge čiščenja oblog in pleskanja vagonov in je pri tem prihajal v stik z azbestom. V letu 2007 je bila verificirana poklicna bolezen. Od leta 2004 dalje je pretežno delal na demontaži kolesnic, kjer mora greti zapečeno mast ležajev tudi na 330 stopinj Celzija in kjer prihaja do dima, smradu, vročine in prepiha, torej do neugodnih mikroklimatskih pogojev. Na predlog osebnega zdravnika je bil v letu 2007 vključen v program ocenjevalno diagnostične obravnave. Po obravnavi je dne 22. 10. 2007 interdisciplinarni tim strokovnjakov zapisal, da je nujna ocena preostale delovne zmožnosti oziroma invalidnosti ter da je tožnik delazmožen za najlažja dela v ugodnih mikroklimatskih pogojih, na delih, kjer ne bo izpostavljen prahu, dimu, aerosolom, škropivom in dražečim snovem. Potrebno je upoštevati omejitve glede telesnega položaja pri delu. Tako invalidska komisija kot tudi izvedenec in sodišče so navedeno mnenje povsem prezrli. Prezrte so bile tudi tožnikove pripombe na izvedensko mnenje. Iz zdravstvenih izvidov in izjav tožnika izhaja, da kašlja, težko diha, da se hitro utrudi, da ima bolečine v prsih in ledvenem delu hrbtenice, astmo, lumbalni sindrom itd. Podani so vsi subjektivni in objektivni znaki invalidnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 5. 2008, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožniku ni invalidnosti.

Skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se zavarovancu lahko priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. V 1. odstavku 60. člena je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V III. kategorijo se skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da se je kot svoj poklic upoštevalo delo „priučeni poklicni delavec“. Na navedeno delo je tožnik razporejen od 1. 2. 2004 dalje. V spisu je opis tega dela, datiran z 22. 2. 2008. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 6. 2008 izhaja, da na tožnikovo delovno zmožnost vpliva: astma, druge vrste primarna artroza kolena levo ter bolečine v križu. Tekom postopka je tožnik uveljavljal, da je podana tudi poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost, ugotavljalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca prim. mag. M.T., dr. med., specialista interne medicine – pulmologa. Iz izvedenskega mnenja, datiranega z dne 5. 11. 2010 izhaja ugotovitev, da ima tožnik ugotovljeno azbestno bolezen v smislu plevralne oblike (minimalni plevralni plaki preponske mrene), ki ne povzroča funkcionalnih motenj. Nadalje ima z zdravili dobro urejeno blago astmo. Na osnovi opisov delovnega mesta ter ob dejstvu, da tožnik ni več izpostavljen azbestnemu prahu, je po mnenju sodnega izvedenca z internističnega vidika za svoje delo priučeni poklicni delavec na delovnem mestu demontaže kolesnih dvojic sposoben s polnim delovnim časom. Po mnenju izvedenca pri tožniku invalidnost ni podana.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki je pri podaji mnenja upošteval predloženo medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, kakor tudi dokumentacijo v zdravstvenem kartonu splošne prakse ter izvide in slikovno dokumentacijo, ki jo je tožnik prinesel na pregled k izvedencu. Izvedenec na podlagi osebnega pregleda podaja temeljit izvid, med drugim tudi izvid opravljene spirometrije. Na osnovi meritev ugotavlja, da so izmerjeni dihalni volumni v območju normalnih. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožniku za obolenje zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu in sicer za posamezne zadebelitve na preponski mreni (plevralni plaki) ter za z zdravili dobro urejeno astmo, ki nima značilnosti poklicne astme. Vendar niti azbestna bolezen niti astma ne povzročata funkcionalnih motenj, ki bi vplivale na tožnikovo delovno zmožnost v okviru svojega poklica.

Sama diagnoza (azbestna bolezen) nikakor še ne pomeni, da je podana invalidnost. Bistveno je, kako bolezen vpliva na delovno zmožnost. Kot je bilo že pojasnjeno, glede na prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, pri tožniku zaenkrat zdravstvene težave s pljuči ne vplivajo na zmožnost opravljanja dela priučenega poklicnega delavca na delovnem mestu demontaže kolesnih dvojic. Ker ni izpolnjen dejanski stan po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja utemeljeno zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni upoštevalo rehabilitacijskega poročila z dne 22. 10. 2007 (priloga A/12 sodnega spisa) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodni izvedenec omenjeno rehabilitacijsko poročilo upošteval pri podaji izvedenskega mnenja. Navedeno poročilo izvedenec omenja pri navajanju pregledane medicinske dokumentacije. Res je razlika v datumih, kajti izvedenec navaja datum 15. 11. 2007, medtem ko je mnenje datirano z 22. 10. 2007, vendar gre očitno za isto poročilo, saj izvedenec navaja, da gre za rehabilitacijsko poročilo Inštituta za rehabilitacijo, iz katerega izhaja, da je nujna ocenitev na invalidski komisiji. V pripombah na podano izvedensko mnenje, ki jih je tožnik podal dne 30. 11. 2010, se na rehabilitacijsko poročilo z dne 22. 10. 2007 niti ni skliceval, temveč je podal druge pripombe, ki jih je sodišče razčistilo s pridobitvijo dopolnilnega mnenja sodnega izvedenca. Sodni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju vztrajal pri svojem stališču, da pri tožniku invalidnost ni podana. Na podano dopolnilno mnenje je tožnik ponovno podal pripombe, kjer se je prvič skliceval na rehabilitacijsko poročilo z dne 22. 10. 2007. Na glavni obravnavi pa ni vztrajal pri zaslišanju sodnega izvedenca, temveč je predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca. Ker je sodišče prve stopnje s postavljenim sodnim izvedencem ustrezno razčistilo dejansko stanje, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo novega izvedenca. Izvedenec je upošteval razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi poročilo rehabilitacijske komisije z dne 22. 10. 2007 in prepričljivo pojasnil, zakaj pri tožniku zaenkrat še ni podana invalidnost. Odgovori je tudi na tožnikove pripombe v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem. ZPP v 8. členu v okviru načela proste presoje dokazov določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze utemeljeno razsodilo, da pri tožniku ni podana invalidnost in da s tem ni izpolnjen z zakonom določeni osnovni pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.