Jedro

Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katero se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravili o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotek sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da uveljavljanega dodatka ne normira na ure rednega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2023 navedla, da soglaša s sklepno ugotovitvijo izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 151,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 17. 1. 2018 dalje do dneva plačila, pod izvršbo.

II. Višji tožbeni zahtevek (razlika do zneska 177,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

III. Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna tožeči stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.259,76 EUR, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa sta dolžna solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 130,36 EUR, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 177,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do dneva plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 3.533,50 EUR (točka II izreka), stranskemu intervenientu na strani toženke pa v znesku 793,80 EUR (točka III izreka), obema v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške postopka tožnica krije sama (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je med postopkom, tudi na prvem naroku, ugovarjala prekluzijo dokazov, ki sta jih predlagala toženka in stranski intervenient. Toženka bi lahko do prvega naroka opravila primerjalne obračune plač po dejansko opravljenih urah zaradi povečane učne obveznosti, če je menila, da so nepravilni, ne pa da se je sklicevala na pravilne obračune plač, razvide iz plačilnih list. Tudi na naroku 9. 6. 2023 je tožnica uveljavljala prekluzijo, toženka pa je še naprej vztrajala pri svojem obračunu plač. Na zahtevo sodne izvedenke je toženka odgovorila, da so podatki o opravljenih urah učne obveznosti v spisu razvidni iz plačilnih list, kar kaže na to, da toženka ni bila pripravljena posredovati podatkov, na katere se je sklicevala (podatkov o dejanskem številu opravljenih ur povečanega obsega učnih obveznosti ni imela). Pred izdelavo drugega dopolnilnega pisnega mnenja je izvedenka toženko ponovno zaprosila za podatke, le-ta pa ji je posredovala nepopolne podatke, s katerimi se tožnica niti ni mogla seznaniti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve izvedenke, čeprav so podatki, ki jih je toženka dne 8. 9. 2023 poslala izvedenki, nepravilni. Toženka je sodbo sodišča druge stopnje Pdp 409/2020 z dne 8. 1. 2021 prejela do konca januarja 2021. Takrat bi lahko vedela, da njen izračun ni pravilen, prav tako je bila s stališčem o nepravilnosti obračuna plač seznanjena s sodbo VIII Ips 39/2021 z dne 11. 1. 2o22. Vendar ni storila ničesar, da bi Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba) pravilno uporabljala. Zaradi kršitev pravice do izjave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženka podatke posredovala le sodni izvedenki, sodišče prve stopnje pa se do pripomb tožnice ni opredelilo. Podana je tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni prikrajšana pri obračunu plač, ker naj bi opravila manj ur, kakor so navedene v plačilnih listinah, hkrati pa je tožnica dokazala, da je opravila več ur učnih obveznosti. Zato se zaključka sodišča prve stopnje o odločilnem razlogu, to je številu opravljenih ur učne obveznosti, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je svojo odločitev oprlo na drugo dopolnilno pisno mnenje, ki je bilo izdelano na podlagi napačnih podatkov, ni pa upoštevalo izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po metodi, ki jo je toženka uporabljala v vtoževanem obdobju. Izvedenka je v prvem pisnem mnenju in njegovi prvi dopolnitvi ugotovila, da je bila tožnica pri izplačilih oškodovana, pri tem pa je upoštevala obseg ur povečanega obsega dela iz plačilnih list. V drugem dopolnilnem izvedenskem mnenju se je izvedenka odločila, da bo uporabila podatke iz elektronskega dnevnika realiziranih ur "e-Asistent". Za ta namen je pridobila elektronske izpise in ustna pojasnila toženke. Tožnica je opozorila na posebnost glede opravljenih ur, ki niso v urniku. Gre za ure vaj pri predmetu fizika, ko se dijaki delijo na skupine do 16 in so se v primeru večjega števila dijakov v oddelku z drugo skupino opravile zunaj urnika. Glede ugotovljene neupoštevane ure nadomeščanja, ki je bila opravljena, izvedenka napačno ugotavlja, da naj bi bila izplačana preko podjemne pogodbe, saj tožnica v tem obdobju ni imela sklenjene takšne pogodbe, sodišče prve stopnje pa od toženke ni zahtevalo dokazila o izplačilih po podjemni pogodbi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pravočasnih ugovorov prekluzije predlaganih dokazov, zlasti evidence dejansko opravljenih ur, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Nepravilno so prisojeni stroški postopka toženki, ki ni pravočasno predložila dokazov, da bi se lahko zadeva končala z izdelavo enega izvedenskega mnenja, enim zaslišanjem izvedenke in eno glavno obravnavo. Toženko je treba obremeniti za nepotrebne nadaljnje stroške. Stroški po glavni obravnavi z dne 23. 2. 2023 so nepotrebni in jih mora nositi toženka sama, ne glede na izid pravde. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka in stranski intervenient sta vložila vsak svoj odgovor na pritožbo, v katerem obrazloženo prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Spor se nanaša na plačilo razlike v plači zaradi napačnega obračuna dodatka za povečano pedagoško oziroma učno obveznost (D070)1 v obdobju od decembra 2016 do novembra 2017, in sicer za mesece, ko je bila tožnica poleg plače upravičena do nadomestila plače zaradi odsotnosti (praznik ali letni dopust). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka dodatek obračunala tako, da ga je v nadomestilu plače zaradi odsotnosti z dela upoštevala preko osnove za izračun nadomestila,2 v plači za preostanek meseca pa tako, da ga je preračunala na normirane ure rednega dela, kar pomeni, da ga ni izplačala v polni višini, pač pa v znesku, zmanjšanem glede na dneve odsotnosti.

7. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na judikat VIII Ips 40/2021, v katerem je bilo obravnavano enako pravno vprašanje, sprejelo pravilno stališče, da je toženka v nasprotju s tedaj veljavno Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji; v nadaljevanju: Uredba) dodatek preračunala na normirane ure rednega dela. Ob pravilni uporabi Uredbe (zlasti 3. in 19.b člen) pa bi morala mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnožiti z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti (drugi odstavek 19.b člena Uredbe).

8. Toženka se je zavzemala, da je treba pri ugotavljanju tožničinega prikrajšanja izhajati iz končnega zneska obračunane plače (vseh postavk plače) in trdila, da s tega vidika tožnica ni bila oškodovana, ker je kljub napačnemu obračunu dodatka D070 prejela previsoko obračunano nadomestilo plače za čas odsotnosti. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo in je pri končni odločitvi izhajalo le iz vprašanja pravilnega obračuna dodatkov. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na postavljeni tožbeni zahtevek za odločitev v tem sporu ključen le pravilen obračun navedenih dodatkov (in prikrajšanje iz tega naslova), saj tožnica nadomestila plače niti ne izpodbija. Toženka v zvezi z zatrjevanim preplačilom nadomestila plače prav tako ni uveljavljala sodnega varstva.

9. Kljub ugotovitvi o napačni metodi obračunavanja vtoževanih dodatkov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnica iz naslova teh postavk ni bila prikrajšana pri plačilu. Sklicevalo se je na ugotovitev izvedenke za ekonomijo v drugem dopolnilnem pisnem mnenju, da število načrtovanih ur povečanega obsega dela iz plačilnih list presega ure dejansko opravljenega povečanega obsega dela iz izpisov e-Asistenta za 16,03 ure in bruto vrednost po predloženih plačilnih listih za obdobje od decembra 2016 do vključno novembra 2017 presega bruto izračune plače po ugotovljenih podatkih iz e-Asistenta za tožnico za 94,99 EUR. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožba pravilno izpostavlja, da zaradi tožničinega utemeljenega ugovora prekluzije sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na drugo dopolnilno pisno mnenje izvedenke.

10. Tožnica je pri postavitvi tožbenega zahtevka izhajala iz podatkov plačilnih list, pri čemer je vtoževala le obračun dodatkov po pravilni metodi (ne normirano na ure rednega dela, kot je to izvedla toženka, temveč pomnoženo z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za predpisani faktor). V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in se izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Toženka je tako že v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku 12. 5. 2022 navajala, da je treba dodatek D070 ob pravilni razlagi Uredbe obračunati glede na število dejansko opravljenih (izvedenih, realiziranih) ur povečane tedenske učne obveznosti v konkretnem mesecu. Četudi je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2022 zanikala, da bi ji bile v plačilnih listah obračunane nerealizirane ure povečane učne obveznosti in četudi je toženka v vlogi z dne 16. 12. 2022 zatrdila, da tožbeni zahtevek temelji na načrtovanem obsegu ur povečane učne obveznosti, ne pa na dejansko opravljenih urah iz tega naslova, toženka v okviru trditvenega bremena ni navedla števila opravljenih ur, ki jih je tožnica po njenem mnenju dejansko opravila v vtoževanem obdobju. Kot je pojasnila v vlogi z dne 16. 12. 2022 (enako stranski intervenient v tretji pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2023), je bila njena praksa takšna, da je dodatek D070 v plačilnih listah obračunala od načrtovanih ur in ne od dejansko opravljenih ur povečane tedenske učne obveznosti; navedla je še, da ne razpolaga s podatki o dejansko opravljenih urah, zato šteje ta izračun (na podlagi načrtovanih ur) kot sprejemljiv za potrebe ugotavljanja oškodovanja tožnice v tem sporu.

11. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 1. 2023 sodni izvedenki mag. A. A. glede dodatka D070 dalo napotilo, da se obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti. V mnenju z dne 7. 2. 2023 je izvedenka obrazložila, da iz listin v spisu ni mogla razbrati, ali gre za načrtovane ali dejansko opravljene ure povečane učne obveznosti, zato je za namen priprave pravilnega izračuna toženko zaprosila za dodatno dokumentacijo o dejansko opravljenih urah. Prejela je pojasnilo pooblaščenke toženke, da nima posebnega dokumenta o dejansko opravljenih urah povečane učne obveznosti in da je število opravljenih "nadur" razvidno iz plačilnih list (torej pojasnilo, ki je smiselno skladno predhodni toženkini trditvi, da izračun na podlagi načrtovanih ur šteje kot sprejemljiv za potrebe ugotavljanja oškodovanja tožnice). Upoštevaje takšno pojasnilo in siceršnjo trditveno podlago strank v spisu (tožnica je trdila, da je navedene ure dejansko oddelala - list. št. 112 spisa) je tudi po presoji sodišča druge stopnje (načrtovane) ure povečane učne obveznosti, na katerih je temeljil obračun D070 v plačilnih listah, izvedenka utemeljeno enačila z dejansko opravljenimi urami povečane učne obveznosti in na tej podlagi naredila izračun razlik iz naslova tega dodatka.

12. Čeprav je izvedenka v mnenju z dne 7. 2. 2023 izrecno opozorila, da so bile v plačilnih listah za potrebe obračuna D070 upoštevane načrtovane ure in da bi bil na podlagi podatka o dejansko opravljenih urah izračun predvidoma drugačen, sta toženka in stranski intervenient v pisnih pripombah nasprotovala le ugotovitvam izvedenskega mnenja glede nadomestila plače za čas odsotnosti z dela (vprašanja dejansko opravljenih/načrtovanih ur povečane učne obveznosti torej nista problematizirala), na naroku dne 23. 2. 2023 pa je toženka še postavila vprašanje za izvedenko, ali je pri izračunu morebitnega prikrajšanja pri plači za dodatke v zvezi s povečanim obsegom dela upoštevala šolski koledar, ki že od 1. 9. 2023 upošteva šolske počitnice, torej čas, ko učitelj ne opravlja svoje učne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 10. 3. 2023 izvedenki naložilo izdelavo dopolnitve mnenja le glede tako podanih pripomb. Po prejemu prve pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 11. 4. 2023 je stranski intervenient v peti pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2023 celo ponovil predhodno trditev, da toženka ne razpolaga s podatkom o dejansko opravljenih urah povečane tedenske učne obveznosti.

13. Potem, ko je izvedenka na naroku 9. 6. 2023 ponovila zapisano v izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2023, to je da je glede števila dejansko opravljenih ur sledila pojasnilu toženke (da so dejanske ure razvidne iz plačilne liste), je ta očitala, da je izvedensko mnenje nepravilno, ker temelji na načrtovanih urah povečane učne obveznosti, ter da ga je zato treba dopolniti s podatki o dejansko opravljenih urah, toženka pa bo v ta namen predložila listine (dnevnike oziroma izpise iz e-Asistenta). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica glede predlagane ponovne dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku utemeljeno ugovarjala prekluzijo. Stranke sicer lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pogoj nekrivde v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Toženka je že na prvem naroku sama izpostavila kot ključno dejstvo za ta spor število dejanskih (izvedenih, realiziranih) ur povečane tedenske učne obveznosti. Za potrebe njihove ugotovitve bi lahko že na tem naroku (zlasti pa po pozivu izvedenke pred izdelavo izvedenskega mnenja z dne 7. 2. 2023) predložila listine, s sklicevanjem na katere je nato šele na naroku 9. 6. 2023 zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja z ugotavljanjem dejansko opravljenih ur. Poleg tega je z dotedanjim načinom pravdanja (zatrjevanjem, da ne razpolaga s podatkom o dejansko opravljenih urah povečane tedenske učne obveznosti in da je zato sprejemljiv izračun na podlagi načrtovanih ur, razvidnih iz plačilnih list) toženka sama pritrdila načinu izračuna dodatka D070 (glede števila ur) na način, ki ga je uporabila izvedenka v izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2023. Glede na to je nesprejemljivo zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je toženka šele iz izvedenskega mnenja razbrala, da je izvedenka enačila dejanske ure z načrtovanimi, s čimer je sodišče prve stopnje smiselno obrazložilo zavrnitev tožničinega ugovora prekluzije.

14. Tožnica je istočasno z uveljavljanjem ugovora prekluzije utemeljeno opozorila tudi na to, da bo dopustitev ponovne (druge) dopolnitve izvedenskega mnenja zavlekla reševanje spora, kar prav tako pomeni neobstoj pogoja iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPP si morajo stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. To velja še zlasti v sporu, kot je obravnavani, v katerem je vrednost spornega predmeta le 177,66 EUR, torej bistveno nižja kot stroški, ki so nastali strankama s pravdanjem do vključno izdelave prve dopolnitve izvedenskega mnenja. Spregledati pa ni mogoče niti tega, da je sodišče prve stopnje, ki je drugo dopolnitev izvedenskega mnenja (neutemeljeno) dopustilo, v sklepu o izvedbi tega dokaza z dne 13. 7. 2023 dalo izvedenki povsem enako napotilo, kot ji ga je dalo že v prvem sklepu: naj upošteva, da se dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti.

15. Tožnica je na naroku dne 9. 6. 2023 utemeljeno uveljavljala prekluzijo tudi glede analize, ki jo je stranski intervenient podal v peti pripravljalni vlogi, toženka pa v prilogi vloge z dne 3. 5. 2023, in katere bistvo je v tem, da je toženka uporabila previsoke faktorje za preračun tedenskih ur v mesečne, zaradi česar naj bi tožnici v vtoževanem obdobju izplačala več ur povečane tedenske učne obveznosti, kot je bilo načrtovanih z urnikom.

16. Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katero se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravili o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotek sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da uveljavljanega dodatka ne normira na ure rednega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2023 navedla, da soglaša s sklepno ugotovitvijo izvedenskega mnenja.

17. Iz upoštevanega izvedenskega mnenja izhaja, da je v primeru uporabe pravilne metode obračuna dodatka D070 (brez normiranja na ure rednega dela, temveč tako, da se mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti) izvedenka ugotovila zneske bruto prikrajšanj, kot sledi: za december 2016 je tožnica vtoževala znesek 26,25 EUR, sodna izvedenka pa ni ugotovila prikrajšanja temveč presežek (-1,00 EUR), za mesec januar, februar, april in maj 2017 je izvedenka ugotovila enak znesek, kot ga vtožuje tožnica, to je 10,85 EUR za januar 2017, 71,63 EUR za februar 2017, 21,56 EUR za april 2017, 19,76 EUR za maj 2017, 11,38 EUR od vtoževanih 11,39 EUR za oktober 2018 in 16,19 EUR od vtoževanih 16,22 EUR za november 2017. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici prisodilo vtoževane zneske prikrajšanja, kot jih je ugotovila izvedenka v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja, povečano za 1,00 EUR, saj ni bilo podlage za odštevanje ugotovljenega preplačila v navedeni višini (1,00 EUR) za mesec december 2016, kot je že v pripombah na izvedensko mnenje pravilno izpostavila tudi tožnica.

18. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo 151,37 EUR (druga alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Vtoževane razlike v plači so sicer zapadle v plačilo hkrati z vsakokratno zapadlostjo mesečne plače (najkasneje do 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca). Ker pa tožnica zahteva zakonske zamudne obresti od dolgovanih glavnic šele od dneva vložitve tožbe (17. 1. 2018) dalje, ji jih je sodišče druge stopnje prisodilo v tem obsegu (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami). V ostalem delu je bila pritožba tožnice zavrnjena (353. člen ZPP).

19. Glede na obrazloženo odločitev sodišča druge stopnje niso odločilne pritožbene navedbe glede uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi toženka podatke za drugo dopolnitev izvedenskega mnenja posredovala le sodni izvedenki, sodišče prve stopnje pa se do pripomb tožnice ni opredelilo, saj sodišče druge stopnje zaradi utemeljenega ugovora prekluzije svoje odločitve na drugo dopolnitev izvedenskega mnenja ni oprlo. Prav tako za odločitev ni relevantna uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni prikrajšana pri obračunu plač, ker naj bi opravila manj ur, kakor so navedene v plačilnih listah, hkrati pa je tožnica dokazala, da je opravila več ur učnih obveznosti, oziroma da naj ne bi bilo mogoče preizkusiti zaključka sodišča prve stopnje glede števila opravljenih ur učne obveznosti. Tudi v tem delu je namreč zaključek sodišča prve stopnje temeljil na drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki ga sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi, kot pojasnjeno, ni upoštevalo. Smiselno enako velja glede uveljavljane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri kateri pritožba izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja. Posledično tudi ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljen obseg opravljene učne obveznosti, niso bile odločilnega pomena, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Delna sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve, zoper katero se tudi sicer tožnica pritožuje. Tožničin uspeh po odločitvi pritožbenega sodišča znaša 85,20 %. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču pritožbe, da zaradi prekluzije niso bili potrebni tisti stroški postopka toženke in stranskega intervenienta, ki so nastali po nastopu prekluzije, ne glede na uspeh, to pa je po prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja (155. člen ZPP).

21. Tožnica je upravičena do nagrade za tožbo v višini 200 točk po Odvetniški tarifi (OT - Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), 150 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2021 (2. točka tar. št. 16 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 3. 2022 (2. točka tar. št. 16 OT), 20 točk za dopis z dne 9. 6. 2021 (4. tč. tar. št. 43), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 1. 2022, 200 točk za zastopanje na naroku dne 12. 5. 2022 (3.a točka tar. št. 16 OT), 100 točk za zastopanje na naroku dne 22. 11. 2022 (3.b točka tar. št. 16 OT), 200 točk za urnino na tem naroku, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2022, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2022, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 2. 2023, 100 točk za zastopanje na naroku dne 23. 2. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2023, 100 točk za zastopanje na naroku dne 9. 6. 2023, 200 točk za urnino, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 7. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2023, 100 točk za zastopanje na naroku dne 10. 10. 2023 in 50 točk za urnino, skupaj 2.920 točk. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT se priznajo tudi materialni izdatki v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk v višini 39,20 točk. Skupaj je bilo priznanih 2.959,20 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 1.775,52 EUR. Tožnica je upravičena tudi do povračila pričnine po sklepu 25. 11. 2022 v znesku 2,29 EUR, torej do 1.777,81 EUR, ob upoštevanju 85,20 % uspeha pa do 1.514,69 EUR.

22. Toženka in stranski intervenient sta upravičena do stroškov postopka do prve dopolnitve izvedenskega mnenja, torej do 11. 4. 2023, kot jih je do tega časovnega trenutka odmerilo sodišče prve stopnje in v tem delu (glede pravilnosti odmere) ni bilo pritožbeno izpodbijano. Toženka je tako upravičena do 200 točk za sestavo odgovora na tožbo (1.a točka tar. št. 16 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2022 (2. točka tar. št. 16 OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 12. 5. 2022 (3.a točka tar. št. 16 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 100 točk za zastopanje na naroku dne 22. 11. 2022 (3.b točka tar. št. 16 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne, priglašenih 100 točk za urnino in 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 16. 12. 2022 (2. točka tar. št. 16 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2023 (2. točka tar. št. 16 OT), 100 točk za zastopanje na naroku dne 23. 2. 2023 (3.b točka tar. št. 16 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), ne pa tudi do ostalih stroškov, ki ji jih je priznalo sodišče prve stopnje. Skupaj je toženka tako upravičena do 1.390 točk. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT se priznajo tudi materialni izdatki v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, torej v višini 23,90 točk. Skupaj je tako toženki priznanih 1.413,90 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in 22 % DDV znaša 1.034,97 EUR. Toženka je upravičena do potnih stroškov odvetnice na relaciji Ormož - Murska Sobota - Ormož (drugi in tretji odstavek 10. člena OT), vendar le za prihod na tri naroke od petih (1 x 70 km x 0,37 EUR + 2 x 70 km x 0,43 EUR), kar znaša 86,10 EUR. Toženka je upravičena tudi do povračila potnih stroškov priče B. B. v znesku 50,62 EUR. Skupaj priznani stroški znašajo 1.171,69 EUR, ob upoštevanju uspeha (14,80 %) pa 173,41 EUR.

23. Glede nastalih stroškov sodne izvedenke je sodišče v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS: št. 2/04 in nadaljnji; ZDSS-1) odločilo, da jih v celoti krije toženka. Po navedeni odločbi namreč lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Uspeh tožnice je 85,20 %, stroški zadnje dopolnitve in zaslišanja izvedenke na glavni obravnavi dne 10. 10. 2023 pa glede na vse zgoraj obrazloženo niso bili potrebni za pravdo. Izvedenka je v svojih mnenjih, ki jih je sodišče upoštevalo, potrdila bistveno trditev tožnice, da toženka ni pravilno obračunavala dodatka.

24. Stranski intervenient je upravičen do 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 21. 10. 2019 (2. točka tar. št. 16 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2021 (2. točka tar. št. 16 OT), 50 točk za vlogo z dne 27. 5. 2021 (3. točka tar. št. 43 OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 12. 5. 2022 (3.a točka tar. št. 16 OT), 100 točk za zastopanje na naroku dne 22. 11. 2022 (3.b točka tar. št. 16 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2023 (2. točka tar. št. 16 OT) in 100 točk za zastopanje na naroku dne 23. 2. 2023 (3.b točka tar. št. 16 OT), ne pa tudi do kasnejših stroškov. Stranski intervenient je skupaj upravičen do 900 točk. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT se priznajo tudi materialni izdatki v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, to je 18 točk. Skupaj je stranskemu intervenientu priznanih 918 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 550,80 EUR, ob upoštevanju uspeha (14,80 %) pa 81,52 EUR.

25. Po medsebojnem pobotanju sta toženka in stranki intervenient dolžna tožnici solidarno povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.259,76 EUR.

26. Tožnica je upravičena do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom istega zakona. Sodišče druge stopnje ji je kot potrebne stroške za pritožbo priznalo 250 točk za pritožbo in 2 % pavšal (5 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR, ob upoštevanju pritožbenega uspeha pa 130,36 EUR. Odgovora toženke in stranskega intervenienta na pritožbo nista prispevala k odločitvi o pritožbi, zato v skladu s 155. členom ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 124. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji), 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). 2 92. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadaljnji).