Jedro

Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju.

Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa. Tožnik je namreč po prihodu v RS (aprila 1992) leta 1993 sklenil pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar že po naravi stvari izključuje pravno upoštevno vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v RS. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da sklep MNZ, s katerim je bil 19. 11. 2002 ustavljen postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik prisiljen zapustiti RS zaradi posledic izbrisa. S tem povezan upravni postopek se je namreč začel šele leta 1999, torej po tem, ko je tožnik RS leta 1994 (po izbrisu) že prostovoljno zapustil in se vanjo ni več vrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 2. 7. 2013 pri Upravni enoti Ljubljana vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). O prošnji je organ prve stopnje odločal trikrat. Vendar pa je organ druge stopnje odločbi z dne 17. 8. 2016 in 6. 6. 2017 odpravil zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zadevo vrnil v ponoven postopek, v katerem je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo zaradi ugotovitve, da ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (RS) v skladu s 1.č členom ZUSDDD.

3. Ob sklicevanju na podatke uradnih evidenc je organ prve stopnje ugotovil, da je imel tožnik 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS na ... v Ljubljani, da je bil 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je bil 26. 2. 1992 odjavljen iz RS na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v RS je bila 20. 5. 1996 zavrnjena tudi tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo RS, ki mu je bila vročena z objavo na oglasni deski 12. 6. 1996. 4. Glede na navedeno je organ prve stopnje ocenil, da tožnik izpolnjuje prvi in drugi pogoj po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD. Pri presoji, ali izpolnjuje tudi tretji pogoj iz navedenega člena (dejansko življenje v RS od 23. 12. 1990), je upošteval tožnikovo pisno izjavo, iz katere med drugim izhaja, da je živel in delal v Ljubljani med letoma 1972 in 1990. V tem čas je na Celovški cesti kupil hišo, aprila 1991 pa na Hrvaškem v Osijeku restavracijo "...". Zaradi posameznih incidentov in vojne se v Ljubljano iz Hrvaške ni mogel vrniti do aprila 1992, ko mu je to uspelo preko Madžarske. Takrat je zaprosil tudi za slovensko državljanstvo, vendar so mu prošnjo zavrnili, obstoječo osebno izkaznico pa preluknjali in razveljavili. S pomočjo prijateljev je dobil poslovno vizo, a le za določen čas. Ker se ni mogel več preživljati, je RS zapustil 14. 5. 1994, od takrat dalje pa živi v Beogradu.

5. Na zapisnik, sestavljen 30. 11. 2015 na Veleposlaništvu RS v Beogradu, je tožnik povedal, da je RS zapustil aprila 1994, ker ni imel dovolj sredstev za preživljanje. Iz njegove izjave je še razvidno, da je bil v obdobju od 1. 1. 1991 do 28. 6. 1991 zaposlen na Hrvaškem v Osijeku, bival pa je v Ljubljani. V tem času je na Hrvaškem kupil restavracijo, zaradi vojne pa se v RS ni mogel vrniti vse do aprila 1992. V RS je deloval na športnem in novinarskem področju. Poskušal je podaljšati poslovni vizum, vendar mu je pristojna uradna oseba povedala, da to ni mogoče. Na vprašanje, ali se je med letoma 1994 in 1999 poskusil vrniti v RS in nadaljevati z življenjem, je pojasnil, da se zaradi izgube stanovanjske pravice ni imel kam vrniti, pa tudi zaposlitve ni imel. Ker se želi vrniti v RS, je zaprosil za slovensko državljanstvo. V zvezi s središčem svojih življenjskih interesov je povedal, da je od 23. 12. 1990 živel v Ljubljani, kjer je imel podjetje in je urejal položaj .... V Ljubljani je imel tudi hišo, ki jo je leta 1992 prodal. Po letu 1994 je sicer živel v Beogradu, vendar bi rad prebival v RS.

6. V dokaznem postopku je tožena stranka pridobila podatke MNZ RS, iz katerih je razvidno, da je tožnik 24. 12. 1999 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Postopek je bil zaradi njegovega nesodelovanja 19. 11. 2002 ustavljen, s tem povezan sklep pa je bil tožniku vročen z objavo na oglasni deski 5. 12. 2002. 7. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS je toženi stranki poslal izpis zavarovanj, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik v RS zaposlen do 31. 7. 1989. 8. Na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Beogradu dne 21. 12. 2016 je tožnik povedal, da je bil 25. 6. 1991 državljan Jugoslavije in da je imel v Ljubljani do leta 1994 prijavljeno bivališče. Ponovno je izjavil, da je RS zapustil aprila 1994, ker je ostal brez osebne izkaznice, ki so mu jo odvzeli in uničili leta 1992. V zvezi z zapisom v delovni knjižici, da je bil v času od 1. 1. 1991 do 28. 6. 1991 zaposlen na Hrvaškem, je tožnik pojasnil, da je takrat res živel v tej državi v stanovanju nad lokalom, ki ga je kupil. Leta 1992 se je ponovno vrnil v RS in si skušal podaljšati vizum. Uradnik mu je dejal, da to ni mogoče, razlogi za to pa tožniku niso znani. Ker je kasneje zapustil RS, mu odločbe, s katero je bila njegova prošnja za sprejem v slovensko državljanstvo zavrnjena, niso vročili osebno. Za njeno vsebino je izvedel v telefonskem razgovoru, ko je poklical na urad. Na vprašanje, kje je središče njegovih življenjskih interesov, je izjavil, da živi v Srbiji od leta 1994, verjame pa, da bi na Hrvaškem lažje dosegel vrnitev svojega premoženja, če bi imel urejeno bivanje v RS, saj ga na Hrvaškem ne želi zastopati noben odvetnik.

9. Na podlagi podatkov uradnih evidenc in tožnikovih izjav je tožena stranka (v ponovnem postopku) presodila, da tožnik od 23. 12. 1990 ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS, saj razlog, zaradi katerega jo je zapustil, ne sodi med upravičene razloge po ZUSDDD. Ugotovila je, da se je aprila 1992 sicer vrnil v RS, vendar jo je samovoljno zapustil aprila 1994. Tožnik je pojasnil, da je to storil, ker je ostal brez slovenske osebne izkaznice in ni imel dovolj sredstev za življenje. Zato je tožena stranka presodila, da je imel tožnik možnost, da si v RS uredi življenje. V tem času je namreč vložil tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo, vendar je RS zapustil, preden je bilo o njej odločeno. Glede na njegove izjave tožena stranka ocenjuje, da je središče tožnikovih življenjskih interesov Srbija, saj od leta 1994 tožnik v RS ni poskušal vstopiti.

10. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 30. 5. 2018 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Strinjal se je z ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS, saj je na podlagi podatkov upravnega spisa ocenil, da ni izkazal upravičene odsotnosti iz RS.

11. Iz ugotovitev organa druge stopnje je razvidno, da je tožnik RS prvič zapustil aprila 1991, torej še preden je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vendar se je aprila 1992 ponovno vrnil. Ker v tem času iz RS ni bil odsoten več kot leto dni, je organ druge stopnje ocenil, da za to obdobje tožnikovo dejansko življenje v RS v skladu z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD ni bilo prekinjeno. V zvezi s tožnikovo ponovno zapustitvijo RS v aprilu 1994, pa je presodil, da razlogi za odsotnost niso bili upravičeni. Tožnik je sicer med drugim navedel, da je RS zapustil, ker ni imel dovolj sredstev za preživljanje. Vendar je povedal, da je po letu 1994 živel v Beogradu, na začetku je imel nekaj denarja, kasneje pa so mu pomagali prijatelji. Zato je organ druge stopnje ocenil, da je tožnik imel denar za preživetje, kar pomeni, da bi tudi v RS še lahko živel s prihranki.

12. Po presoji organa druge stopnje ni utemeljen niti razlog, da se tožnik ni mogel zaposliti. Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik med 20. 12. 1993 in 31. 8. 1994 imel veljaven poslovni vizum, ki je veljal kot dovoljenje za začasno prebivanje. Kljub temu pa je še pred potekom njegove veljavnosti (aprila 1994) ponovno zapustil RS. Tožnik je sicer navedel, da si je skušal podaljšati vizum, kar pa po oceni organa druge stopnje iz podatkov spisa ni razvidno. Poleg tega tožnik ni bil zaposlen ne v času pred izbrisom ne med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, kar po stališču organa druge stopnje pomeni, da izguba ali nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa (upravičen razlog za zapustitev RS).

13. Organ druge stopnje je v nadaljevanju ugotovil, da je imel tožnik v času od 15. 4. 1992 in 15. 4. 1997 veljaven potni list SFRJ, s katerim je lahko prehajal meje, in da je aprila 1992 vstopil v RS. Zato je sprejel stališče o neutemeljenosti nadaljnjega tožnikovega razloga za zapustitev RS - da je ostal brez slovenske osebne izkaznice.

14. Ob sklicevanju na podatke spisa je organ druge stopnje ugotovil, da je imel tožnik aprila 1994 v RS urejeno bivališče, saj je z Občino Ljubljana Vič – Rudnik 30. 6. 1993 za nedoločen čas sklenil najemno pogodbo za neprofitno stanovanje v Ljubljani.

15. Organ je še ugotovil, da je tožnik vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu RS, in ne 40. člena, kot je to napačno ugotovil organ prve stopnje, ki pa je bila zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja zavrnjena 20. 5. 1996. Tožnik je 24. 12. 1999, torej po zapustitvi RS leta 1994, neuspešno vložil še prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je bil postopek zaradi tožnikovega nesodelovanja ustavljen 9. 11. 2002, je organ druge stopnje ocenil, da tudi to ni bil razlog za tožnikovo zapustitev RS.

16. Glede na navedeno je organ druge stopnje pritrdil presoji organa prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Po vrnitvi aprila 1992 je RS namreč ponovno zapustil 15. 4. 1994 iz razloga, ki ni določen kot razlog upravičene odsotnosti, od tedaj dalje pa živi v Srbiji.

17. Tožnik je zoper odločbo organa prve stopnje vložil tožbo. Izpostavil je, da je bil 23. 2. 1992 po 22 letih življenja v RS neupravičeno izbrisan iz registra stalnih prebivalcev in da je zaprosil za državljanstvo RS, vendar je postopek trajal več kot štiri leta, odločitev v zvezi z njegovo prošnjo pa mu je bila vročena z objavo na oglasni deski. Trdi, da zato ni mogel sodelovati v postopku in da je bila odločitev sprejeta iz političnih razlogov. Ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, naj bi bil prisiljen zapustiti RS, zaradi česar se ni mogel zaposliti in je ostal brez denarja. S sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje v Ljubljani za nedoločen čas leta 1993 naj bi izkazal namen, da ostane v RS. Še v času njegove prve odsotnosti iz RS, ki je trajala manj kot leto dni, je imel v Ljubljani svoje podjetje, lokal in hišo. Na Hrvaškem je zaradi posledic nezakonito izgubljenega statusa v RS in brez možnosti zaposlitve v RS, živel le kratek čas. Takrat naj bi čakal, da se razmere uredijo, da bi se lahko vrnil (v RS). Ker to naj ne bi bilo mogoče, je odšel v Srbijo, čeprav ni imel srbskega državljanstva. Ves ta čas naj bi nadaljeval s postopki za vrnitev v RS. Trdi, da je pravočasno zaprosil za slovensko državljanstvo, vendar ga niso sprejeli na slovenskem konzulatu v Beogradu, kjer je poskušal pridobiti podatke v zvezi z uveljavljanjem pravic v RS. Tožnikova odsotnost iz RS naj bi bila posledica objektivnih okoliščin. Vse njegove osebne in poslovne vezi naj bi bile v Ljubljani, njegovo življenje pa trajno povezano z RS. Skliceval se je še na sodbo ESČP v zadevi Kurić in navedel, da bi starost rad preživel tam, kjer je preživel mladost. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe ter odločitev v sporu polne jurisdikcije.

18. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na ugotovitve izpodbijane odločbe.

19. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil, ko se je odpovedal svoji upravičeni zahtevi po pridobitvi državljanstva, v preostalem pa vztrajal pri tožbenih navedbah.

20. V nadaljnji pripravljalni vlogi je tožnik še trdil, da zaradi neurejenega statusa ni našel zaposlitve in da je ostal brez stanovanja. Kljub temu naj bi njegove vezi z RS ostale trajne in dejanske. Izpostavil je, da je na Hrvaškem živel le krajše obdobje, saj je imel ves čas namen živeti v RS. Vrnitev naj bi mu v letu 1991 preprečila vojna na Hrvaškem, že v letu 1992 pa se je v RS ponovno vrnil. Tožnik pojasnjuje, da se v takratnih razmerah ne bi vrnil, če center njegovih interesov ne bi bil v RS.

21. Tožnik se ne strinja s presojo tožene stranke, da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje. Ne s postopkom ne z izbrisom ni bil seznanjen, za to naj bi izvedel zgolj slučajno, ko je skušal registrirati vozilo. Dne 15. 6. 1992 je zaprosil za slovensko državljanstvo, 19. 6. 1992 pa je ustanovil svoje podjetje ... d.o.o., Ljubljana ter sklenil pogodbo za najem stanovanja. Bil je lastnik hiše na ... v Ljubljani, hotel je ustanoviti novinarski klub. Poudaril je, da zaradi posledic nezakonitega izbrisa ni mogel dobiti nobenega dela, kar je vplivalo na njegovo finančno stanje. Kljub temu, da je ustanovil podjetje in imel veliko poznanstev, pa zaradi svojega neurejenega statusa naj ne bi uspel izvajati dejavnosti, podjetje pa naj bi ostalo zgolj mrtva črka na papirju. Navaja, da je iz RS odšel aprila 1994, ko o njegovi vlogi za državljanstvo še ni bilo odločeno, čeprav je o tem poizvedoval. Trdi, da zato ni bil seznanjen z zavrnitvijo.

22. V nadaljevanju je tožnik še navedel, da se med letoma 1994 in 1999 v RS ni mogel vrniti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in neurejenega stanovanjskega vprašanja kot posledic izbrisa, vendar v tem času ni bil pasiven in si je prizadeval za ureditev statusa. V nadaljnjem petletnem obdobju od 1999 in 2004 naj bi bil ves čas v kontaktu s prijatelji iz RS, se vračal v RS in aktivno sodeloval pri organizaciji dogodkov .... V tem času naj bi bil tudi član Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Slovenije ter naj bi si skušal urediti svoj status na Konzulatu v Beogradu. V RS še danes ohranja kontakte in aktivno govori slovenski jezik.

23. Tožnik je izpostavil še nesorazmerno trajanje postopka pred upravnimi organi, s čimer naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do pravičnega sojenja.

24. Dne 17. 5. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik ponovno izpostavil, da je za stalno prebivališče zaprosil že leta 1999. Predložil je izjave prič s katerimi dokazuje, da želi nadaljevati z življenjem v RS.

25. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo listine predloženega upravnega spisa, in sicer kopijo delovne knjižice, pogodbo o najemu stanovanja z dne 30. 6. 1993, dopis MNZ z dne 27. 7. 1993, potrdilo o vlogi za državljanstvo z dne 15. 6. 1992, fotokopijo osebne izkaznice z dne 31. 3. 1986, odločbo MNZ z dne 20. 5. 1996, fotokopijo potnega lista s poslovno vizo z dne 20. 12. 1993, izpisek glede odjave tožnika iz registra stalnega prebivališča z dne 26. 2. 1992, zapisnika z dne 25. 11. 2015 in 21. 12. 2016, sklep MNZ z dne 19. 11. 2002, podatke ZPIZ z dne 9. 11. 2016, odločbo SDK z dne 19. 6. 1992, odločbe tožene stranke z dne 17. 8. 2016, 28. 9. 2016, 6. 6. 2017, 28. 8. 2017, 25. 1. 2018 in 30. 5. 2018 ter pisne izjave prič ..., ..., ..., ... in ...

26. Na glavni obravnavi je tožnik v okviru pojasnitve tožbe (tretji odstavek 55. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) še navedel, da je pošten in do sedaj še ni bil na sodišču. Prosil je za pravično razsodbo, svojega zaslišanja pa ni predlagal. K I. točki izreka:

27. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29. ZUSDDD1 v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

30. Glede na drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

31. Med strankama ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče v RS, da je v skladu z 10. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS št. 1/91-I) zaprosil za slovensko državljanstvo, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena, zaradi česar so zanj veljale določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Ur. l. RS št. 1/91-I), in da ga je 26. 2. 1992 občinski upravni organ za notranje zadeve brez konkretnega upravnega akta prenesel iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Tožnik torej spada med tujce, ki so bili 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. V obravnavani zadevi je sporno, ali je v njegovem primeru izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj po presoji tožene stranke niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju (glej citirani tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Tožnik namreč po oceni tožene stranke ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo oziroma nezmožnostjo zaposlitve ter izgubo možnosti prebivanja. Po njeni presoji take vzročne zveze ni izkazal niti v zvezi s posledicami ustavitve postopka za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Tožena stranka je zato sprejela stališče, da zapustitev RS ni bila posledica tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

32. Tožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam tožene stranke in navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje merila za ugotavljanje dejanskega življenja v RS. Trdi, da se zaradi posledic nezakonitega izbrisa v RS ni mogel zaposliti, zaradi česar je ostal brez sredstev za preživljanje, kasneje pa se zaradi izgube stanovanja niti ni imel kam vrniti. Meni, da je za slovensko državljanstvo pravočasno zaprosil, vendar pa je postopek trajal predolgo, zaradi česar v njem ni mogel sodelovati.

33. Tožnikovo dokazovanje vzročne zveze med nedvomno protipravnim ravnanjem organov (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in nezmožnostjo zaposlitve, ustvarjanja prihodkov ter prebivanja, zaradi česar naj bi tožnik nazadnje zapustil RS, torej temelji na trditvah, da so mu leta 1992 državni organi odvzeli osebno izkaznico ter ga izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi tega ni mogel pridobivati sredstev za življenje, čeprav si je po lastnih zatrjevanjih za to aktivno prizadeval. Namen, da bi živel v Ljubljani in v tem okolju pridobival sredstva za preživljanje, naj bi izkazal tudi s sklenitvijo najemne pogodbe za nedoločen čas z Občino Ljubljana Vič – Rudnik leta 1993. 34. S tem v zvezi sodišče uvodoma pojasnjuje, da je uporaba pravilne metode za ugotovitev pravno relevantne vzročnosti pravno vprašanje, vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo, pa spada med dejanska vprašanja. Zato so za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev, čas trajanja zaposlitve in dogajanje v času tožnikove ponovne vrnitve v RS med aprilom 1992 in aprilom 1994. 35. Na to nanašajoče se dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Tožena stranka je namreč v svojo presojo vključila vse upoštevne dokaze ter vestno in skrbno izvedla njihovo analizo logično, v skladu z razumski pravili in ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega metodološkega pristopa ter načela materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP2. 36. Iz spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je bil tožnik v RS vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 31. 7. 1989, nazadnje kot samostojni gostinec „...“ (podatki ZPIZ z dne 9. 11. 2016), kasneje pa v RS ni bil več zaposlen. Iz podatkov delovne knjižice izhaja, da je bil med 1. 1. 1991 in 28. 6. 1991 zaposlen na Hrvaškem, kjer je, kot je razvidno iz njegove izjave z dne 21. 12. 2016, v tem času tudi živel. Dne 26. 2. 1992 je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev (izpisek glede odjave z dne 26. 2. 1992), kar je skladno z njegovo izjavo, »da so mu na Mačkovi uničili osebno izkaznico« (fotokopija osebne izkaznice z dne 31. 3. 1986). Iz tožnikovih izjav in fotokopije potnega lista je še razvidno, da je imel v obdobju od 20. 12. 1993 do 31. 8. 1994 poslovni vizum, ki je veljal tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v RS (8. člen ZTuj)3. 37. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju. Iz odločbe SDK z dne 19. 6. 1992 o ustanovitvi podjetja ... d.o.o. je sicer razvidno, da je tožnik ustanovil podjetje, vendar so s tem povezane trditve, da si kljub aktivnemu iskanju med letoma 1992 in 1994 dela ni našel, posplošene, saj določnejših časovnih in krajevnih okoliščin zatrjevanega iskanja zaposlitve ni podal. S tem pa tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

38. Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica navedenega izbrisa. Tožnik je namreč po prihodu v RS (aprila 1992) leta 1993 sklenil pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar že po naravi stvari izključuje pravno upoštevno vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v RS. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da sklep MNZ, s katerim je bil 19. 11. 2002 ustavljen postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik prisiljen zapustiti RS zaradi posledic izbrisa. S tem povezan upravni postopek se je namreč začel šele leta 1999, torej po tem, ko je tožnik RS leta 1994 (po izbrisu) že prostovoljno zapustil in se vanjo ni več vrnil. 39. Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti pisne izjave prič ..., ..., ..., ... in ..., ki sicer potrjujejo tožnikovo željo po nadaljnjem bivanju v RS in so skladne z njegovimi navedbami, da je bil v času bivanja v RS pomembno vpet v dogajanje v zvezi s ... ter povezan z družbenim življenjem in dogajanjem v Ljubljani. Vendar pa iz navedenih pisnih izjav ni razviden obstoj vzročne zveze med izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva ter njegovo zapustitvijo RS, s tem pa tudi ne pogoj dejanskega življenja v prvem petletnem obdobju. Ob takem stanju stvari pa ne more priti v poštev razprava o njegovi čustveni vpetosti in povezanosti z RS, saj s tem povezana dejstva niso pravno pomembna.

40. Po presoji sodišča se tožnik v zvezi z navedenim ne more uspešno sklicevati niti na sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali. Tožena stranka je v obravnavani zadevi namreč odločila na podlagi novele ZUSDDD-B, ki je bila sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča RS (odločbi št. U-I-284/94 z dne 8. 2. 1999 in št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003), da je zakon, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven. Novela je nato med drugim opredelila tako nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v RS (1.č člen ZUSDDD), kot tudi primere upravičene odsotnosti iz RS in upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Kot že obrazloženo zgoraj je tožena stranka ob uporabi pravilne pravne podlage pravilno ugotovila vsa za konkretni primer pomembna pravna dejstva. Iz tožnikovega trditvenega gradiva pa ni razvidno, zakaj bi bile dejanske okoliščine v navedeni zadevi enake dejanskim okoliščinam obravnavane zadeve. Na to navezujoče se posplošeno sklicevanje, da je njegova življenjska in pravna situacija posledica etničnega čiščenja, pa ne zadostuje.

41. Sodišče še pojasnjuje, da je določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS4, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, jasna in ne potrebuje dodatne razlage.5 To v obravnavani zadevi logično pomeni, da tožnikov odhod iz RS, sicer po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel bil posledica tega izbrisa, saj ni dokazal, da se ni mogel zaposliti ali prebivati ravno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.6

42. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

43. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katero vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2. 2 Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZUP je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. To pomeni prepričanje o resničnosti določenega dejstva (Komentar ZUP, 1. knjiga, stran 122 in 123, Uradni list, maj 2020, Ljubljana). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek 8. člena ZUP). Iz ZUSDDD táko pooblastilo ni razvidno. 3 Poleg dovoljenja za začasno prebivanje je poslovni vizum, ki se je izdal na prošnjo tujca, pravne osebe ali zasebnega delodajalca, v skladu s takrat veljavnim četrtim odstavkom 8. člena ZTuj omogočal tudi neomejeno število potovanj v državo. 4 Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena). 5 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 224/2017 (11. točka obrazložitve). 6 Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.