Jedro

Zahtevani podatek (fotokopija ponudbe za oddajo poslovnih prostorov) je treba v obravnavani zadevi šteti za poslovno skrivnost, vendar pa ga je potrebno razkriti zaradi določila 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je pravilno odločila tožena stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Informacijski pooblaščenec na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2, v nadaljevanju: ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju: ZInfP) ter prvega in drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločil o pritožbi družbe A. d.o.o. Ljubljana, zoper odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence, št. 090-19/2013/6 z dne 3. 1. 2014, in sicer tako, da je pritožbi prosilca ugodil in odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence odpravil in odločil, da mora organ prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo ponudbe družbe B., d.d., oddane na podlagi Javnega povabila za oddajo ponudb za oddajo poslovnih prostorov z dne 10. 6. 2013 in dopolnitvijo z dne 1. 10. 2013. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 18. 11. 2013 vložil zahtevo za posredovanje kopije ponudbe tožeče stranke. Organ je odločil dne 3. 1. 2014 in izdal odločbo, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Tožena stranka ugotavlja, da organ v zvezi s pritožbo ni kritično presodil navedb stranskega udeleženca o tem, da naj bi zahtevani dokument predstavljal poslovno skrivnost, temveč je te navedbe le ponovil v odločbi. Poleg tega organ prosilcu ni omogočil, da se izjasni glede navedb stranskega udeleženca, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka po ZUP.

3. Tožnik je na poziv Pooblaščenca odgovoril dne 12. 2. 2014 in navedel, da zahtevani dokument predstavlja poslovno skrivnost tako po subjektivnem kot tudi po objektivnem kriteriju, zaradi česar je treba dostop zavrniti.

4. Tožena stranka se nato sklicuje na prvi odstavek 4. člena ZDIJZ. Pravi, da so nesporno glede vseh predpostavk zahtevanega dokumenta izpolnjeni vsi trije pogoji za obstoj informacije javnega značaja. Zahtevani dokument namreč izhaja iz delovnega področja organa. Poleg tega organ tudi nedvomno razpolaga z zahtevano informacijo v materializirani obliki, saj jo je posredoval Pooblaščencu skupaj s pritožbo prosilca po pošti dne 20. 1. 2014. Gospodarski subjekt je Pooblaščencu odgovoril dne 12. 2. 2014 in navedel, da zahtevani dokument predstavlja poslovno skrivnost tako po subjektivnem kot tudi po objektivnem kriteriju, zaradi česar je treba dostop prosilcu zavrniti.

5. Ob vpogledu v predloženo dokumentacijo Pooblaščenec ugotavlja, da je stranski udeleženec družba B., d.d. organu šele na njegov poziv k stranski udeležbi posredoval svoj Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti z dne 12. 10. 2011. Pravilnik določa splošna pravila gospodarskega subjekta glede načina varovanja poslovne skrivnosti in glede odločanja oz. označevanja dokumentov za poslovno skrivnost. V četrtem odstavku 9. člena Pravilnika je tako navedeno, da imajo podatki in gradiva, ki predstavljajo poslovno skrivnost, vidno oznako poslovne skrivnosti »POSLOVNA SKRIVNOST - ZAUPNO«. Prav tako morajo biti, glede na peti odstavek istega člena, materialni podatki, gradiva in predmeti, ki štejejo za poslovno skrivnost, vidno označeni z oznako »POSLOVNA SKRIVNOST - ZAUPNO«. Pooblaščenec je ob vpogledu v zahtevani dokument ugotovil, da ta ni označen kot poslovna skrivnost, saj ne vsebuje oznak, ki jih določa Pravilnik. Pooblaščenec zato sklepa, da uprava stranskega udeleženca (ki glede na določbe prvega odstavka 9. člena Pravilnika edina lahko označi določen dokument za poslovno skrivnost) ob pripravi in posredovanju zahtevanega dokumenta organu ni ocenila, da bi ta lahko vseboval informacije, ki bi jih gospodarski subjekt štel za poslovno skrivnost. Prav tako to pomeni, da zahtevani dokument že z vidika pravilnega označevanja, ki ga zahteva Pravilnik, ne ustreza subjektivnemu kriteriju.

6. Stranski udeleženec se je sicer v odgovoru organu in odgovoru Pooblaščencu skliceval na določbo šestega odstavka 9. člena Pravilnika, po kateri se kot poslovna skrivnost obravnavajo tudi podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki ne nosijo oznake poslovna skrivnost, pa to izhaja iz njihove narave ali se štejejo za poslovno skrivnost po 7. členu tega Pravilnika, in tisti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Pri tem je stranski udeleženec še navedel, da so poslovni prostori, na katere se zahtevani dokument nanaša, del portfelja naložbenih nepremičnin stranskega udeleženca in zanj oddajanje le-teh v najem pomeni vir prihodka.

7. Pooblaščenec v prvi vrsti ugotavlja, da med dokumenti, ki jih za poslovno skrivnost določa 7. člen Pravilnika, niso naštete ponudbe oz. ponudbena dokumentacija iz javnih razpisov oz. prijav na javna vabila k ponudbam. Navedeni člen sicer med drugim za poslovno skrivnost opredeljuje tudi podatke, ki se nanašajo na taktike in strategije uporabljanja premoženja stranskega udeleženca. Po navedbah organa in stranskega udeleženca naj bi zahtevani dokument vseboval ravno tovrstne podatke. Pooblaščenec pa ugotavlja, da iz zahtevanega dokumenta ni mogoče razbrati taktike in strategije uporabljanja premoženja stranskega udeleženca, saj dokument vsebuje le podatke o višini (predlogu) najemnine, na katero je pri oddaji poslovnih prostorov v najem pripravljen pristati stranski udeleženec. Iz konkretnega dokumenta nikakor ni mogoče razbrati, kakšno strategijo oz. taktiko stranski udeleženec ubira pri oddajanju svojega stvarnega premoženja v najem. Morda bi bilo to razvidno ob posredovanju vseh (ali vsaj večjega števila) ponudb, ki jih je stranski udeleženec kadarkoli predložil ob oddaji lastnega premoženja v najem, ali pa vsaj ob predložitvi celotne komunikacije med organom in stranskim udeležencem. Vsekakor pa zgolj iz zahtevanega dokumenta tovrstne strategije upravljanja s premoženjem ni mogoče razbrati.

8. Pooblaščenec zato ugotavlja, da ne držijo navedbe stranskega udeleženca in organa, da v skladu s Pravilnikom vsi podatki iz ponudbe za oddajo poslovnih prostorov v poslovnem objektu Ž., z dne 24. 10. 2013, ki je podlaga za podpis pogodbe z organom, predstavljajo poslovno skrivnost. Pravilnik, namreč ponudbene dokumentacije oz. zahtevanega dokumenta izrecno ne opredeljuje za poslovno skrivnost, prav tako pa zahtevani dokument ni vidno označen kot poslovna skrivnost v skladu z določbami Pravilnika.

9. Pooblaščenec pa tudi ugotavlja, da je stranski udeleženec Pravilnik organu posredoval šele na njegov poziv, dne 16. 12. 2013, in ne že ob predložitvi zahtevanega dokumenta dne 24. 10. 2013. Pravilnik je bil torej organu posredovan šele po tem, ko je bila že podana zahteva za dostop do informacij javnega značaja. Pooblaščenec na tem mestu ponovno opozarja na element pravočasnosti sklepa o poslovni skrivnosti - le če organ razpolaga s samim sklepom o poslovni skrivnosti že v času, ko prejme informacijo, lahko ravna v skladu z njim. Pri tem Pooblaščenec opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS pod opr, št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009, kjer je Upravno sodišče RS jasno zavzelo stališče, da tožena stranka utemeljeno zaključuje, da zahtevani dokument ni bil varovan s sklepom z dne 22. 12. 2004, ker ga je tožnik organu posredoval šele 10. 9. 2007. Gre torej za zelo podobno dejansko stanje, kjer je bil sklep o določitvi zahtevanega dokumenta za poslovno skrivnost posredovan organu šele na njeno zahtevo in ne že ob predložitvi zahtevanega dokumenta organu. Gospodarski subjekt je akt o določitvi zahtevanega dokumenta za poslovno skrivnost posredoval skoraj dva meseca za tem, ko ga je izdal, kljub temu, da naj bi ga izdal prav na dan priprave zahtevanega dokumenta. Navedeno je povsem v nasprotju s samim institutom poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, katerega smisel je v tem, da se mora poslovna skrivnost varovati od začetka njenega nastanka, ne pa naknadno, in sicer na način, da se vse, ki pridejo v stik s poslovno skrivnostjo, takoj seznani, da gre za poslovno skrivnost. Zato je samo dejstvo, da je družba B., d.d. sprejela Pravilnik o določitvi poslovne skrivnosti že 12. 10. 2011 povsem irelevantno, saj z njim ni pravočasno seznanila organa, dokument pa tudi ni bil vidno označen. Organ torej od začetka razpolaganja z zahtevanim dokumentom nikakor ni mogel vedeti, da bi ga moral varovati kot poslovno skrivnost. Ker je institut poslovne skrivnosti namenjen temu, da se zavaruje konkurenčno prednost podjetja, je namreč povsem nelogično oz. v nasprotju s tem institutom, če določen podatek v času svojega nastanka ni označen kot poslovna skrivnost in je torej dostopen širšemu krogu, potem pa se ta isti podatek kasneje označi za poslovno skrivnost. Glavna značilnost oz. bistvena sestavina poslovne skrivnosti je prav v tem, da je znana samo določenemu, omejenemu krogu ljudi, od začetka nastanka. Ne pa, da se določi naknadno, ko se pojavi nekdo, za katerega družba oceni, da ne želi, da bi videl njene dokumente. Varovanje poslovne skrivnosti z vidika subjektivnega kriterija po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 zahteva primarno aktivno ravnanje od tistega, čigar poslovna skrivnost se varuje.

10. Kljub temu pa je Pooblaščenec na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti tudi, ali zahtevani dokument prestane škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa drugi odstavek 39. člena ZGD-1 (po objektivnem kriteriju).

11. Za obstoj poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 morata biti torej izpolnjeni dve merili: da je potreba po varstvu »očitna« in da bi z razkritjem nastala »občutna škoda«. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina nekega dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam.

12. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 je primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če torej za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009. 13. Gospodarski subjekt družba B., d.d. v odgovoru organu z dne 17. 12. 2013 ni opredelil, kakšna konkretna škoda bi mu nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta in zakaj. Subjekt v navedenem odgovoru navaja le, da zanj zahtevani dokument predstavlja poslovno skrivnost in se ne sme razkrivati tretjim osebam, saj bi v primeru, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba, nastala škoda. Pri tem tudi organ ni z ničemer utemeljil svojih navedb in z ničemer ni izkazal, zakaj in kako naj bi stranskemu udeležencu z razkritjem zahtevanega dokumenta nastala občutna škoda in kakšna bi ta škoda lahko bila.

14. Stranski udeleženec je v odgovoru Pooblaščencu z dne 12. 2. 2014 pojasnil, da zahtevani dokument in na podlagi zahtevanega dokumenta sklenjena pogodba o najemu, predstavljata poslovno skrivnost tudi po objektivnem kriteriju. Razmere na nepremičninskem trgu so trenutno slabe, ker je na trgu več ponudbe kot povpraševanja, zato se že dalj časa vrši pritisk na zniževanje najemnin. Poslovni prostori, ki so predmet zahtevanega dokumenta, predstavljajo del portfelja naložbenih nepremičnin stranskega udeleženca, pri upravljanju katerih je treba v skladu z notranjimi akti družbe zasledovati varnost naložb in doseganje želenih odnosov. Razkritje podatkov iz ponudbe in pogodbe bi pomenilo pritisk ostalih najemnikov, s katerimi ima stranski udeleženec sklenjene najemne pogodbe, na nižanje cen najemnin, lahko tudi na odpoved najemnih pogodb ter posledično tudi na sklepanje najemnih pogodb z drugimi najemodajalci v isti poslovni stavbi.

15. Ob vpogledu v zahtevani dokument Pooblaščenec ugotavlja, da gre za kratek - po vsebini eno stran dolg - dokument, ki vsebuje predlog cene najema poslovnih prostorov, vključno s ceno opreme, stroški obratovanja, itd. Edini podatki, ki so razvidni iz ponudbe, so podatki o višini najemnine (vključno z višino stroškov), na katero bi pristal stranski udeleženec. Gre torej za podatke o tem, kolikšno najemnino bi bil pripravljen sprejeti stranski udeleženec ob sklenitvi pogodbe. Pri tem zahtevani dokument predstavlja zadnjo ponudbo pred sklenitvijo pogodbe o najemu prostorov s strani organa in torej neposredno podlago za sklenitev navedene najemne pogodbe. Iz zahtevane ponudbe tako ni razviden prvotni položaj stranskega udeleženca, temveč praktično končni dogovor obeh strank. Hkrati pa iz nje tudi ni razviden podatek o tem, na kakšno ceno je na koncu pristal stranski udeleženec. Pooblaščenec zato ugotavlja, da iz zahtevanega dokumenta trenutni najemniki stranskega udeleženca ne morejo dobiti dovolj informacij, da bi lahko na podlagi same ponudbe dobili informacije o tem, ali bi lahko prostore, ki jih trenutno najemajo od stranskega udeleženca, najeli po nižji ceni. Hkrati tudi konkurenčna podjetja iz zahtevanega dokumenta ne morejo dobiti informacij o tem, po kakšni ceni dejansko stranski udeleženec daje svoje prostore v najem.

16. Poleg tega pa je Pooblaščenec v konkretnem primeru upošteval tudi dejstvo, da bi bili v primeru, če bi prosilec zahteval podatke iz pogodbe o najemu, sklenjene med stranskim udeležencem in organom, podatki o ceni najema javni, saj gre za porabo javnih sredstev. Organ, ki je javna agencija, mora namreč javnosti razkriti podatke o tem, pri komu in za kakšno ceno najema poslovne prostore.

17. Gre za t. i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. Pri tem je Pooblaščenec kot zakonsko podlago za javnost podatka o višini dogovorjene najemnine upošteval določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se ne glede na obstoj izjeme varstva poslovne skrivnosti dostop do informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. V zvezi s tem se je treba zavedati, da je sklepanje pogodbe z javno agencijo specifično predvsem v tem, da gre za porabo javnih sredstev (organ porablja javna sredstva za najem prostorov stranskega udeleženca), zato je nadzor javnosti na tem področju izrednega pomena. Pri tem Pooblaščenec ni sledil navedbam organa v izpodbijani odločbi, da iz zahtevanega dokumenta (ponudbe) niso razvidni konkretni podatki o porabi javnih sredstev, saj bo podatek o porabi javnih sredstev nastal šele z izvajanjem pogodbe. Z vidika nadzorne funkcije pravice dostopa do informacije javnega značaja mora imeti javnost možnost nadzora tudi nad postopkom sklepanja najemne pogodbe, na podlagi katere se porabljajo javna sredstva. Zato, da se javnost dejansko lahko seznani s podatkom o porabi javnih sredstev, je bistvenega pomena, da se seznani tudi z vsebino bistvenih dokumentov, ki so bili podlaga za sklenitev najemne pogodbe. Le na ta način se lahko preveri, ali je bilo ravnanje organa pri sklepanju predmetne pogodbe gospodarno (torej ali je npr. sprejel najugodnejšo ponudbo od vseh tistih, ki so bile na voljo), šele na ta način pa je omogočeno doseganje namena nadzora javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje oziroma zagotavljanje učinkovite in poštene konkurence ter smotrne porabe javnih sredstev. K temu pa ga zavezuje 2. člen Zakona o javnih financah (Ur. 1. RS, št. 79/99, v nadaljevanju ZJF), ki določa, da je treba pri pripravi in izvrševanju proračuna spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Ker gre v obravnavanem primeru za poslovno razmerje z javno agencijo, se mora, glede na navedeno, vsak (tudi stranski udeleženec), ki vstopa v tako razmerje, še dodatno zavedati, da je njegova svoboda pri določitvi podatkov za poslovno skrivnost omejena ravno zaradi zahteve po transparentni porabi javnih sredstev, ker se troši denar davkoplačevalcev.

18. Ob upoštevanju dejstva, da morajo biti zaradi same porabe javnih sredstev javnosti dostopni podatki o tem, kakšen znesek bo organ ob sklenitvi pogodbe plačal za najem prostorov, je Pooblaščenec ugotovil, da razkritje zahtevane ponudbe stranskemu udeležencu ne more povzročiti (dodatne) občutne škode, zato je zaključil, da objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti ni izpolnjen. Pooblaščenec ugotavlja, da ni podana izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

19. Pooblaščenec je še ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo osebne podatke - imeni in priimka ter podpisa predsednika uprave in članice uprave stranskega udeleženca (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljenih v 8. in 9. členu ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika. V javnem sektorju mora biti možnost privolitve določena z zakonom. V konkretnem primeru gre za imeni, priimka in podpisa predsednika uprave in članice uprave stranskega udeleženca. V obeh primerih gre za osebne podatke oseb, pooblaščenih za zastopanje gospodarskega subjekta, ki so v skladu z veljavno zakonodajo javno dostopni v poslovnem registru na spletnih straneh Agencije za javnopravne evidence Slovenije (AJPES). Glede na navedeno je torej razkritje navedenih podatkov v zahtevanih dokumentih dopustno. Pooblaščenec je zato ugotovil, da navedeni podatki ne predstavljajo izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

20. V tožbi tožeča stranka pravi, da v skladu s Pravilnikom družbe B., d.d. o varovanju poslovne skrivnosti (v nadaljevanju: Pravilnik) vsi podatki iz ponudbe za oddajo poslovnih prostorov v poslovnem objektu Ž., z dne 24.10.2013, ki je podlaga za podpis pogodbe med Agencijo za varovanje konkurence in B., d.d. in vsi podatki iz najemne pogodbe, z dne 7.11.2013, predstavljajo poslovno skrivnost. Tožeča stranka je že leta 2005 sprejela Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti in v skladu s 7. členom navedenega Pravilnika, za poslovno skrivnost med drugim štejejo podatki, gradiva, ukrepi in postopki, ki se nanašajo na taktike in strategije upravljanja premoženja, rentabilnostne izračune, kalkulacije in rangiranje naložb ter odločanje organov tožeče stranke. Prav tako se v skladu s šestim odstavkom 9. člena Pravilnika kot poslovna skrivnost štejejo tudi podatki, gradiva, postopki in predmeti, ki ne nosijo oznake poslovna skrivnost, pa to izhaja že iz njihove narave ali štejejo za poslovno skrivnost po 7. členu tega Pravilnika in tisti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Poslovni prostori v Ž. so del portfelja naložbenih nepremičnin tožeče stranke in oddajanje le teh v najem, pomeni vir prihodka za družbo.

21. Subjektivni kriterij zahteva namreč izrecno odredbo o tem, kateri podatki štejejo za poslovno skrivnost in da je odredba lahko bolj ali manj konkretna. Odredba je lahko dana v splošnem aktu (I U 1488/2011 z dne 18.4.2012 in s sodbo 1 U 1739/2012-50 z dne 11.9.2013). Sodišče je zavzelo stališče, da iz 6. člena ZDIJZ ne izhaja, da bi moral organ razpolagati z aktom, ki določeno informacijo označuje kot poslovno skrivnost, ampak zadostuje zgolj to, da je nek podatek opredeljen kot poslovna skrivnost. Tudi iz 39. člena ZGD-l ne izhaja, da bi morale osebe razpolagati s pisnim sklepom o poslovni skrivnosti, ampak zadostuje zgolj to, da so z njim seznanjene. Prav tako pa tudi iz drugega odstavka 40. člena ZGD-l ne izhaja, da bi moral tisti, ki mora varovati poslovno skrivnost, razpolagati z aktom, ki določen podatek določa kot poslovno skrivnost, ampak je določeno zgolj to, da morajo podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. Sodišče je tudi zavzelo stališče, da iz ZGD-l ne izhaja, da bi moralo biti že na samih podatkih označeno, da je nekaj poslovna skrivnost, ampak zadostuje, da je to določeno s posebnim sklepom, ob smiselni razlagi pojma sklep pa zadostuje tudi, če je določen podatek z internim aktom označen kot poslovna skrivnost. 22. Navedba, da zahtevani dokument z vidika označevanja, ki ga zahteva notranji akt, ne ustreza subjektivnemu kriteriju ne drži, saj se kot poslovna skrivnost v skladu s šestim odstavkom 9. člena notranjega akta o poslovni skrivnosti, štejejo tudi podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki ne nosijo oznake poslovna skrivnost, pa to izhaja iz njihove narave ali štejejo za poslovno skrivnost po 7. členu notranjega akta, in tisti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba.

23. Sklepi in navedbe tožene stranke so narejeni brez popolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka samo na podlagi vpogleda v dokument in v notranji akt nikakor ne more sklepati, kakšna je bila volja oziroma ocena uprave tožeče stranke. Tožena stranka je v konkretnem primeru sklepala brez ugotovitve resničnega dejanskega stanja in je s tem kršila načelo materialne resnice. Prav tako je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

24. Prav tako je tožena stranka kršila načelo materialne resnice in s tem 8. člen ZUP, ker ugotavlja, da iz zahtevanega dokumenta ni mogoče razbrati taktike in strategije uporabljanja premoženja tožeče stranke, saj dokument vsebuje le podatke o višini (predlogu) najemnine, na katero je pri oddaji poslovnih prostorov v najem pripravljena pristati tožena stranka. Iz konkretnega dokumenta po mnenju oziroma ugotovitvah tožene stranke ni mogoče razbrati, kakšno strategijo oziroma taktiko tožeča stranka ubira pri oddajanju svojega stvarnega premoženja v najem. Že iz samih navedb tožene stranke je razvidno, da je bila le-ta v dvomu, ko je ugotavljala kakšne vrste podatkov naj bi glede na Pravilnik vsebovala ponudba za oddajo poslovnih prostorov v poslovnem objektu Ž., z dne 24.10.2013. Tožena stranka bi morala v skladu z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ker je bila v dvomu, kar potrjujejo njene navedbe, bi morala tožeči stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko tožena stranka odloči le v primeru, da tako določa zakon. Tožeča stranka se z navedenim nikakor ne strinja, saj je v konkretnem primeru dejansko stanje popolnoma drugačno, kot je bilo dejansko stanje v zadevi, o kateri je odločalo sodišče s sodbo pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27.5.2009. 25. Po navedbah tožene stranke naj bi bilo samo dejstvo, da je tožeča stranka sprejela notranji akt o varovanju poslovne skrivnosti že 12. 10. 2011 povsem irelevantno, saj z njim ni pravočasno seznanila organa, dokument pa tudi ni vidno označen. Organ po mnenju tožene stranke od začetka razpolaganja z zahtevanim dokumentom nikakor ni mogel vedeti, da bi ga moral varovati kot poslovno skrivnost. Na sestankih oziroma na cenovnih pogajanjih z direktorjem organa je bilo vsem udeležencem nedvoumno jasno, da organ razume in se zaveda, da so vse informacije, ki jih je pridobil v postopku dogovarjanja oziroma pogajanja poslovna skrivnost. Organu je bilo tudi nedvoumno jasno, da tožena stranka ima notranji akt o poslovni skrivnosti in ga o tem ni bilo potrebno posebej seznanjati in mu ga izročati, že v fazi pogajanj. Tudi Upravno sodišče je v sodbi opr. št. I U 1594/2010 zavzelo stališče, da za obstoj poslovne skrivnosti ni bistveno, ali je bil organ z aktom poslovnega subjekta seznanjen, da je nek podatek poslovna skrivnost. Iz določila 6. člena ZDIJZ ne izhaja, da bi moral organ razpolagati z aktom, ki določeno informacijo označuje kot poslovno skrivnost, ampak zadostuje zgolj to, da je nek podatek opredeljen kot poslovna skrivnost. Nadalje prvi odstavek 39. člena ZGD-l določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Tožnik predlaga zaslišanje priče C.C. 26. V nadaljevanju tožeča stranka podaja vsebinsko utemeljitev poslovne skrivnosti in sicer pravi, da so razmere na nepremičninskem trgu trenutno slabe, ker je na trgu več ponudbe kot povpraševanja, zato se že dalj časa vrši pritisk na zniževanje najemnin. Poslovni prostori na Ž. predstavljajo del portfelja naložbenih nepremičnin tožeče stranke, pri upravljanju katerih je potrebno v skladu z notranjimi akti družbe zasledovati temeljna cilja: varnosti naložb in doseganja željenih donosov.

27. Navedbe tožene stranke so v nasprotju same s sabo in sicer: navedba, da zahtevani dokument predstavlja zadnjo ponudbo pred sklenitvijo pogodbe o najemu prostorov in torej neposredno podlago za sklenitev najemne pogodbe, je v nasprotju z navedbo, da iz omenjenega dokumenta ni razviden podatek o tem, na kakšno ceno je na koncu pristala tožeča stranka. Tudi navedba, da iz zahtevanega dokumenta trenutni najemniki tožeče stranke ne morejo dobiti dovolj informacij, da bi lahko na podlagi same ponudbe dobili informacije o tem, ali bi lahko prostore, ki jih trenutno najemajo od tožeče stranke, najeli po nižji ceni in da tudi konkurenčna podjetja iz zahtevanega dokumenta ne morejo dobiti informacij o tem, po kakšni ceni dejansko tožeča stranka daje svoje prostore v najem, ne drži. V primeru razkritja zahtevanega dokumenta bo bistveno otežen pogajalski položaj tožeče stranke pri sklepanju novih najemnih razmerij. Vsakemu laiku je razumljivo, da na trgu, kjer je več ponudbe kot povpraševanja, ponudniki zelo težko obdržijo ceno na določenem nivoju, še posebej, če želijo zaradi svoje dejavnosti dosegati želene odnose.

28. Tožnik tudi uveljavlja, da prosilec javnega interesa sploh ne izkazuje, ampak izkazuje zgolj podjetniški interes.

29. Tožnik pravi, da tožena stranka pri uporabi 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ni upoštevala celotne dikcije prve alinee tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki pravi: »Ne glede na določbe prvega odstavka, se dostop do zahtevane informacije dovoli: če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. V konkretnem primeru zakon, ki ureja javna naročila, določa drugače. 30. Zakon o javnem naročanju (ZNJ-2) namreč v 18. členu določa posebne izjeme, ki niso predmet javnega naročanja. Med te izjeme šteje tudi najem nepremičnin, saj imajo glede na storitve naročila za pridobitev ali najem nepremičnine ali pravic do nepremičnine posebne značilnosti, zaradi katerih je uporaba pravil za javno naročanje neustrezna. Če bi zakonodajalec želel zagotoviti javnost o porabi javnih sredstev v zvezi s pridobitvijo ali najemom zemljišča, obstoječih objektov ali drugih nepremičnin ali pravic, ki so z njimi povezane, kot je to navedeno v šesti točki 18. člena ZJN-2, bi tovrstne storitve uvrstil na Seznam storitev A ali na Seznam storitev B. Prav ZJN-2 kot sistemski zakon v pravni red Republike Slovenije vnaša ne le formalno pravni vidik izpolnjevanja norm zakona v postopkih javnega naročanja, ampak tudi gospodarski, ekonomski, demografski in socialni vidik ter ekološki učinek. Določilo 5. člena ZJN-2 določa, da ureditev in razvoj sistema javnega naročanja in njegovo izvajanje morata temeljiti na načelu prostega pretoka blaga, načelu svobode ustanavljanja, načelu prostega pretoka storitev, ki izhajajo iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/04; v nadaljnjem besedilu: PES) in na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti.

31. Ker je torej zakonodajalec storitve v zvezi s pridobitvijo ali najemom zemljišča, obstoječih objektov ali drugih nepremičnin ali pravic, ki so z njimi povezane, popolnoma izvzel iz sistema javnega naročanja in ker tudi ZDIJZ v prvi alinee tretjega odstavka 6. člena, glede razkrivanja podatkov o porabi javnih sredstev napotuje na ZJN-2, tožeča stranka zaključuje, da je podana izjema, po kateri lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije v skladu s prvo alineo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s šesto točko 18. člena ZJN-2. 32. Javni interes glede razkritja nikakor ne more biti močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij.

33. Tudi sodišče je s sodbo I U 1488/2011-95 zavzelo naslednje stališče: »Javni interes glede razkritja bi bil podan, če bi bile ogrožene take vrednote kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno.«

34. Transparentnost se ne more vedno uresničevati preko vsakokratnega razkrivanja individualnih podatkov. V primeru sklepanja najemne pogodbe so posli sklenjeni na pregleden način in po vnaprej predpisanem postopku. Ni dvoma v gospodarnost upravljanja z državnim premoženjem, saj transparentnost in gospodarnost delovanja preverjajo in nadzirajo ustrezni nadzorni organi.

35. Ravno zaradi slednjega tudi ZJN-2 uvaja izjeme in natančno določa storitve, ki niso predmet javnega naročanja. Ob upoštevanju dejstev, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja glede poslovne skrivnosti, tožeča stranka pojasnjuje, da predstavljajo, skladno z drugim odstavkom 50. člena Statuta ter v skladu s Pravilnikom, vsi podatki, ki se nanašajo na sklepanje najemnih pogodb, poslovno skrivnost tožeče stranke. Podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost, so dolžni varovati delavci in člani organov tožeče stranke.

36. V skladu s prvo alineo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s šesto točko 18. člena ZJN-2 je torej podana izjema, po kateri lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.

37. V tožbenem predlogu sodišču predlaga, da naj sodišče ugotovi, da je odločba tožene stranke 090-10/2014/6 z dne 5.3.2014 nična, podrejeno pa, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

38. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri tem, da Pravilnik zahtevanega dokumenta ne opredeljuje za poslovno skrivnost. Kot že navedeno v izpodbijani odločbi, bi v skladu s Pravilnikom zahtevani dokument, če bi ga uprava tožeče stranke štela za poslovno skrivnost, moral biti vidno označen z oznako »POSLOVNA SKRIVNOST – ZAUPNO«. Pravilnik tožeče stranke med dokumenti, ki jih za poslovno skrivnost določa 7. člen, ne navaja ponudb oz. ponudbene dokumentacije iz javnih razpisov oz. prijav na javna vabila k ponudbam. Zahtevani dokument namreč vsebuje le podatke o višini (predlogu) najemnine, na katero je pri oddaji poslovnih prostorov v najem pripravljena pristati tožeča stranka. Iz konkretnega dokumenta nikakor ni mogoče razbrati, kakšno strategijo oz. taktiko tožeča stranka ubira pri oddajanju svojega stvarnega premoženja v najem. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 20. člena ZUS-1. Tožeča stranka je imela možnost zavarovati zahtevane podatke na način, kot ga predpisuje veljavna zakonodaja (in celo njen lastni pravilnik), vendar tega ni storila pravočasno oz. na ustrezen način. Posledično tožena stranka vztraja, da tožeča stranka ni izkazala zadostne stopnje skrbnosti, da bi zahtevani dokument pravočasno in ustrezno označila za poslovno skrivnost. Tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1488/2011-95, ki ga v tožbi navaja tožeča stranka, izrecno zavzema stališče, da morajo poslovni subjekti glede na določbe ZGD-1 predmetne podatke opredeliti kot poslovno skrivnost vsaj z internim aktom.

39. Tožena stranka vztraja tudi pri ugotovitvah iz izpodbijane odločbe, da glede zahtevanega dokumenta ni izpolnjen niti objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti. Zahtevani dokument vsebuje le podatke o višini najemnine (vključno z višino stroškov), na katero bi pristala tožeča stranka v primeru sklenitve pogodbe. Iz zahtevanega dokumenta nikakor ni razviden prvotni položaj tožeče stranke, temveč praktično le končni dogovor obeh strank. Zato je bistvenega pomena za presojo obstoja objektivnega kriterija za določitev tega podatka za poslovno skrivnost dejstvo, da bi bili v primeru, če bi prosilec zahteval podatke iz pogodbe o najemu, sklenjene med stranskim udeležencem in organom, podatki o ceni najema javni, saj gre za porabo javnih sredstev. Organ, ki je javna agencija, mora namreč javnosti razkriti podatke o tem, pri komu in za kakšno ceno najema poslovne prostore. Gre za t. i. absolutno javne podatke po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. V prvi vrsti je nujno izpostaviti, da je zagotavljanje preglednosti dela organov in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev pomembna javna korist, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela. Poleg tega pojem »javnost« vključuje tudi strokovno javnost, torej javnost, ki je usposobljena opravljati tudi analize razmer na trgu. Pri tem tožena stranka tudi poudarja, da zahtevani dokument predstavlja enostranski dokument, ki vsebuje majhen nabor podatkov o tem, za kakšno ceno je pripravljena tožeča stranka ponuditi prostore v najem organu. Tožena stranka meni, da dokument ne vsebuje nekih za razumevanje zelo zahtevnih informacij, ki bi lahko bile interpretirane napačno. Neutemeljene in irelevantne pa so tudi navedbe tožeče stranke o interesu javnosti po razkritju zahtevanih informacij. Tožena stranka pri presoji utemeljenosti navedb tožeče stranke namreč ni ugotavljala, ali je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Kot izhaja iz pojasnil iz točke II. tega odgovora na tožbo, je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavljala obstoj izjeme od dostopa do zahtevane informacije zaradi obstoja poslovne skrivnosti in v zvezi s tem, ali je zahtevana informacija povezana s porabo javnih sredstev. Popolnoma vseeno je, s kakšnim namenom prosilec želi pridobiti zahtevane dokumente. Glede sklicevanja tožeče stranke na ZJN-2, tožena stranka primarno poudarja, da so navedbe za konkretni postopek povsem irelevantne, saj omenjeni zakon, ni bil podlaga za odločanje v postopku po ZDIJZ. Poleg tega se tožena stranka ne strinja z navedbami tožeče stranke, da ZJN-2 iz področja javnega naročanja v 6. točki 18. člena izrecno izvzema najem nepremičnin zaradi varstva podatkov o višini porabe sredstev pri tovrstnih poslih. Tožeča stranka svojih argumentov z ničimer ne utemelji, hkrati pa sama navaja, da je glavni razlog za tovrstno izjemo od urejanja najema nepremičnin z ZJN-2 posebnost tovrstnih pravnih poslov in ne potreba po varovanju podatkov o porabljenih sredstvih. Hkrati pa so tudi neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je glede zahtevane informacije podana izjema, po kateri lahko organ prosilcu zavrne dostop v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 6. točko 18. člena ZJN-2. Iz navedene določbe ZDIJZ namreč izhaja, da se dostop do zahtevane informacije dovoli tudi v primeru, da gre za poslovno skrivnost, če gre hkrati za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih, ko zakon, ki ureja javna naročila, določa drugače. Pri tem ZJN-2 iz javnega naročanja izrecno izvzema najem nepremičnin in torej ne vsebuje določb o tem, da se dostop do informacij v zvezi z javnim naročanjem zavrne. Ob uporabi argumentacije tožeče stranke je mogoče celo sklepati nasprotno. ZJN-2 namreč v šestem odstavku 22. člena določa, da za dokumentacijo iz postopka javnega naročanja do pravnomočnosti odločitve ne veljajo določbe ZDIJZ. Če bi sledili argumentaciji tožeče stranke, bi lahko sklepali, da je zakonodajalec namenoma izvzel najem nepremičnin iz postopka javnega naročanja, da bi zanj veljale določbe ZDIJZ. Tudi ZDIJZ ne vsebuje določb o tem, da določba tretjega odstavka 6. člena ne velja v primeru, kadar se javna sredstva porabljajo za najem nepremičnin. Na tem mestu tožena stranka še opozarja, da bodo na podlagi določb četrtega odstavka 10a člena ZDIJZ, ki je stopil v veljavo 17. 4. 2014, podatki iz pogodbe o najemu nepremičnine med tožečo stranko in organom (konkretno podatki o datumu transakcije, zneski in valuti transakcije, računu, nazivu ali firmi in sedežu prejemnika ter namenu plačila) kmalu javno objavljeni. Tožeči stranki je bilo omogočeno sodelovanje že v prvostopenjskem postopku pred organom, ko jo je organ z dopisom z dne 3. 12. 2013 pozval, da se opredeli do tega, ali zahtevani dokument predstavlja poslovno skrivnost. Na navedeni poziv je tožeča stranka tudi odgovorila dne 16. 12. 2013. Prav tako je tožena stranka v pritožbenem postopku tožečo stranko dne 4. 2. 2014 z dopisom št. 090-10/2014/4 pozvala k stranski udeležbi v pritožbenem postopku, ji posredovala kopijo pritožbe prosilca in jo pozvala, da se opredeli do tega, ali zahtevani dokument predstavlja poslovno skrivnost. Tožeča stranka je na navedeni poziv odgovorila dne 12. 2. 2014. Glede na navedeno, je tožena stranka ravnala v skladu z določbami 9. člena ZUP. Oba odgovora tožeče stranke je tožena stranka upoštevala pri odločanju, kar jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Dejstvo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni v celoti sledila navedbam tožeče stranke oz. njene navedbe ni štela za izkazane, pa ne pomeni, da tožena stranka ni sledila načelu materialne resnice.

40. Prizadeta stranka A. d.o.o. v odgovoru na tožbo pravi, če bi navedbe tožeče stranke držale, bi bilo praktično nemogoče, da bi lahko zainteresirana javnost preverila, ali je organ gospodarno in transparentno ravnal z javnimi sredstvi. Pomembno je, da tožeča stranka v potrditev svojih navedb, ni predložila nikakršnih dokazov, razen zaslišanja C.C., direktorja AVK, pri čemer pa ni navedla, kaj naj bi slednji izpovedal. V skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena, bi morala tožeča stranka v svoji trditveni podlagi natančno navesti, kaj naj bi predlagana priča izpovedala. Glede na dejstvo, da je tožena stranka v njenem odgovoru na tožbo v celoti natančno in strokovno utemeljila, zakaj navedbe o zatrjevani poslovni skrivnosti po 39. členu ZGD-1 ne morejo biti upoštevne, se zainteresirana stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe tožene stranke. Nadalje pa zainteresirana stranka opozarja, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da naj bi ji nastala občutna škoda, če bi morala agencija zainteresirani stranki razkriti zahtevane podatke. Navedbe tožeče stranke glede nastanka občutne škode so prvenstveno prepozne, saj bi morala v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ta dejstva navajati pred izdajo akta. Tožeča stranka mora nastop morebitne občutne škode izkazati in concreto, ne pa z navajanjem pavšalnih navedb. Tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov o zatrjevanem pritisku na zniževanje najemnin. Poleg navedenega so zelo neprepričljive navedbe tožeče stranke o tem, da bi ji drugi najemniki v primeru, da bi zainteresirana stranka prišla do zahtevane informacije, odpovedali najemne pogodbe. Obstaja velika verjetnost, da ponudba tožeče stranke ni bila najugodnejša. Ravnanje tožeče stranke z vložitvijo tožbe to domnevo zainteresirane stranke še dodatno potrjuje. Navedbe tožeče stranke, da zainteresirana stranka ne izpolnjuje javnega interesa za pridobitev zahtevane informacije, temveč svoj lasten, podjetniški interes, so nerelevantne, saj ima vsakdo pravico dostopati do informacij javnega značaja. Je pa pomemben še en podatek, ki doslej ni bil izpostavljen. Tožeča stranka je pravna oseba, organizirana kot delniška družba, katere edini delničar in ustanovitelj je Republika Slovenija. Kot pravna oseba je bila tožeča stranka ustanovljena z namenom dodatnih sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeno je poleg dejstva, da je na eni strani agencija, ki je javni subjekt, še dodaten razlog za omejitev svobode tožeče stranke pri določitvi podatkov za poslovno skrivnost. Pravna podlaga za odločitev tožene stranke ni drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, temveč tretji odstavek 6. člena ZDIJZ.

41. Obrazložitev k prvi točki izreka:

42. Tožba ni utemeljena.

43. Iz prvostopenjske odločbe (št. 090-19/2013/6 z dne 3. 1. 2014), izdane na podlagi ZDIJZ, izhaja, da je bila pogodba o najemu prostorov podpisana med tožečo stranko in Javno agencijo RS za varstvo konkurence, ki je na podlagi javnega povabila k oddaji ponudb za oddajo poslovnih prostorov iskala najboljšega ponudnika za poslovne prostore Javne agencije RS za varstvo konkurence. To pomeni, da sta tako cenovna ponudba tožeče stranke v okviru postopka izbiranja na podlagi javnega povabila kot tudi cena najemnine, ki je bila v pogodbi kasneje tudi dogovorjena, podatka, ki se nanašata na porabo javnih sredstev glede na to, da je Javna agencija RS za varstvo konkurence javno-pravni organ, ki se financira iz državnega proračuna in je v prvostopenjski odločbi tudi navedla, da se zakon o javnih naročilih pri obravnavanju omenjenih ponudb ne uporablja (prva alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ). Po tem določilu se, ne glede na določbe 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije med drugim dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, razen v primerih iz 1 in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Podatek o tem, kolikšna je bila ponudba in kasneje dogovorjena cena pove namreč bistveno več o »porabi javnih sredstev« v smislu prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, kot pa zgolj podatek o tem, kolikšna je cena najemnine v sklenjeni pogodbi. V tem smislu je treba zaradi transparentnosti delovanja javnega sektorja in porabe proračunskega denarja pojem »poraba javnih sredstev« razlagati široko ne pa ozko in sicer je pomembno ne samo, koliko se porablja javnih sredstev, ampak tudi, kako se gospodari in porablja javna sredstva, čemur pa služi primerjava cenovne ponudbe in dogovorjene cene v končnem sporazumu. Tožena stranka je to ustrezno utemeljila v tretjem odstavku na strani 7 izpodbijane odločbe. To je bistveno za razrešitev tega upravnega spora in tožena stranka je pravilno uporabila določilo prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, čeprav je argumentacija tožene stranke glede vprašanja, ali se zahtevani podatek šteje za poslovno skrivnost, napačna.

44. Tožena stranka je namreč preveč restriktivno razlagala (ne)obstoj poslovne skrivnosti. Kajti v predmetni zadevi je bila sicer skopa utemeljitev obstoja subjektivnega vidika poslovne skrivnosti, ki jo je podala tožeča stranka v upravnem postopku, po oceni sodišča vendarle zadostna in ji ni mogoče odreči potrebne tehtnosti tudi glede na navedbe v tožbi. Tožena stranka je ugotovila, da konkretna ponudba ni bila izrecno označena kot poslovna skrivnost. Vendar pa se v skladu s Pravilnikom šteje za poslovno skrivnost tudi podatek ali gradivo, ki se nanaša na taktiko in strategijo upravljanja premoženja kapitalske družbe (10. alineja 9. člena Pravilnika) tudi v primeru, če tak podatek ne nosi oznake poslovna skrivnost (6. odstavek 9. člena Pravilnika). Oddajanje v najem velikih poslovnih prostorov nedvomno pomeni tudi upravljanje s premoženjem. Vendar pa po citiranem določilu notranjih pravil tožeče stranke ni potrebno, da gre za podatek o celoviti strategiji ali taktiki upravljanja s premoženjem, ampak je dovolj da se zahtevani podatek nanaša na taktiko in strategijo. Brez dvoma pa primerjava podatka o podani ponudbi za najem poslovnih prostorov ter podatek o dogovorjeni ceni v sklenjeni pogodbi pokaže na določeno taktiko in strategijo vodenja pogajanj pri oddajanju prostorov v najem. Med strankama nadalje ni sporno, da je bil Pravilnik sprejet precej časa pred vložitvijo zahtevka za dostop do informacije javnega značaja in sicer dne 12. 10. 2011, med tem ko je bila zahteva za dostop do informacije vložena dne 18. 11. 2013. To je v zadevi bistveno in pomeni, da je bil zahtevani podatek s pisnim aktom pravočasno opredeljen kot poslovna skrivnost, tožena stranka pa ni konkretno ugotavljala, da osebe, ki so bile dolžne varovati zahtevani podatek kot poslovno skrivnost, ne bi bile seznanjene oziroma, da dejansko niso ravnale tako, kot da gre za poslovno skrivnost.(1) Tožena stranka je sicer ugotovila, da je stranski udeleženec v upravnem postopku – to je tožnik v tem upravnem sporu - Pravilnik posredoval zavezancu šele na njegov poziv dne 16. 12. 2013 in ne že ob predložitvi zahtevanega dokumenta dne 24. 10. 2013, kar pomeni, da je bil Pravilnik zavezancu posredovan šele po tem, ko je bila že podana zahteva za dostop do informacije javnega značaja. Vendar pa s tem sklepanjem tožena stranka še ni ugotovila, da zavezanec s predmetnim podatkom ni ravnal kot s poslovno skrivnostjo, oziroma, da je bil podatek splošno dostopen. Če neka druga oseba (izven družbe) iz 2. odstavka 40. člena ZGD-1, ni obveščena na formalen način in v trenutku seznanitve s predmetnih podatkom o tem, da je ta podatek poslovna skrivnost, to še ne pomeni, da ta oseba (izven družbe) ni s predmetnim podatkom na podlagi poslovnih običajev ravnala kot s poslovno skrivnostjo. Zahtevani podatek je zato treba v obravnavani zadevi šteti za poslovno skrivnost, vendar pa ga je potrebno razkriti zaradi določila 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je to pravilno odločila tožena stranka.

45. Določilo 6. točke 18. člena ZJN-2, ki določa, da se ta zakon ne uporablja za javna naročila storitev v zvezi z najemom nepremičnin, nima tega vpliva na ZDIJZ, kot ga skuša utemeljiti tožeča stranka. Določilo 6. odstavka 22. člena ZJN-2 namreč določa, da je celotna dokumentacija o oddanem javnem naročilu po datumu oddaje naročila javna, če ne vsebuje poslovnih skrivnosti, pred tem datumom pa ZDIJZ ne velja. To pomeni, kadar gre za posle, ki so podvrženi ZJN-2, se po oddaji naročila upošteva ZDIJZ, prej pa ne. Vendar pa dejavnost, ki je predmet tega spora, to je oddajanje nepremičnin, ne spada v okviru javnih naročil, za katere velja ZJN-2. Posledično to pomeni, da je treba razmerje med ZJN-2 in ZDIJZ za obravnavani spor razlagati na podlagi splošnih metod za razlago predpisov. ZJN-2 pa v nobeni določbi, ki bi se nanašala na izjeme iz 18. člena ZJN-2, izrecno ne derogira določb ZDIJZ. Zato ni mogoče šteti, da določba 18. člena ZJN-2 pomeni, da se za oddajanje nepremičnin načelo transparentnosti (8. in 5. člen ZJN-2) v smislu določb ZDIJZ ne sme uresničevati.

46. Tožnikov ugovor, da prosilec javnega interesa sploh ne izkazuje, ampak izkazuje zgolj podjetniški interes, nima vpliva na presojo zakonitosti akta. Kajti prosilcu ni treba izkazati javnega interesa za to, da se njegova zahteva za dostop do informacije javnega značaja sprejme v obravnavo (3. odstavek 17. člena ZDIJZ). Gre namreč za individualno pravico posameznika in pravne osebe, ki ima lahko tudi zgolj podjetniški interes, kajti ta pravica ima podlago v ustavni pravici do dostopa do informacije javnega značaja (39. člen Ustave) in v 1. odstavku 2. člena ZDIJZ. Motiv oziroma utemeljitev zahteve prosilca pa je lahko pomemben pri tehtanju pravice do dostopa ter javnega interesa po razkritju (2. odstavek 2. člena ZDIJZ) z interesom prizadete stranke oziroma tožnika, da do razkritja ne pride zaradi varstva poslovnih skrivnosti. Vendar pa tehtanje zaradi uporabe prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru niti ne pride v poštev.

47. Sodišče ni odločalo na podlagi glavne obravnave, kajti tožnik je kot dokaz predlagal zaslišanje direktorja Javne agencije RS za varstvo konkurence. Vendar pa tožnik ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika, ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče na seji odločilo, da je tožba neutemeljena (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

48. Obrazložitev k drugi točki izreka:

49. Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Po določilu 1. odstavka 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. Po določilu 2. odstavka 40. člena ZGD-1 so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost.