Jedro

Tožena stranka je tožnika, preden mu je poslala vabilo na zagovor, odjavila iz socialnih zavarovanj in mu prekinila delovno razmerje. Takšno ravnanje je sicer nepravilno, vendar sankcija zanj v primeru obstoja razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v tem, da je celotna odpoved nezakonita, temveč je nezakonita le odločitev o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi (pogodba o zaposlitvi bi lahko prenehala veljati šele z dnem, ko je bila izredna odpoved vročena tožniku).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v I., II. in III. točki izreka ter se v s tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2010, po kateri je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo z 10. 11. 2010 ter je to odpoved razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 31. 12. 2010 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 11. 2010 do 31. 12. 2010 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijavi na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače oziroma nadomestila plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 7. 2010 (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino iz naslova nemožnosti izrabe dopusta v bruto znesku 743,15 EUR, od česar mora tožena stranka odvesti prispevke in davke in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od vložitve tožbe do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača regres za leto 2010 v bruto znesku 692,00 EUR, od česar mora odvesti prispevke in dajatve, od neto zneska pa od 1. 7. 2010 dalje dolguje zakonske zamudne obresti do plačila (točka V izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.431,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni od prejema prvostopenjske sodbe povrne stroške postopka v znesku 1.146,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka VII izreka).

Zoper I., II., III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožnik direktorju tožene stranke na opozorilo, naj ne odhaja domov pred iztekom delovnega časa, le-tega najprej „nekam poslal“, nato pa mu zabrusil, da naj mu kar da odpoved, saj bo tako več iztržil. Tožnik se je očitno dobro zavedal, da se mu zaradi njegovega ravnanja ne bo zgodilo nič, da na podlagi sodne prakse ne bo nosil nobenih posledic oziroma da mu bo delodajalec še dolžan vse to plačati (celo za „nepokrite“ dneve). Tako je izpodbijana sodba tožniku pokrila tudi odsotnost z dne 10. 11. 2010, čeprav za tisti dan ni imel bolniškega staleža, saj mu je ta začel teči šele od 11. 11. 2011. Prav tako tožnik ni imel pokritega obdobja od 12. 12. 2010 do 31. 12. 2010 dalje. Tožnik je 31. 10. 2010, to je neposredno pred spornim prenehanjem delovnega razmerja, toženi stranki dal pisno odpoved, v kateri je izrecno zapisal, da z 31. 10. 2010 daje odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je takrat pojasnil, da že ima drugo službo. V kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagani dokaz o dejanskem razlogu odsotnosti tožnika za čas od 10. 11. 2010 dalje, bi ugotovilo, da je bil tožnik na delu v Avstriji in ne v bolniškem staležu. Tožnik se je ravno zaradi tega, ker je imel zagotovljeno službo drugje, začel grdo obnašati do nadrejenih. Zaradi tega je tudi takoj zapustil delovno mesto in se nanj nikoli ni vrnil. Očitno je tožnik imel težave pri iskanju bolniškega staleža, saj si ni upal oditi h kateremukoli zdravniku, temveč je počakal tistega, ki ga pozna in ki je delal šele 11. 11. 2010, zaradi česar tudi nima bolniškega stalež za 10. 11. 2010. Sodišče prve stopnje ni opravilo predlaganih poizvedb glede spornega bolniškega staleža, tudi ni preverilo trditev tožene stranke o ponarejenosti potrdila o upravičeni odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je tudi ignoriralo dejstvo, da se tožnik sploh ni odzval vabilu na sodišče. Sodišče tudi ni preverilo, ali je tožnik sploh sporočil toženi stranki, da je v bolniškem staležu, saj je bil takrat edini delavec in je njegova odsotnost zelo motila delo tožene stranke. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo vseh relevantnih okoliščin. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo vseh relevantnih okoliščin, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar pa okoliščine, na katere opozarja pritožba (ali je tožnik za 10. 11. 2010 imel odobren bolniški stalež, okoliščina, da se tožnik ni odzval na vabilo sodišča za glavno obravnavo), sploh ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Res je sicer, da so od vseh kršitev, ki so naštete v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takšne, da bi lahko bile osnova za zakonito odpoved, samo tiste, ki naj bi jih tožnik storil 9. 11. 2010. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred koncem delovnika pospravil delovni prostor in kljub večkratnemu opozorilu direktorja tožene stranke stvari ni hotel postaviti na svoje mesto, vendar šteje, da ta kršitev ni tako huda, da bi bila lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Popolnoma pa sodišče prve stopnje spregleda drugo kršitev, storjeno tega dne, to je, da je tožnik nastopal žaljivo do direktorja tožene stranke. Res je sicer, da v sami odpovedi ni natančno opredeljeno, v čem je bila ta žaljivost, vendar je za toženo stranko zaslišani direktor F.L. izpovedal, da mu je tožnik takrat rekel marsikaj, od tega nič lepega, med drugim tudi to, da je „k....“ ter še marsikaj, česar ne bi želel povedati, kar pa ga je prizadelo. Celotno ravnanje tožnika dne 9. 11. 2010 postavlja pod vprašaj pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da te kršitve niso takšne, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo zgolj to, da je tožnik prej pospravil svoj delovni prostor, ni pa upoštevalo, da je tožnik pri tem bil tudi žaljiv do direktorja ter mu rekel, da je „k....“. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni v dovolj veliki meri upoštevalo, da je tožnik dejansko odklanjal delo s tem, ko kljub trikratnemu pozivu direktorja stvari za peko pic ni hotel postaviti nazaj na svoje mesto. Osnovna delovna dolžnost je opravljanje dela po navodilih delodajalca, zato takšnega samovoljnega ravnanja ni mogoče opravičevati kot logično in življenjsko gledano zelo realno ravnanje zaposlenega, kakor je to storilo sodišče prve stopnje ob sklicevanju na izpovedbo priče E.K.. Izjava te priče, stare 52 let, češ „veste, kakšni so ti mladi, pospravijo prej, a pico še naredijo, če je treba, če pride kakšen gost“, izraža razumevanje do mlajših sodelavcev, vendar pa ne pomeni, da tožnikovo ravnanje ne pomeni kršitve delovnih obveznosti.

Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku ugodilo primarno zaradi tega, ker je štelo, da tožena stranka tožniku ni omogočila pravice do zagovora. Vendar pa je takšno stališče zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč najprej samo ugotavljalo, da bolniški stalež delavcu ne preprečuje, da ne bi mogel podati pisnega zagovora in da delodajalec dneva zagovora ni dolžan prelagati v nedogled, saj je vezan na zakonske določbe o tem, v kakšnem času od dneva ugotovitve razloga mora podati odpoved. Vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju napačno sklepa, da tožniku možnost zagovora ni bila dana zaradi tega, ker ga je tožena stranka odjavila iz vseh zavarovanj in mu delovno razmerje prekinila že z 10. 11. 2010, vabilo na zagovor pa mu je poslala šele 12. 11. 2010. Takšno ravnanje tožene stranke je sicer nepravilno, vendar sankcija zanj v primeru obstoja razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v tem, da je celotna odpoved nezakonita, temveč je nezakonita le odločitev o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi ugotovilo, da je tožnik storil kršitve delovnih obveznosti, ki so lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, moralo spremeniti 2. točko izreka te odpovedi in sicer tako, da bi ugotovilo, da je pogodba prenehala veljati z dnem, ko je bila odpoved vročena tožniku in ne z 10. 11. 2010, kakor je odločila tožena stranka. Zgolj to, da je bil tožniku odobren bolniški stalež, ne dokazuje, da se ni bil sposoben udeležiti zagovora. Tožnik bi moral predložiti zdravniško potrdilo, v katerem bi bilo izrecno navedeno, da se zaradi bolezni ni sposoben udeležiti zagovora pri delodajalcu, saj ne zadošča zgolj splošno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje nezakonito zaključila za nazaj (očitno od prvega dne odsotnosti z dela), ni mogoče šteti, da je bila tožniku kratena pravica do zagovora. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana potem, ko se tožnik ni odzval vabilu na zagovor.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati kršitev, zaradi katerih mu je pred tem bilo izdano opozorilo v smislu določbe prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. št. 42/2002, 103/2007). Istih kršitev, ki so bile predmet pisnega opozorila, ki je obvezno pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče delavcu potem še enkrat očitati v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR je nekakšna sankcija delodajalca zoper delavca zaradi kršitev delovnih obveznosti. Tudi v „postopku pred odpovedjo“, ki sicer ni nek formaliziran postopek, mora veljati splošno načelo kaznovalnega prava „ne bis in idem“.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 31. 12. 2010 ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače za čas od 10. 11. 2010 do 31. 12. 2010. Pritožba je neobrazložena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta v bruto znesku 743,15 EUR (IV. točka izreka). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 11. in 12. člena Konvencije MOD, št. 132 o plačanem letnem dopustu in določbo 7. člena Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih delovnega časa. Tožnik do prenehanja delovnega razmerja ni mogel izrabiti letnega dopusta, zato je upravičen do denarnega nadomestila, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tako, da je upoštevalo s pogodbo dogovorjeno plačo. Tožniku je po pogodbi o zaposlitvi pripadalo 24 dni dopusta, zato je utemeljeno vtoževal odškodnino v višini mesečne plače. Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe (odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2010), čeprav v pritožbi ne navaja nobenih razlogov glede tega dela izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je ta del izpodbijane sodbe zaradi tega preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožnik ni prejel regresa za letni dopust za leto 2010, tožniku utemeljeno dosodilo vtoževani znesek 692,00 EUR, od katerega mora tožena stranka odvesti dajatve in prispevke ter neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 131. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo I., II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka in odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti, saj bi bilo to neracionalno. Pritožbeno sodišče bi namreč moralo ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, torej še enkrat zaslišati direktorja tožene stranke in priče, sodišče prve stopnje pa bo lahko zgolj prebralo zapisnika o njihovem zaslišanju in nato o zadevi znova odločilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V odločitev o stroških postopka (VII. točka izreka izpodbijane sodbe) pritožbeno sodišče ni posegalo, saj je tožena stranka izrecno navedla, da izpodbija le I., II., III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo tudi do kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da se je žaljivo vedel do direktorja tožene stranke ter nato znova pretehtalo, ali je navedeno lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bo ugotovilo, da je bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bo glede na napačno določen datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi v izpodbijani odpovedi moralo spremeniti ta del izreka izpodbijane odpovedi in ugotoviti, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 6. 12. 2010 (ko je tožniku bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) ter toženi stranki naložiti, da tožniku za čas od 10. 11. 2010 do 6. 12. 2010 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače oziroma nadomestila plače.