25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 261/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 134/2004 z dne 4. 5. 2004 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 467/2000 z dne 12. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika kot neutemeljeno, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožni zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 14., 21., 22., 27., 28., 29., 34 in 35. člena Ustave. Pritožnik v ustavni pritožbi podaja svojo oceno dokazov. Navaja, da je sodnica vodila postopek tako, da je pripeljal do njene vnaprejšnje odločitve o krivdi. Sodišče prve stopnje naj bi v obrazložitvi sodbe potvorilo zagovor in pričevanje priče A., nato pa ugotovilo neskladnosti med njima in zaključilo, da je zagovor neprepričljiv. Sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj naj bi bilo pričevanje oškodovanca prepričljivo, skladnost med pričevanjem oškodovanca in pričo J. M. pa naj bi ugotovilo v nasprotju z izpovedbo te priče. S tem naj bi sodišče zagrešilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Obsodilna sodba naj bi bila posledica "osebnega nesoglašanja" sodnika s pritožnikom, ker je ta študent teologije. S tem naj bi zagrešilo kršitev pravice iz 14. člena Ustave. Ker naj bi se sodnik odločil za obsodilno sodbo pred koncem postopka, je kršena tudi pravica iz 27. člena Ustave. Pritožnik navaja, da ni mogel učinkovito uveljavljati dokazov v svojo korist. S tem naj bi bila kršena pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave. Sodišče naj bi z izrekom obsodilne sodbe poseglo v osebno dostojanstvo in varnost pritožnika in s tem v pravico iz 34. člena Ustave ter v pravico do duševne celovitosti in zasebnosti pritožnika iz 35. člena Ustave. Sodišče prve stopnje naj bi z obsodilno sodbo zagrešilo kršitev pravice iz 28. člena Ustave. Sodišče naj ne bi ravnanja priče A. označilo kot kaznivo dejanje, zoper to pričo naj tudi ne bi bil sprožen noben postopek, zato ob goli pritožnikovi navzočnosti na kraju dejanja ni izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja po 25. členu KZ. Pritožnik navaja, da je vse zatrjevane kršitve storilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče pa zaradi potrditve le teh v nadaljevanju postopka.

B.

3.Bistveni očitek ustavne pritožbe je, da je sodba sodišča prve stopnje arbitrarna oz. samovoljna, kar je očitek kršitve 22. člena Ustave. Pravica iz 22. člena Ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice izhaja dolžnost sodišč, da svoje odločitve obrazložijo tako glede dejanskega stanja kot pravnih zaključkov. Za kršitev tega jamstva bi šlo, če bi bila izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oz. arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni sklepalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati. Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo svojo odločitev z navedbo, na katere dokaze jo je oprlo in kako jih ocenjuje. Opredelilo se je tudi do zagovora obdolženca. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče ugotovilo več neskladnosti med zagovorom obdolženca in pričevanjem njegovega prijatelja, pojasnilo, katere so, zaradi česar je ocenilo zagovor kot neprepričljiv, izpovedbo oškodovanca pa za prepričljivo. Pri oceni o prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe se je sodišče oprlo tudi na podatek iz obvestila zdravnika o tem, da je oškodovanec utrpel udarnino ter izpovedbo priče J. M.. Očitek, da je sodišče v nasprotju z izpovedbo te priče ugotovilo skladnost z izpovedbo oškodovanca, ker naj bi priča povedala le, da je videla tri fante, počeno šipo in kolo, dogodka pa ne, glede na ustavni pritožbi priloženi zapisnik o glavni obravnavi ni utemeljen. Iz tega poleg pritožnikovih navedb izhaja tudi, da je sodnica v nadaljevanju zaslišanja priči predočila vsebino uradnega zaznamka policije o razgovoru z njim, pri čemer je priča dopustila, da je policistom predočeno povedala. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče izhajalo pri povzemanju pričine izpovedbe tudi iz vsebine predočenega oz. odgovora priče na predočeno. Glede na to za očitano kršitev očitno ne gre. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi "potvorilo in v celoti protipravno spremenilo vsebino zagovora in izpovedbe priče A.", pa Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ker pritožnik te kršitve ni izčrpal po vsebini. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini.

4.Pritožnik s trditvijo, da je sodba sodišča prve stopnje posledica "osebnega nesoglašanja" sodnika s pritožnikom kot študentom teologije, zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Navedena trditev smiselno pomeni tudi uveljavljanje kršitve pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kršitve te pravice Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ker pritožnik ni izčrpal možnosti za uveljavljanje pravice do nepristranskega sodišča. Ustavne pritožbe tudi ni bilo mogoče preizkusiti z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 14. člena Ustave, saj le na temelju izreka obsodilne sodbe, s katero pritožnik ne soglaša, ni mogoče sklepati na "osebno nesoglašanje" sodnika in tako utemeljevati zatrjevane kršitve. Zato za zatrjevano kršitev ne gre.

5.Po prvem odstavku 28. člena Ustave ne sme biti nihče kaznovan za kaznivo dejanje, za katerega zakon ni določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Načelo zakonitosti po tej določbi med drugim pomeni, da mora opis očitanega kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Zato pritožnik s trditvijo, da ni storil kaznivega dejanja, za katero sodišče s sodbo ugotavlja njegov obstoj, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve. Te kršitve tudi ne more utemeljiti s trditvijo, da ni bilo pogoja za uporabo določbe 25. člena KZ (sostorilstvo), ker naj ne bi bilo kazenskega postopka zoper pričo A. Uporaba te določbe je vezana na ugotovitev dejanskega stanja o udeležbi pri kaznivem dejanju in njegovo pravno oceno. Za zatrjevano kršitev tako očitno ne gre.

6.Kršitve pravic iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) zgolj z izrekom kazenske obsodilne sodbe, s katero se pritožnik ne strinja, ni mogoče utemeljiti. Kršitev pravice iz 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) pa pritožnik sploh ni utemeljil in je zato ni bilo mogoče preizkusiti.

7.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave s splošnim, pavšalnim zatrjevanjem, da mu ni bilo omogočeno učinkovito izvajanje dokazov v njegovo korist. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer