Jedro

Razlog za vsebinsko neobravnavo denacionalizacijskega zahtevka, tj. parcel 2520/3 in 2520/4 in posledično zavrnitev denacionalizacije, je napačen in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično napačni uporabi materialnega prava, določbe 3. člena ZDen.

Nacionalizirani deli stavbe, katerih uporaba (lastništvo) je tekom let prehajala, imajo lahko danes pravice na pripadajočem zemljišču le v obsegu, kot ga je stavbi pripadalo ob nacionalizaciji. Za razrešitev obravnavanega spora bo zato nujno ugotoviti stanje objektov ob nacionalizaciji in nato obseg funkcionalnega zemljišča k stanovanjski stavbi. Določitev funkcionalnega zemljišča je ugotovitev morebitne ovire za vračilo nepremičnine v naravi po določbah ZDen ter je nujna za pravilno uporabo materialnega prava v zadevi.

Z odločbo z dne 17. 6. 2008 je bilo nepravilno odločeno in parc. 2520/5 vrnjena denacionalizacijskim upravičencem iz razloga, ker se ni upoštevalo neenotnega lastninskega stanja stanovanjske hiše na parceli 2520/1 in pred odločitvijo ni bil raziskan in ugotovljen obseg funkcionalnega zemljišča, ki lahko obsega tudi parcelo 2520/5, s tem pa so lahko bile prizadete pravice solastnikov.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi ter se odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4904-127/2007/80/00641111 z dne 13. 12. 2013 v 1. točki izreka, kolikor se nanaša na 2. podtočko in v 2. podtočki, ter odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-322 z dne 19. 4. 2013 v 2. in 5. točki, odpravita in zadeva v odpravljenem delu vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek strank z interesom A. d.o.o., B.B. in C.C. se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v celoti odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008 (1. točka izreka); zahtevo za vračilo parcel št. 2520/3, 2520/4 in 2520/5, vse k.o. …, v času nacionalizacije del parc. št. 114/1 k.o. …, zavrnil (2. točka izreka); ter upravičencem D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. za objekte – delavnice stoječe na parceli 1114/1 določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, v skupni višini 169.222,44 DEM oziroma vsakemu upravičencu do 1/6 (3. točka izreka); odločil, da je zavezanka SOD (4. točka izreka); da je odločeno o predmetnih denacionalizacijskih zahtevkih v celoti (5. točka izreka); da stroški postopka niso bili zaznamovani (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so predmet te odločbe parcela 1220/3 v izmeri 523 m2, parcela 2520/4 v izmeri 73 m2 in parcela 2520/5 v izmeri 425 m2. Prejšnja parcela 114/1 je bila upravičencem podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ), po nacionalizaciji pa so bile iz nacionalizacije izvzeta nekatera stanovanja in tudi garaža. V družbeno lastnino je prešlo 6 poslovnih prostorov. S pravnomočno odločbo o denacionalizaciji je bilo vrnjeno denacionalizacijskim upravičencem v naravi 5 poslovnih prostorov v pritličju, s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi ter ustreznim deležem na zemljišču parc. št. 2520/1. Z delno odločbo z dne 20. 4. 2007 pa je bil upravičencem v obliki odškodnine vrnjen še poslovni prostor v izmeri 116 m2 s pripadajočim zemljiščem. Zahtevo za vračilo parcel 2520/3, 2520/4 in 2520/5 je organ zavrnil, ker pravni temelj podržavljenja in posledično pravica vlagateljev do vračila nista izkazani. Parcela 114/1 je bila res nacionalizirana, vendar pa nacionalizaciji ni sledila odločba o odvzemu iz posesti in ni prišlo do prisilnega odvzema. Lastniki posameznih delov stavbe so ohranili pravico uporabe na zemljišču in so po samem zakonu (Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL) postali solastniki tega zemljišča. Bistveno v konkretnem primeru je določitev zemljišča, potrebnega za normalno rabo stavbe, določitev tega zemljišča pa ni v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji. Iz vpogleda v zemljiško knjigo pa izhaja, da parceli 1520/3 in 1520/4 predstavljata splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, medtem ko je pri parceli št. 2520/5 vknjižena lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev. Glede denacionalizacije objektov – delavnic pa ugotavlja, da so bile skupaj s parcelo kot eden od poslovnih prostorov zgradbe nacionalizirane, danes so podrte, zato je določil zanje odškodnino.

Drugostopni organ je na pritožbo tožnika in Mestne občine Ljubljana v 1. točki izreka odpravil 1. in 2. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestil z novo odločitvijo: „1. Odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008 se v celoti razveljavi. 2. Zahteva za vračilo zemljišča parcel 2520/3, 2520/4 in 2520/5 vse k.o. … v naravi, ki pripada stavbi na parceli 2520/1 k.o. …, se zavrne“; v 2. točki izreka pritožbo tožnika v preostalem zavrnil; v 3. točki pritožbo J. zavrnil; v točki 4 ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani in povračilo ni bilo zahtevano. V obrazložitvi navaja, da je bistvo zadeve ugotovitev koliko zemljišča pomeni zemljišče za normalno rabo stavbe, stoječe na parceli 2520/1 k.o. …. Ugotavlja, da funkcionalno zemljišče ni bilo določeno. Opre se na določbo 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) in ugotavlja, da površina vseh treh parcel pomeni zemljišče za normalno rabo stavbe na parceli 2520/1 k.o. …. Poleg tega parceli 2520/3 in 2520/4 ležita skupaj in se ne dotikata parcele 2520/1 na kateri stoji stavba, parcela 2520/5 pa leži neposredno ob stavbi in z ostalima parcelama nedvomno predstavlja funkcionalno zemljišče. Ta parcela je bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem z odločbo z dne 17. 6. 2008 v celoti, kljub temu, da leži neposredno ob stavbi. Upravičenci niso izključni lastniki objekta. Vrnjeni deleži na zemljišču torej ne ustrezajo lastninskim deležem na stavbi. Kot izhaja iz zemljiške knjige, je zemljišče 2520/3 in 2520/4 že vknjiženo kot skupni splošni del stavbe. Pri parceli 2520/5 pa je še vedno vknjižena lastninska pravica v korist upravičencev. Glede na stanje je razumljivo, da gre za še nedokončno vzpostavitev etažne lastnine glede na še nedokončani postopek denacionalizacije. Prvostopni organ je zato pravilno zavrnil denacionalizacijo. Odločitev prvostopnega organa v 1. točki izreka je odpravil, ker je upravni organ odločil, da se odločba v celoti odpravi, kar se razlikuje od pravnih posledic razveljavitve. V preostalem je pritožbe zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev prvostopnega organa nepravilna, ker je denacionalizacijo zavrnil iz razloga, da podržavljene nepremičnine upravičencem niso bile odvzete iz posesti in ker zemljiška knjiga izkazuje, da parceli 2520/3 in 2520/4 predstavljata splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, kar naj bi veljalo tudi za parcelo 2520/5. Takšno stališče je zmotno, saj je v zadevi prišlo do prisilnega odvzema posesti takoj po izdaji nacionalizacijske odločbe, ne glede na to, ali je bila izdana odločba o odvzemu iz posesti. Dejstvo je, da je predmetne nepremičnine po nacionalizaciji ves čas uporabljala pravna prednica J., za svoje potrebe in za potrebe svojih uslužbencev. Tožnik je že tekom upravnega postopka večkrat izpostavil, da so bili na celotnem zemljišču že v času podržavljenja postavljeni objekti, torej da je bila predmetna parcela zazidano stavbno zemljišče že v času podržavljenja. Takšen status ima zemljišče še danes. Opozarja, da je obrazložitev v tem delu tudi sama s seboj v nasprotju, saj navaja, da J. del zemljišča izkorišča za namen parkirišča, kar pomeni, da ni v posesti tožnika in ostalih upravičencev. Iz navedenega izhaja, da upravičenci po nacionalizaciji pravice do posesti kakor tudi dejanske posesti niso imeli. Glede na napotke drugostopnega organa v prejšnjih odločbah, ki nalaga prvostopnemu organu, da upoštevajoč določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o odločanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), bi moral organ sam določiti to zemljišče po uradni dolžnosti in potem odločiti o denacionalizaciji. Zapis v zemljiški knjigi pri parcelah 2520/3 in 2520/4 je zgolj začasen. Neustrezne in nezakonite so tudi ugotovitve drugostopnega organa v delu, v katerem ugotavlja, da predstavljajo vse tri parcele funkcionalno zemljišče k stavbi. Omenjeno dejstvo ne drži glede na tretji odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Glede na pojem funkcionalnega zemljišča, ki zajema zgolj del parcele, ki je nujno potreben za normalno uporabo stavbe, omenjene nepremičnine ta sklop vsekakor presegajo. Ker tožnik izpodbija vsebinsko odločitev, zajeto v 1. točki prvostopne odločbe, posledično izpodbija tudi 4. točko izreka drugostopne izpodbijane odločbe, nanašajoč se na odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče 1., 2. in 4. točko drugostopne odločbe in prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na 2. točko drugostopne odločbe, spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijane odločbe odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom J. je na tožbo odgovorila ter smiselno predlaga ugoditev tožbi z razlogom, ker meni, da sta parceli 2520/3 in 2520/4 v naravi javno parkirišče in dostopna pot. Stranka z interesom K.K. d.o.o. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in soglaša z navedbami v odločbah upravnega organa.

Stranke z interesom A. d.o.o., B.B., C.C. v odgovoru na tožbo predlagajo zavrnitev tožbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je deloma utemeljena.

Parcela 114/1, ki je ob podržavljenju obsegala stanovanjsko hišo, delavnico in garaže, je bila denacionalizacijskim upravičencem podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ). Iz nacionalizacije so bila v letu 1960 izvzeta nekatera stanovanja in garaže, v družbeno lastnino je prešlo 6 poslovnih prostorov. Z delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 23. 3. 2005 je bil v naravi, z vzpostavitvijo lastninske pravice, vrnjeno upravičencem 5 poslovnih prostorov s pripadajočim deležem na skupnih delih in napravah v stavbi ter ustreznim deležem na zemljišču parc. št. 2520/1 ter z delno odločbo z dne 20. 4. 2005 določena odškodnina v obveznicah SOD za poslovni prostor v izmeri 116,5 m2, s pripadajočim zemljiščem.

Predmet obravnavanega prvostopnega postopka je odločanje o denacionalizaciji parcel 2520/3, 2520/4 in 2520/5 (te v obnovljenem postopku), ki so nastale iz parcele 2520/2 (nastala v letu 2004, ko sta iz prvotne parcele 114/1 nastali parcela 2520/1 in 2520/2). Obravnavane parcele pa so nastale v letu 2007, na podlagi parcelacije, ki jo je naročil upravni organ v denacionalizacijskem postopku. Prvostopni organ je zahtevo za denacionalizacijo obravnavanih parcel zavrnil, ker meni, da pravni temelj podržavljenja in posledično pravica vlagateljev do vračila nista izkazani, saj odločbi o nacionalizaciji ni sledila odločba o odvzemu iz posesti, zato ni pogojev za vračanje kateregakoli dela zemljišč, razen tega pa zemljiška knjiga za parceli 2520/3 in parcelo 2520/4 izkazuje, da predstavljata splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, pri parceli 2520/5 pa so vknjiženi denacionalizacijski upravičenci, enako stanje, kot pri ostalih dveh, pa bo vzpostavljeno po vzpostavitvi stanja v zemljiški knjigi, kot je bilo pred izdajo in vknjižbo odločbe z dne 17. 6. 2008. Organ druge stopnje je obrazložitev prvostopnega organa o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka dopolnil z navedbo, da obravnavane parcele nedvomno predstavljajo funkcionalno oziroma stavbi pripadajoče zemljišče, kar iz zemljiškoknjižnega vpisa za parceli 2520/3 in 2520/4 že izhaja, za parcelo 2520/5 pa bo urejeno po razveljavitvi odločbe z dne 17. 6. 2008. Uvodoma tožnik ugovarja, to pa je tudi nosilni argument tožbe, da je napačno in protispisno stališče organov, da obravnavane parcele niso bile denacionalizacijskim upravičencem odvzete iz posesti, saj drugače, da posesti na parcelah nima, izhaja že iz ugotovitev v prvostopni odločbi. Sodišče ugotavlja, da se po vsebini tožnikovi ugovori, da posesti nima, nanašajo predvsem na parceli 2520/3 in 2520/4, za kateri je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da sta v naravi parkirišče v upravljanju J. in javna dostopna cesta. Za parcelo 2520/5 pa konkretnih ugovorov, ki bi bili podprti tudi z ugotovitvami v izpodbijanih odločbah ali v upravnem spisu, da na njej ne izvaja posesti kot solastnik stavbe na parceli 2520/1, nima.

Razlog za vsebinsko neobravnavo denacionalizacijskega zahtevka, parcel 2520/3 in 2520/4 in posledično zavrnitev denacionalizacije, je zato napačen in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično napačni uporabi materialnega prava, določbe 3. člena ZDen. Na podlagi upravno-sodne prakse se priznava podlaga za denacionalizacijo, tudi kolikor zemljišče ni bilo odvzeto iz uporabe bivšim lastnikom z odločbo, bistvena je ugotovitev, da bivši lastniki z zemljiščem niso pravno poslovno – svobodno razpolagali, ter da zemljišče ni v posesti bivših lastnikov, torej da jim je bilo odvzeto prisilno.

Ob razlogu, da nista bili odvzeti iz posesti, je denacionalizacija za parceli 2520/3 in 2520/4 zavrnjena tudi, ker sta se organa postavila na stališče (tudi za parcelo 2520/5), da so vse parcele funkcionalno zemljišče k stavbi, na parceli 2520/1. Sodišče ugotavlja, da sta se organa na to stališče postavila brez pravih argumentov, ne da bi v tej smeri ugotavljala dejanske okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za sklep, da lahko ima celotna bivša parcela 114/1 tak pravni status, torej preuranjeno. Drugostopni organ pa je svojo odločitev utemeljil tudi na podlagi napačne materialnopravne določbe (določba 12. člena Navodila ni določba, s katero se določa obseg funkcionalnega zemljišča k stavbi, pač pa določba, ki se uporabi v primerih vrednotenja za določitev odškodnine v primerih, ko nepremičnine ni možno vrniti v naravi).

Ugotovitev obsega funkcionalnega zemljišča k stavbi je v obravnavani zadevi nujno za rešitev vloženega denacionalizacijskega zahtevka, to ima organ druge stopnje prav, iz razloga zavarovanja pravic etažnih lastnikov na stavbi, ki niso denacionalizacijski upravičenci, in ugotovitev upravičenja prejšnjih lastnikov do vračanja preostalega zemljišča v naravi. Namreč prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije zemljišča v deležu, ki pripada izvzetemu stanovanju oziroma poslovnemu prostoru. Nesporno v zadevi je, da je bila parcela 114/1 ob podržavljenju glede na zemljiškoknjižno stanje – stavbišče v izmeri 1602 m. Kot izhaja iz ugotovitev v upravnem spisu, je na parceli stala stanovanjska hiša, delavnice in garaže. Stanovanjska hiša stoji danes na parceli 2520/1, delavnice naj bi bile porušene, lokacija in stanje garaž pa iz izpodbijanih določb jasno ne izhaja (tudi ne iz ugotovitev ogleda 30. 8. 2007). Sporen med strankami (tožnikom in strankami z interesom v tem postopku, ki so solastniki stavbe oz. garaž ter J., kot upravljalcem parkirišča) je obseg funkcionalnega zemljišča, ki stanovanjski stavbi pripada, kajti obseg zemljišča izven funkcionalnega zemljišča, bi bil lahko predmet vrnitve v naravi.

Da pa bi se lahko ugotovil obseg zemljišča, ki pripada k stanovanjski stavbi in s tem strankam z interesom kot solastnikov stavbe, bi bilo treba izhajati iz časa podržavljenja. Ugotoviti stanje objektov ob podržavljenju in obseg zemljišča, ki je k posameznim objektom pripadalo, nato pa ugotoviti, koliko od tega zemljišča spada k danes stoječi stanovanjski stavbi na parceli 2520/1. Sodišče namreč meni, da stavbi v današnjem obsegu pripada tolikšen obseg funkcionalnega zemljišča kot ji ga je ob nacionalizaciji (ne več na račun kasneje podrtih objektov, ki so imeli drugačen poslovni namen kot stanovanjska stavba). Nacionalizirani deli stavbe, katerih uporaba (lastništvo) je tekom let prehajala, imajo lahko danes pravice na pripadajočem zemljišču le v obsegu, kot ga je stavbi pripadalo ob nacionalizaciji (glej 37. člen ZNNZGZ in naslednji zakoni, ki so urejali pravice uporabnikov na delih stavb – funkcionalno zemljišče ni bilo nikoli v samostojnem pravnem prometu in je bilo vedno podrejeno in neločljivo povezano z lastnino – uporabo dela stavbe, torej so uporabniki nacionaliziranih poslovnih prostorov prenesli na svoje pravne naslednike le tolikšen obseg funkcionalnega zemljišča, kot so ga prejeli ob nacionalizaciji). Za razrešitev obravnavanega spora bo zato nujno ugotoviti stanje objektov ob nacionalizaciji in nato obseg funkcionalnega zemljišča k stanovanjski stavbi. Le tako se bo lahko preverilo, ali je celotna bivša parcela 114/1 bila funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, kot sta odločila organa v izpodbijanih odločbah. V posledici se bo tako lahko ugotovilo, ali imajo denacionalizacijski upravičenci možnost dobiti del zemljišča vrnjenega v naravi. Ugotavljanje funkcionalnega zemljišča oziroma zemljišča, ki je pripadalo stavbi za potrebe denacionalizacije ne pomeni prevzema sodne pristojnosti (ZVEtL). Niti aktualni zemljiškoknjižni vpis, ki temelji na določbah ZVEtL, ne pomeni razrešitev denacionalizacije in podlago za zavrnitev zahteve. Določitev funkcionalnega zemljišča je ugotovitev morebitne ovire za vračilo nepremičnine v naravi po določbah ZDen ter je nujna za pravilno uporabo materialnega prava v zadevi. Po ugotovitvi, da del zemljišča bivše parcele 114/1 presega funkcionalno zemljišče, pa bo naloga organa, da presoja ostale ovire za vrnitev v naravi (ki jih uveljavlja J.).

Navedena obrazložitev se nanaša na delno ugoditev tožbi, tj. odpravo 2. podtočke v 1. točki izreka drugostopne odločbe (nadomestitev z novo odločitvijo), ki se nanaša na zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka za parcele 2520/3, 2520/4 in 2520/5, vse k.o. …, v naravi. Tožnik posebnih ugovorov na nadomeščeno 1. podtočko (razveljavitev odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008) nima, sodišče pa na načelni ravni (stališče o pravilni uporabi materialnega prava) soglaša z toženko, kot je razvidno že iz zgornje obrazložitve in sicer, da je bilo z odločbo z dne 17. 6. 2008 nepravilno odločeno in parc. 2520/5 vrnjena denacionalizacijskim upravičencem iz razloga, ker se ni upoštevalo neenotnega lastninskega stanja stanovanjske hiše na parceli 2520/1 in pred odločitvijo ni bil raziskan in ugotovljen obseg funkcionalnega zemljišča, ki lahko obsega tudi parcelo 2520/5, s tem pa so lahko bile prizadete pravice solastnikov (strank z interesom v tem postopku). Zato je v tem delu tožbo zavrnilo.

Tožnik predlaga odpravo prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na 2. točko drugostopne odločbe, ki se glasi: „da se v ostalem pritožbi tožnika zavrneta“. Pri besedilu citiranega izreka gre za procesno odločitev, ki v pravni položaj tožnika ne posega, zato je sodišče tožbo tožnika v tem delu zavrnilo.

Tožnik izpodbija tudi 4. točko drugostopne odločbe, s katero je organ ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani in njihovo povračilo ni bilo zahtevano. Svoj predlog utemeljuje, da ker izpodbija vsebinsko odločitev zajeto v 1. točki, posledično izpodbija tudi 4. točko izreka izpodbijane odločbe o stroških postopka ter se sklicuje na 214. člen ZUP, ter dejstvo, da je v delu odločbe, ki se nanaša na izplačilo odškodnine SOD za odstranjene proizvodne objekte na zemljišču, uveljavljala status stranke v postopku tudi J., organa upravičenju do vložitve pravnega sredstva ne nasprotujeta. Ugovor je, glede na dejstvo, ki izhaja iz 4. točke izreka drugostopne odločbe, da stroški postopka niso zaznamovani in njihovo povračilo ni bilo zahtevano, nerazumljiv. Sodišče pa tudi meni, da zato odločitev ne vpliva na tožnikov pravni položaj. Iz navedenega razloga je odločitev obdržalo v veljavi.

Tožnik izpodbija prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na 2. točko drugostopne odločbe. Posebnih ugovorov izven 1. in 2. točke prvostopne odločbe nima, kolikor pa se tožba nanaša na odločitev v 3. in 4. točki, s katero je organ odločil o odškodnini, ki pripada upravičencem za objekte – delavnice, včasih stoječe na parceli 114/1 in za plačilo odškodnine določil SOD, sodišče ugotavlja, da zoper višino določene odškodnine tožnik v pritožbi ni ugovarjal, ter da tudi v tožbi ugovorov zoper določitev odškodnine nima. Sodišče je zato tožbo v tem delu zavrnilo.

Sodišče pa je odpravilo tudi 5. točko prvostopne odločbe, s katero je bilo odločeno, da je o predmetnih denacionalizacijskih zahtevkih odločeno v celoti, glede na svojo odločitev, da odpravi odločitev drugostopnega organa v 2. podtočki 1. točke izreka.

Glede na navedeno je sodišče tožbi delno ugodilo, ker je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno in nepravilno ugotovljeno ter je bilo v odpravljenem delu tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Odločbi organov sta zato v odpravljenem delu nezakoniti. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS-1) odpravilo ter zadevo v odpravljenem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu pa je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb v tem delu pravilen in da sta odločbi v tem delu pravilni in zakoniti.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu s svojimi ugovori uspel, je upravičen do povračila stroškov postopka, ki jih je sodišče odmerilo v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Stroškovne zahtevke strank z interesom je sodišče zavrnilo, saj glede na v odgovoru na tožbo postavljen predlog, da se tožba zavrne, niso bile uspešne.