Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila, saj je v izpodbijano sodbo (12. točka obrazložitve) povzelo dopis O. z dne 15. 3. 2016 natančno v vsebini, kot ga zatrjuje pritožba. Ko je vsebina listine pravilno povzeta, se sodišču ne more pripetiti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere lahko pride zgolj tedaj, če je vsebina listine v ″tehničnem″ smislu napačno povzeta, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Če pritožba trdi, da okoljska dajatev ni storitev, potem tožeča stranka, ki sama oblikuje vsebino računov, v računu napačno poimenuje obračunavanje okoljske dajatve, vendar je v razmerju do tožene stranke sedaj pritožbeno sklicevanje da pri obračunavanju okoljske dajatve ne gre za storitev, prepozno in neupoštevno, saj gre za pritožbeno novoto.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,18 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 640/2016 z dne 17. 10. 2018 izreklo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 75738/2016 z dne 17. 8. 2016 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 2.192,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2016 dalje do plačila. II. Glede plačila nadaljnjih 3.221,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2016 dalje do plačila se citirani izvršilni sklep v tem obsegu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 64,02 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in razsodilo: ″(-) da je prišlo v obračunskem obdobju od 11. 2. 2015 do 7. 8. 2015 pri tožencu do poka cevi na njegovi interni vodovodni napeljavi (za vodovodnim števcem) in skladno z 18. členom Odloku o oskrbi s pitno vodo na območju občin B., P., T., V. in Ž. (v nadaljevanju Odlok) to pomeni, da toženec kot lastnik interne vodovodne inštalacije odgovarja za nastalo nezgodo, iz katere je utrpel škodo; (-) da škodo predstavlja višina 31. 8. 2015 izdanega računa tožnice (8.949,36 EUR), zmanjšana za predvideno mesečno porabo vode 24 m3 (33,16 EUR); (-) da toženec ni z ničemer izkazal, da je prišlo do poka cevi v zaprtem motelu O. zaradi opravljanja vzdrževalnih del tožnice v javnem vodovodnem omrežju (kar da je povzročilo prevelik pritisk v cevi) in ni utemeljen očitek tožnici, da bi morala kot izvajalec vodovodnih storitev zaznati in preprečiti nastanek škode, saj je njena naloga vzdrževanje javnega omrežja in enkrat letno odčitavanje vodovodnega merilca porabnika (ali po potrebi, kot je v primeru toženca, ki je javil neobičajno porabo), glede na veliko mrežo oziroma sistem javnega vodovodnega omrežja ni mogoče pričakovati, da bo tožnica spremljala odmike od povprečne porabe posameznika in tovrstnemu škodnemu dogodku se lastnik objekta izogne tako, da pred daljšo odsotnostjo zapre dovod vode v objekt; (-) če bi tako ravnal toženec, bi preprečil večjo količino nekontroliranega izliva vode v letu 2015, za kar mu je tožnica za obračunsko obdobje od 11. 2. 2015 do 31. 8. 2018 utemeljeno izdala račun za plačilo porabe vode z ustreznimi dajatvami in prispevki; (-) da je znesek po računu z dne 31. 8. 2015 za plačilo 8.949,36 EUR (A5) toženec pred pravdo delno poravnal v znesku 3.535,08 EUR, zato tožnica v zvezi z njim vtožuje plačilo 5.414,28 EUR s pripadki; (-) kot je razvidno iz specifikacije vtoževanega računa (A5), je toženec z zneskom 3.535,08 EUR pred pravdo poravnal (neto) postavke: - omrežnina voda 19,02 EUR; - vodarina (10. 2. 2015 - 30. 4. 2015) 1.458,90 EUR; - vodarina (1. 5. 2015 - 31. 8. 2015) 1.834,22 EUR; - omrežnina čiščenje 14,14 EUR, neporavnane pa so ostale postavke: - greznice (10. 2. 2015 - 30. 4. 2015) 1.087,09 EUR; - greznice (1. 5. 2015 - 31. 8. 2015) 1.314,42 EUR; - okoljska dajatev (Ur. 1. RS 80/2012) 3.221,57 EUR; (-) da tožnica ni ugodila prošnji toženca za odpis; (-) da je toženec tudi O. P. prosil za odpis/znižanje okoljske dajatve in ostalih postavk računa, razen vodarine; (-) da je občina podala pozitivno mnenje za odpis;(-) da tožnica tega mnenja ni upoštevala, O. pa ga kljub nasprotovanju tožnice ni umaknila; (-) da je tožbeni zahtevek v delu, kolikor se vtožuje okoljska dajatev v znesku 3.221,57 EUR neutemeljen, saj je O. privolila v odpis te dajatve, ki se uporabnikom zaračunava v njeno korist in jo je tožnica tudi dolžna odvesti O.; (-) da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo postavk ″greznice″, saj gre za zaračuna storitve, ki se plačujejo v korist tožnice in tožnica toženki plačilo teh storitev ni odpisala, v višini 2.192,71 EUR (5.414,28 EUR - 3.221,57 EZR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa 16. 9. 2015 dalje do plačila.

3. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka in sodbo izpodbija delno in sicer v II. točki izreka sodbe, v kateri je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 75738/2016 z dne 17. 8. 2016 razveljavljen za znesek 3.221,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2016 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen in posledično tudi v III. točki izreka glede plačila pravdnih stroškov, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za znesek 3.221,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2016 dalje do plačila in toženi stranki v plačilo naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je občina na predhodno prošnjo toženke z dne 9. 3. 2016 z dopisom z dne 15. 3. 2016 obvestila tožnico, ″da občina daje pozitivno mnenje za odpis količin storitev″ in se je pozitivno mnenje občine torej nanašalo izrecno in izključno na odpis količin storitev, ne pa na odpis okoljske dajatve. Okoljska dajatev namreč ni storitev javne službe, ki jo opravlja tožnica in jo uporabnikom zaračunava po dejansko opravljenih količinah storitev (npr. dobava pitne vode se zaračunava v dejansko dobavljenih količinah, izraženih oz. izmerjenih na vodomeru v m3) in je po mnenju pritožbe v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica zatrjevala in dokazala, da je okoljsko dajatev po vtoževanem računu v proračun občine odvedla že dne 30. 9. 2015, da je toženka za odpis zaprosila šele v marcu 2016 in da je občina pozitivno mnenje za odpis količin storitev podala šele 15. 3. 2016. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da je tožnica že pred prošnjo toženke za odpis odvedla okoljsko dajatev v proračun občine. Glede teh trditev in tudi listin, s katerimi je tožeča stranka to trditev dokazovala, se sodišče v razlogih sodbe ni izreklo in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Nadalje pritožba trdi, da na podlagi mnenja občine z dne 15. 3. 2016 tožeča stranka ni mogla sklepati, da je bilo dano soglasje za odpis okoljskih dajatev. V mnenju je izrecno zapisano, da se daje za odpis količin storitev. Tožnica kot izvajalec javne službe izvaja storitve dobave pitne vode in odvajanje ter čiščenje odplak. Okoljska dajatev pa ni storitev, ampak je z zakonom in uredbo o okoljski dajatvi povračilo za onesnaževanje okolja. Če bi občina dala soglasje za odpis okoljske dajatve, bi to v obvestilu izrecno napisala. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožeča je priglasila stroške pritožbe.

8. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

9. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

12. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

13. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je tožeča stranka trdila in dokazala, da je že 30. 9. 2015 v proračun občine odvedla okoljsko dajatev in da je toženka šele marca 2016 prosila za odpis in da je občina pozitivno mnenje za odpis količin storitev podala šele 15. 3. 2016 in da zato tožeča stranka ni mogla sklepati, da je bilo dano soglasje za odpis okoljske dajatve, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje o tem podalo razloge tako v 12. točki izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje obrazloži med drugim prav pritožbeno navedeni kronološki potek zadeve in nato v 13. točki, kjer je obrazloženo, da občina lahko odloča le o odpisu okoljske dajatve, ki je njen prihodek in slednjič še v 15. točki sodbe, kjer izrecno obrazloži, da za presojo ni bistveno ali je tožnica občini odvedla okoljsko dajatev po vtoževanem računu, kot je dokazovala s potrdilom - listina A12 ali ne (kot je izpovedovala priča C. ki je povedala, da tožnica zanjo ne zalaga sredstev), ampak je bistveno, da o svojih prejemkih odloča občina.

14. Pritožba tudi nima prav, da bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno povzelo, da se je dopis občine z dne 15. 3. 2016 (listina A 12), torej pozitivno mnenje za odpis količin storitev, nanašal na odpis okoljske dajatve, ker da to iz dopisa ne izhaja in da je tako v razlogih sodbe nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila, saj je v izpodbijano sodbo (12. točka obrazložitve) povzelo dopis O. z dne 15. 3. 2016 natančno v vsebini, kot ga zatrjuje pritožba. Ko je vsebina listine pravilno povzeta, se sodišču ne more pripetiti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere lahko pride zgolj tedaj, če je vsebina listine v ″tehničnem″ smislu napačno povzeta, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširne dokazne ocene izvedenih dokazov, tudi dopisa O. z dne 15. 3. 2016, ugotovilo, in takšni dokazni oceni se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da se je glede na dopis toženca z dne 9. 3. 2016 (listina A11), v katerem prosi O. za znižanje okoljske dajatve in ostalih postavk, razen vodarine, ki jo je plačal in nato odgovor O. z dne 15. 3. 2015 (A 12 listina), da občina daje pozitivno mnenje za odpis količine storitev po računu (A 5 listina), kamor pa glede na strukturo računa, kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo, sodi tudi okoljska dajatev, ker je račun razdeljen na glavni postavki Oskrba s pitno vodo in Storitve, med slednjimi pa je zajeta okoljska dajatev, in ker je zgolj ta glede odpisa v domeni O., pozitivno mnenje občine, ki ni bilo preklicano, nanašalo tudi na okoljsko dajatev.

17. Če pritožba trdi, da okoljska dajatev ni storitev, potem tožeča stranka, ki sama oblikuje vsebino računov, v računu napačno poimenuje obračunavanje okoljske dajatve, vendar je v razmerju do tožene stranke sedaj pritožbeno sklicevanje da pri obračunavanju okoljske dajatve ne gre za storitev, prepozno in neupoštevno, saj gre za pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi trditev in dokaznih listin, kot sta jih stranki podali in predložili v spis do konca glavne obravnave, pritožba pa ne pove, zakaj takšnih trditev ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

18. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišču prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, je po povedanem neutemeljen in neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ob upoštevanju mnenja O., neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo okoljske dajatve, ki je prihodek občine.

19. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo tudi v delu, kolikor je tožbenemu zahtevku ugodilo.

20. Pritožba izreka o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in glede III. točke izreka (glede stroškov postopka) sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

23. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,18 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 165. člena ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo, da je pritožbeno spornih 3.221,57 EUR in ne celotna vtoževana glavnica. Toženi stranki je kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (OT /2015), po 11. členu te tarife 7,5 točke za materialne izdatke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 175,56 EUR in ker je pooblaščenec tožene stranke zavezanec za plačilo DDV še 22% DDV, ki znaša 38,62 EUR, tako da znašajo skupaj priznani stroški 214,18 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006.