Jedro

Ker tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva zoper odločbe tožene stranke, s katerimi je bil njegov ugovor zoper odločitev, da ne napreduje, zavrnjen, mu je tožena stranka v spornem obdobju utemeljeno izplačevala plačo na podlagi zadnje dokončne odločbe o napredovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevek tožnika v delu, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009 ter njuno odpravo oziroma razveljavitev ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 8.394,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila in znesek 5.285,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 5. 2010 dalje do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 30,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo zavrglo zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009 ter njuno razveljavitev, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 8.394,50 EUR in 5.285,30 EUR ter da je napadena sodba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka ni nikoli oporekala tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločb z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009 in njunih razveljavitev iz razloga, da tožba ni bila vložena v 30-ih dneh, zato je sodišče preseglo trditvene navedbe tožene stranke, ko je ugotavljalo, da tožnik tožbe zoper odločbo z dne 9. 2. 2009 in odločbo z dne 31. 3. 2009 ni vložil v prekluzivnem roku 30 dni. Zoper odločbo št. ... z dne 9. 2. 2009 je tožnik pravočasno podal ugovor. O ugovoru pa je bilo odločeno z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2009 in v pravnem pouku te odločbe je bilo navedeno, da lahko v roku 30 dni, od prejema odločbe, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Vendar pa pravni pouk ni utemeljil na podlagi katerega predpisa je določil 30 dnevni rok za sodno varstvo. Prav tako ni bilo v pravnem pouku navedeno, da mora tožnik v 8 dnevih zahtevati odpravo kršitve in nato v 30 dneh zahtevati sodno varstvo. Tožena stranka tudi ni uveljavljala prekluzijo ter ni navajala, da je tožba tožnika prepozna. Sodišče prve stopnje je v sodbi samo navedlo, da tožnik ni napredoval in bi moral napredovati ter da tožena stranka ni ravnala skladno s podzakonskimi akti. Z navedbo sodišča, da tožnik ni izkazal nobene druge pravne podlage, na podlagi katere bi bil upravičen do višje plače, pa je sodišče samo s seboj v nasprotju, saj je sodišče samo ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku izplačevati višjo plačo na podlagi ustreznega napredovanja. Sodišče bi moralo samo ugotoviti, na podlagi katerih zakonskih in podzakonskih predpisov bi moral tožnik napredovati pri toženi stranki, za koliko razredov ter kakšna bi bila ustrezna plača glede napredovanja tožnika. Tega pa sodišče ni storilo in tako ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je v tožbi že navajal, da bi moral napredovati skladno s Pravilnikom o napredovanju delavcev v zdravstvu in zato ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo druge pravne podlage za napredovanje tožnika, kot odločbi z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009. Sodišče se tudi ni opredelilo do očitkov tožnika, da B.U. ni bil nadrejen tožniku in navedenega tožena stranka ni dokazala, saj v spis ni vložila nobenega dokumenta, s katerim bi dokazovala, da je bil B.U. nadrejen tožniku in bi zato lahko za tožnika podal ustrezno oceno za napredovanje. Tožena stranka je ocenjevala tožnika šele v letu 2009 za opravljeno delo v času od 30. 9. 2003 do 1. 10. 2006. Tožena stranka je nezakonito in diskriminatorno, posebej za tožnika, izdelala poseben način izmere ocenjevanja zaposlenega in v letu 2009 ocenila, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje za 6 let nazaj, od 2003 dalje. S takšnim svojim postopanjem je tožena stranka negirala odločitve svoje lastne kadrovske službe, ki je večkrat ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje. Tožnik je v obdobju od leta 2006 dalje na toženo stranko naslovil tudi več prošenj za napredovanje, kot to predvideva 16. člen pravilnika, pa direktorica tožene stranke o njih ni odločila v roku, ki ga predvideva 17. člen pravilnika (30 dni). Pravilnik v 11. členu natančno določa kdaj zaposleni napreduje kasneje kot v 3 letih in sicer, če se ne udeleži izobraževanja, ker nima potrebnega znanja, če mu je bil izrečen disciplinski ukrep, če je bil pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje, torej v primerih, ki so natančno predvideni. Tožena stranka pa v svoji odločitvi o napredovanju tožnika v letu 2009 ni ugotovila nobenih razlogov iz 11. člena pravilnika. Ravnanje tožene stranke pa je tudi izrecno v nasprotju z določilom 17. člena pravilnika, po katerem bi moral tožnik napredovati že v letu 2006. Zadnja odločitev napredovanja tožnika je bila 13. 1. 2009 in skladno s pozitivno zakonodajo je možno zaprositi za napredovanje šele, ko mine 3 leta od zadnje odločitve. Če bi tožena stranka negativno ocenila tožnika že v letu 2006 bi imel možnost, da napreduje že leta 2009. Tako pa tožnik ne bo izpolnjeval pogojev za napredovanje vse do leta 2012, ko bo ponovno izpolnjeval pogoje za napredovanje. Takšno ravnanje tožene stranke pa je povsem nezakonito, malomarno in diskriminatorno. Tožnik meni, da delavci tožene stranke morajo napredovati v 3 letih, z izjemo, če bi se pri njih bili izkazani odklonilni razlogi z 11. člena pravilnika in kadrovska služba tožene stranke je očitno ocenila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za napredovanje skladno s pravilnikom, zato je tudi poslala toženi stranki obvestilo, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za napredovanje, vendar tožena stranka ni reagirala. Odločitvi tožene stranke o oceni tožnikovega dela z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009 sta nezakoniti, ker bi morala tožena stranka ocenjevati delo tožnika na 3 mesece, skladno s pravilnikom v tekočem letu in ne za 6 let nazaj ter ker v oceni ni naveden noben odklonilni razlog za nenapredovanje iz 11. člena pravilnika. Prav tako je tožnikovo delo ocenjevala oseba, ki tožniku ni bila nadrejena, zato je tožnik sprožil ta postopek. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijan sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo in da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je z razširitvijo tožbe z dne 10. 6. 2010 uveljavljal ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009. Tožena stranka je z odločbo z dne 9. 2. 2009 ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v obdobju od 1. 9. 2003 do 31. 8. 2009, in zoper odločbo je tožnik vložil ugovor, o katerem je tožena stranka odločila z odločbo z dne 31. 3. 2009, katero je tožnik prejel 12. 5. 2009. Med strankama je bilo nesporno, da tožnik zoper odločbo z dne 31. 3. 2009 ni zahteval sodnega varstva. Za presojo spornega razmerja glede tega dela tožnikovega zahtevka je potrebno upoštevati določbo prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki ureja postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodno varstvo. V drugem odstavku 204. člen ZDR je določeno, da če delodajalec v zakonsko določenem roku, po vročeni pisni zahtevi delavca, ne izpolni obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec, v nadaljnjem 30 dnevnem roku zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 2. 2009 in 31. 3. 2009, ki jo je tožnik vložil dne 10. 6. 2010, očitno prepozna, saj je bila vložena več kot leto dni po odločitvi tožene stranke.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje preseglo trditvene navedbe tožene stranke glede na to, da tožena stranka tekom postopka ni uveljavljala prekluzije ter ni navajala, da je tožba tožnika v delu, ko je uveljavljal razveljavitev odločb tožene stranke, prepozna. Glede na to, da je tožnik tožbo razširil dne 10. 6. 2010, torej po poteku materialnega prekluzivnega roka, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti je sodišče prve stopnje pravilno, v tem delu tožbo zavrglo, na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP.

Pogoje za napredovanje je za delavce v zdravstvu do 1. 9. 2008 urejal Pravilnik o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/94), ki je v 15. členu določal, da mora biti predlog za napredovanje vročen delavcu, ki ima v 15 dneh pravico do ugovora, nadrejeni oziroma vodja oddelka pa je dolžan v 15 dneh, po prejetem ugovoru, ponovno preveriti dokazila in druge pogoje za napredovanje ter nato dokončno odločiti ter predlog, skupaj z izpolnjenim obrazcem, oddati direktorju, ki odloča o napredovanju. V primeru, če nadrejeni oziroma vodja oddelka ne poda predloga za napredovanje, delavec pa ocenjuje, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, lahko v skladu s 16. členom pravilnika sam poda pobudo za napredovanje. Pobudo da direktorju, ki je v 15 dneh dolžan priskrbeti mnenje neposredno nadrejenega oziroma vodje oddelka. Direktor mora nato v 30 dneh po prejemu predloga izdati odločbo o napredovanju in zoper odločbo o napredovanju lahko delavec, v roku 15 dni od prejema odločbe, vloži ugovor. O ugovoru pa odloči direktor, ki mora v 30 dneh izdati dokončno odločbo. Tožnik je sicer od leta 2006 dalje toženi stranki naslovil več prošenj (pobud) za napredovanje, vendar kasneje ni ravnal v skladu s 17. členom pravilnika in nato v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR. Tožena stranka je šele dne 9. 2. 2009 odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje in sicer za obdobje od 1. 9. 2003 do 31. 8. 2008, zoper katero je tožnik ugovarjal in je tožena stranka o ugovoru odločila dne 31. 3. 2009. Tožnik pa je sodno varstvo, v zvezi z navedenima odločbama, uveljavljal šele dne 10. 6. 2010. Ker tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 2. 2009 in odločbo z dne 31. 3. 2009, mu je tožena stranka, v obdobju od 1. 9. 2003 dalje, pravilno izplačevala plačo v skladu z dokončno odločbo o napredovanju iz leta 2003. Odločba tožene stranke z dne 9. 2. 2009 je postala dokončna in pravnomočna glede na to, da tožnik zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2009, s katero je odločila o ugovoru tožnika, ni pravočasno zahteval sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka sicer res ni ravnala skladno s podzakonskimi akti, ki so določali, da je treba redno preverjati izpolnjevanje pogojev za napredovanje pri vseh delavcih, vendar tožnik zoper to kršitev tožene stranke nikoli ni vložil zahteve za varstvo pravic v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR, niti ni v zvezi z navedeno kršitvijo zahteval sodnega varstva vse do tega individualnega delovnega spora. Ker je tožena stranka na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb pravilno izplačevala plačo, je zahtevek tožnika po izplačilu denarnih terjatev v znesku 8.394,30 EUR in 5.285,30 EUR, kot razlika do plače do katere bi bil tožnik upravičen v primeru, če bi vsake tri leta napredoval v skladu s pravilnikom, neutemeljen. Tožnik napačno tolmači, da bi bila tožena stranka v skladu s 17. členom pravilnika tožniku dolžna omogočiti napredovanje vsake 3 leta, ne glede na ugotovljene pogoje za napredovanje. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi naj v tem sporu šlo za denarno terjatev, ki jo lahko tožnik uveljavlja neposredno pred sodiščem, na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR. V sporni zadevi namreč ne gre za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR, saj tožnik s tožbo ne zahteva denarnega zahtevka, ki bi bil po temelju nesporen, temveč zahteva ugotovitev, da je upravičen do napredovanja za dva plačilna razreda od 1. 9. 2006 dalje ter izplačilo razlik v plači, ob upoštevanju napredovanja.

Navedenega stališča pa ne uspe izpodbiti niti pritožbena trditev, da je tožnik do napredovanj in posledično do višje plače upravičen na podlagi predpisov, zaradi česar mu po njegovem mnenju, tega ni bilo potrebno posebej uveljavljati. Tožnik bi namreč moral svoje pravice, za katere meni, da so mu dane že na podlagi materialnopravnih predpisov, uveljavljati v skladu z določbo drugega odstavka 204. člena ZDR.

Izpodbijana sodba in sklep torej vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih in sta ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje pa je izvedlo tudi vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravno odločilnih dejstev.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).