Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi spornega dne zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je nepooblaščeno uporabil delovno sredstvo (opravil prevoz delavcev z vozilom, za katerega se je potni nalog glasil na sodelavca), s tem delovnim sredstvom (vozilom) povzročil prometno nesrečo, da je bil v vinjenem stanju in s tem ravnanjem naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so bila ogrožena človeška življenja. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je določen v 4. členu Pravilnika, in sicer, da so bila ogrožena človeška življenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2015 nezakonita in se odpravi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo ter vse obvezne prispevke iz delovnega razmerja in akontacijo dohodnine ter od zapadlosti posamezne neplačane plače do plačila plačati zakonske zamudne obresti od 18. v mesecu za plačo preteklega meseca. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, s čemer se tožnik ne strinja. Meni, da je sodišče zmotno in nepravilno štelo, da so bili ugovori tožnika neutemeljeni in da za odločitev v tem delovnem sporu niso relevantni. Poudarja, da je pred kritičnim dnem 16. 5. 2015, ko je v soboto zjutraj prišlo do očitanih dejanj, neprekinjeno pri toženi stranki opravljal delo od 3. 5. 2015 dalje vsakodnevno, zato bi mu morala tožena stranka dne 16. 5. 2015, ko je bila sobota, odrediti prosto. Meni, da s tem, ko ga je ponovno prerazporedila na 12 urno dnevno izmeno, kršila določila tedenskega počitka, saj bi mu moral pripadati redni tedenski prosti vikend. V pritožbi vztraja, da je v konkretni situaciji na predlog sodelavcev peljal kombi bus vozilo na relaciji A. - B., saj sam stanuje najbližje parkiranemu vozilu in je nato na poti pobral še ostale sodelavce. Meni, da bi moral C.C., v kolikor se s takšnim dogovorom ne bi strinjal, tožniku jasno dejati, da naj zapusti vozniško mesto in bi moral nato sam sesti na vozniško mesto. Navaja, da C.C. od njega ni zahteval menjave za volanom službenega vozila, temveč se je v vozilo zgolj usedel, prav tako pa pri toženi stranki ni nihče preverjal, ali ima oseba, ki vzame vozilo, dejansko tudi potni nalog na svoje ime, prav tako nihče ni preverjal knjige, v katero se je oseba, ki je odpeljala vozilo, vpisala, in šele po nezgodi se je praksa tožene stranke spremenila. Meni, da v kolikor bi takšno prakso udejanjila tožena stranka že v času kritičnega dogodka, tožnik službenega kombi bus vozila sploh ne bi smel in niti mogel odpeljati, saj ni imel veljavnega potnega naloga. V zvezi z očitanim alkoholom navaja, da ni neposredne povezave med izredno odpovedjo ter ravnanjem tožnika kot delavca, saj ni ravnal niti naklepno niti iz hude malomarnosti, ko je dne 15. 5. 2015 po opravljenem 8 urnem delovniku odšel na praznovanje rojstva svoje vnukinje. Priznava, da je na družinskem praznovanju popoldan spil nekaj piva, pri čemer pa je s pitjem prenehal okoli 20.00 ure zvečer, ko je tožnika in njegovo ženo njuna hči odpeljala domov. Zvečer tega dne pa je tožnik še peš pospremil svojo ženo na avtobus proti D., na kar je šel ob cca. 22.00 uri zvečer spat. Spal je do 5.00 ure naslednjega dne 16. 5. 2015 (sobota), ko je vstal, pojedel zajtrk in popil kavo ter se napotil na delo. Počutil se je povsem sposobnega za delo, zato tudi ni zavrnil predloga sodelavcev, da sam začne voziti kombi bus vozilo. Meni, da je izredno naporen 13-dnevni zaporedni delavnik brez prostega dne vplival na njegove psihofizične sposobnosti, saj ni popil toliko alkohola, da bi lahko pričakoval, da bo naslednjega jutra v krvi še vedno imel 0,63 mg alkohola v izdihanem zraku. Meni, da sta splošna utrujenost in prevelik obseg dela vplivala, da mu je porušilo normalno delovanje telesa, zlasti jeter. V zvezi s tem je tožnik predlagal izvedbo dokaza v postavitvijo izvedenca za presojo vpliva alkohola pri tožniku glede na obseg njegovega dela, kar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo, enako tudi ugotavljanje pravilnega razporejanja tožnikovega delovnega časa glede na njegove zadolžitve. Meni, da niso bili izpolnjeni tudi pogoji za izredno odpoved po 4. členu Pravilnika o odgovornosti delavcev pri toženi stranki, saj ni bila povzročena smrt, niti huda telesna poškodba niti niso bila ogrožena človeška življenja niti ni nastala premoženjska materialna škoda nad 25.000,00 EUR. Meni, da konkretna prometna nesreča tudi glede na izjave prič ni bila takšne narave, da so bila objektivno gledano človeška življenja ogrožena, saj nihče od udeležencev prometne nesreče ni bil huje poškodovan, od šestih oseb v vozilu, ki ga je vozil tožnik, so štiri osebe tisto soboto pri toženi stranki kot delodajalcu opravile polni delovni čas in polne zadolžitve, dva sopotnika pa sta v prometni nesreči utrpela lažje telesne poškodbe, zaradi katerih pa njuno življenje ni bilo neposredno ogroženo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške celotnega pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, ki bi presodil, ali bi moral biti tožnik glede na predhodno opravljeno delo 16. 5. 2015 prost, in za presojo vpliva alkohola pri tožniku glede na obseg tožnikovega dela. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev sodnega izvedenca, ki bi presodil, ali bi moral biti tožnik glede na predhodno opravljeno delo 16. 5. 2015 prost, saj navedeno ni bistveno za odločitev v tem sporu in ni mogoče šteti, da je toženka s tem, ko je tožnika za 16. 5. 2015 razporedila na delo, pristala na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni mogoče kršitve obveznosti iz delovnega razmerja opravičiti s tem, kar zatrjuje pritožba, da dela ne bi smel opravljati. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 16. 5. 2015 prišel na delo in delo tega dne opravljal. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca za presojo vpliva alkohola pri tožniku glede na obseg tožnikovega dela, ker je odločilno, da je bila pri tožniku vinjenost ugotovljena. Sodišče prve stopnje tako ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v pravdnem postopku namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje storilo v 5. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče tako soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu voznik težke mehanizacije, na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2014; - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 15. 6. 2015 zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Pravilnik), ker je: * nepooblaščeno uporabil delovno sredstvo (opravil prevoz delavcev z vozilom, za katerega se je potni nalog glasil na sodelavca), * s tem delovnim sredstvom (vozilom) povzročil prometno nesrečo, * da je bil v vinjenem stanju in s tem ravnanjem naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so bila ogrožena človeška življenja; - da je tožnik vozilo upravljal nepooblaščeno, ne da bi se nanj glasil potni nalog. Iz izpovedi prič izhaja, da je C.C., na katerega se je glasil potni nalog, tožniku rekel, da bo vozil vozilo, pa tožnik na to ni pristal, češ da se mudi; - da je tožnik dne 16. 5. 2015 povzročil prometno nesrečo, ker se tožnik pred spremembo prometnega pasu ni prepričal, če lahko to varno stori, nato pa je sunkovito zavil desno, vozilo je zaneslo v levo, kjer je trčil v kovinsko odbojno ograjo (B5); - da je sodišče na podlagi izpovedbe tožnika in prič, ki so bile udeležene v prometni nesreči, ugotovilo, da je tožnik pripeljal preblizu drugemu avtomobilu, da je peljal prehitro in da je do prometne nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje in s kršitvijo cestnoprometnih predpisov; - da je imel tožnik več kot dovoljenih 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka, saj je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, da je imel 0,63 mg alkohola v litru izdihanega zraka in je bil vinjen (B3); - da so bila v posledici tožnikovega ravnanja ogrožena človeška življenja, saj sta bila dva delavca poškodovana (E.E. in F.F.), in utrpela poškodbo glave, F.F. je bil dva dni hospitaliziran, medtem ko je bil E.E. dalj časa odsoten z dela zaradi bolniškega staleža (5 mesecev); - da iz skladnih izpovedi prič izhaja, da so se ob prometni nesreči delavci, ki so bili udeleženi v prometni nesreči, ustrašili, da bi bile posledice lahko hujše, da je bilo takoj po tem, ko so se prevrnili, videti, da so delavci v vozilu mrtvi, eden izmed delavcev pa je tik pred prometno nesrečo tožniku zaklical, naj pazi in „da jih bo ubil“.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so očitki, ki jih toženka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita tožniku, utemeljeni. Tožnik bi se namreč moral zavedati, da ne sme voziti vozila brez potnega naloga, ki bi se glasil nanj, da na delo ne sme priti pod vplivom alkohola, kot tudi, da je dolžan v prometu ravnati skrbno, da ne pride do prometne nesreče. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da toženka ni preverjala, ali prevoze opravljajo delavci, na katere se glasi potni nalog. To namreč ni bistveno, kakor tudi ne, ali je vratar preverjal pri tožniku, ali ima potni nalog. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dejstva, da je vozil brez potnega naloga, ki bi se glasil nanj, ne more opravičevati s sklicevanjem na dejstvo, da so mu pri toženi stranki izročili ključe vozila. Nebistveno je tudi pritožbeno zatrjevanje, zakaj je prišlo do vinjenosti in kako se je tožnik počutil oziroma kako je bil videti. Dejstvo je, da je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti razvidno, da je bil vinjen in je imel 0,63 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar je skoraj dvakrat presežena dovoljena meja. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, kako je preteklo delo (da je tožnik pred spornim dogodkom delo opravljal 13 dni zaporedoma, na da bi imel vmes prosti dan) vplivalo na tožnika in s tem tudi na možnost razgradnje alkohola, saj navedeno ne more opravičevati dejstva, da je tožnik 16. 5. 2015 prišel na delo pod vplivom alkohola ter v takšnem stanju vozil službeno vozilo, pri čemer se nanj ni glasil potni nalog. Pravilen je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik spornega dne ravnal najmanj hudo malomarno, ker je opustil skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega delavca, saj bi se moral zavedati, da ne sme voziti brez potnega naloga, ki bi se glasil nanj, da ne sme dela opravljati pod vplivom alkohola kot tudi, da je dolžan v prometu ravnati skrbno, da ne pride do prometne nesreče. 9. Pravilnik, na katerega se toženka sklicuje v izredni odpovedi, v 4. členu določa, da je postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 mogoče uvesti samo pod naslednjimi pogoji: če je bila povzročena smrt ali huda telesna poškodba ene ali več oseb, ogrožena človeška življenja ali če je bila povzročena materialna škoda, ki presega 25.000,00 EUR ali če je bil ogrožen ali bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje in tega ni bilo mogoče preprečiti z organizacijskimi ukrepi.

10. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved po 4. členu Pravilnika, ker po mnenju pritožbe človeška življenja niso bila ogrožena in nihče od udeležencev ni bil huje telesno poškodovan. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da zgolj zato, ker nihče od udeležencev prometne nesreče ni bil huje poškodovan in so od šestih oseb v vozilu, ki ga je vozil tožnik, štiri osebe tega dne pri toženi stranki opravile polni delovni čas, dva sopotnika pa sta v prometni nesreči utrpela lažje poškodbe, trditi, da ni šlo za ogroženost človeških življenj. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bila v posledici ravnanja tožnika ogrožena človeška življenja, saj je v konkretnem primeru prišlo do trčenja pri veliki hitrosti na avtocesti in sta bila dva delavca hospitalizirana, en delavec pa dalj časa v bolniškem staležu. Pri tem je bistveno, da se je avto prevrnil, da so se delavci zelo ustrašili, saj je bilo videti kot da so v vozilu mrtvi. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedim prič, da so bila njihova življenja ogrožena in da bi iz prometne nesreče, ki jo je s kršitvijo cestnoprometnih predpisov storil tožnik, lahko izvirale mnogo hujše posledice. Tako je izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), kot je določen v 4. členu Pravilnika, in sicer, da so bila ogrožena človeška življenja.

11. Podan pa je bil tudi nadaljnji pogoj, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je delodajalec utemeljeno izgubil zaupanje v delavca, ki je huje kršil delovne obveznosti s tem, da je prišel na delo pod vplivom alkohola, vozil vozilo brez potnega naloga in v takšnem stanju povzročil prometno nesrečo, katere posledica je materialna škoda, ogrožena pa so bila človeška življenja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tako izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

12. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).