Jedro

Glede na pogoje iz točke 3.2.2. javnega razpisa mora biti finančna konstrukcija taka, da je iz nje razvidno, da ima prijavitelj zagotovljena vsa ostala sredstva, tudi za plačilo DDV, ki je neupravičen strošek, torej takšen, ki se bo v končni posledici izkazal zgolj za prehoden, ne pa končen strošek. Tudi Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ v 30. točki 2. člena, pod razlago pojma ocena vrednosti projekta, izrecno določa, da gre za investicijske stroške, skupaj z upoštevanjem DDV in drugimi izdatki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Minister za šolstvo in šport zavrnil vlogo A. z dne 10. 10. 2008 za sofinanciranje operacije Obnova športno turistične infrastrukture na Letališču B. V obrazložitvi ugotavlja, da je Ministrstvo za šolstvo in šport na podlagi Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, v nadaljevanju Pravilnik) objavilo javni razpis, na katerega se je tožeča stranka v razpisnem roku prijavila in oddala popolno vlogo. Strokovna komisija, imenovana s sklepom Ministra za šolstvo in šport z dne 18. 8. 2008, je vlogo pregledala in ugotovila, da predlog ne vsebuje razpisnih pogojev v razpisni točki 3.2.2: iz finančne konstrukcije mora biti razvidno, da ima prijavitelj zagotovljena vsa ostala sredstva, tudi za plačilo DDV, ki je neupravičen strošek. Prijavitelj namreč v svoji finančni konstrukciji ni upošteval DDV in tako iz njegove dokumentacije ni razvidno, da ima zagotovljena vsa sredstva za izvedbo operacije.

Ministrstvo za šolstvo in šport je kot drugostopni upravni organ, s svojo odločbo, št. 54451-9/2008-168 z dne 30. 1. 2009, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v danem primeru sporno, da prijavitelj v svoji finančni konstrukciji ni upošteval DDV. Iz njegove dokumentacije naj zato ne bi bilo razvidno, da ima zagotovljena vsa sredstva za izvedbo operacije. Tožeča stranka sicer v pritožbi navaja, da je davčni zavezanec in da DDV ni strošek, saj se kot vstopni DDV obračuna in povrne. Ne glede na to razlago, pa slednje ne pripomore k izpolnitvi temeljnega finančnega pogoja za kandidiranje na javni razpis iz točke 3.2.2. javnega razpisa za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo – 2. Ta zahteva je tudi skladna z Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/2006). Slednja v 30. točki 2. člena določa, da pomeni ocena vrednosti projekta investicijske stroške z upoštevanjem davka na dodano vrednost in druge izdatke, ki jih pri načrtovanju ocenimo na podlagi predračunov in drugih predpisanih strokovnih ocen ter analiz in tako vsebuje upravičene stroške in vse preostale stroške oziroma izdatke, potrebne za izvedbo projekta. Vsak prijavitelj je moral izpolnjevati temeljne pogoje za kandidiranje, navedene pod točko 3 javnega razpisa. Tako je moral izpolnjevati tudi zahtevo glede finančne konstrukcije in DDV, ne glede na to, ali je posameznemu prijavitelju DDV povrnjen ali ne. Tudi če je temu tako, mora prijavitelj v predhodnem obdobju zagotoviti sredstva za plačilo DDV na podlagi izstavljenega računa. Prav tako je dejanska vrednost projekta vrednost projekta z vključenim DDV, ne glede na dejstvo, ali bo prijavitelj dobil povrnjen DDV ali ne. Ker iz finančne konstrukcije ni razvidno, da so sredstva za pokrivanje DDV zagotovljena, ni izpolnjen temeljni finančni pogoj za kandidiranje. Prijavitelj zato do razpisanih sredstev ni upravičen.

Tožeča stranka meni, da je zavrnitev njegove vloge neupravičena. Ocenjevalec namreč ni upošteval veljavne zakonodaje in Zakona o DDV. Trditev Ministrstva za šolstvo in šport, da je potrebno v skladu z Uredbo upoštevati tudi stroške, ki jih ni (v tem primeru DDV), ne drži. Očitno je, da je Direktorat in kasneje Ministrstvo, neupravičeno zavrglo vlogo in je sploh ni ocenilo. Podjetja in podjetniki ne razumejo DDV, kaj šele državni uradniki, ki se s to problematiko niso nikoli srečali. V Uredbi je jasno zapisno, da je potrebno upoštevati vse stroške, in ker DDV ni strošek, se ga ne upošteva. Pooblaščeni investitor in prijavitelj je davčni zavezanec, tako da DDV ni strošek, saj se kot vstopni DDV obračuna in povrne. Ministrstvo je delovalo po načelu „kadija tuži, kadija sudi“, saj je pritožbo ocenjevala ista komisija, ne pa pritožbeni organ, kar pa ni skladno z zakonom. Postopek v primeru tožeče stranke ni bil voden korektno, zato je projekt tožeče stranke neupravičeno izpadel. Tožeča stranka si skupaj z Občino C. zelo prizadeva za obnovo športno turistične infrastrukture na Letališču B., saj je to edino tovrstno letališče v regiji. Gre za dober projekt, ki bi pomembno vplival na razvoj športa in turizma v regiji. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo organa prve stopnje odpravi ter vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je bil celoten postopek javnega razpisa izpeljan zakonito, saj z izpodbijanim upravnim aktom niso bila kršena pravila postopka, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka ni izpolnjevala formalnega finančnega pogoja za kandidiranje pod točko 3.2.2. Tudi če je DDV povrnjen, mora prijavitelj v prehodnem obdobju zagotoviti sredstva za plačilo DDV na podlagi izstavljenega računa. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, med strankama niso sporne. Tožeča stranka se je pri Ministrstvu za šolstvo in šport prijavila na javni razpis za sofinanciranje njenega projekta Obnova športno turistične infrastrukture na Letališču B. Oddala je popolno vlogo, kar ni sporno. Sporno pa je, ali je zadostila pogojem iz razpisne točke 3.2.2, to je, da mora biti finančna konstrukcija taka, da je iz nje razvidno, da ima prijavitelj zagotovljena vsa ostala sredstva, tudi za plačilo DDV, ki je neupravičen strošek. S stališčem tožeče stranke, da strošek iz naslova DDV sploh ne bo nastal, se sodišče ne strinja. Po mnenju sodišča so razpisni pogoji iz sporne točke 3.2.2 jasno zapisani in morajo zajeti tudi sredstva za plačilo DDV, ki je neupravičen strošek, torej takšen, ki se bo v končni posledici izkazal zgolj za prehoden, ne pa končen strošek. Tožeča stranka mora tudi za prehoden strošek (ob izstavitvi računa) zagotoviti sredstva za plačilo DDV. Tudi Uredba, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje, v 30. točki 2. člena, pod razlago pojma ocena vrednosti projekta, izrecno določa, da gre za investicijske stroške, skupaj z upoštevanjem davka na dodano vrednost in drugimi izdatki. Trditev iz tožbe, da v skladu z Uredbo ni potrebno upoštevati DDV, tako ne drži. Ker tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izpolnila formalnega pogoja iz točke 3.2.2. spornega razpisa, do sredstev iz omenjenega razpisa ne more biti upravičena. Tudi ne drži trditev, da je tako prvo kot drugostopenjsko odločitev sprejel isti organ. Prvostopenjsko odločitev je sprejel Minister, drugostopenjsko pa Ministrstvo. Zakaj naj bi postopek ne bil voden korektno, pa tožnik niti ne pove. Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj so, glede na navedeno, irelevantne.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ in tožena stranka v njej sklicujeta. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.