Jedro

Tožnikovo ravnanje v času bolniškega staleža ni predstavljajo kršitev navodil osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1) ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža treniral za maraton. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podla tožniku iz razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2015 nezakonita (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 25. 11. 2015 in še traja brez prekinitve, z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 1999, pri čemer je v obdobju od 26. 11. 2015 do 29. 12. 2015 delovno razmerje tožnika s toženo stranko trajalo le polovični delovni čas - 20 ur tedensko ter je tožena stranka dolžna tožniku od vključno meseca decembra 2015 do vrnitve na delo obračunati mesečne plače v bruto znesku 1.043,97 EUR, v mesecu decembru 2015 zmanjšano za bruto plačo 365,64 EUR, po obdobju od 30. 12. 2015 do 29. 3. 2016 zmanjšano za nadomestilo za brezposelnost v mesečnem bruto znesku 892,50 EUR, od 30. 3. 2016 do 29. 9. 2016 pa zmanjšano za nadomestilo za brezposelnost v mesečnem bruto znesku 729,68 EUR, od bruto zneskov plač oziroma razlik plač obračunati in plačati akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika na ugotovitev delovnega razmerja s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja v obdobju 26. 11. 2015 do 29. 12. 2015 za razliko do polnega delovnega časa ter izplačilo plač brez zmanjšanja za v decembru 2015 prejeto plačo in brez zmanjšanja v obdobju od 30. 12. 2015 do 29. 9. 2016; - toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.007,96 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka.

2. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravil nobenega intenzivnega treninga v času bolniškega staleža in uveljavljal bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče dr. A.A., kot strokovne priče "v nasprotju z določbami in pravili dokaznega postopka". Razlogi sodišča o odločilnih dejstvih so v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem izvedenskim mnenjem izvedenca dr. B.B., ki je bil zadolžen za pripravo mnenja v UKC, Kliničnem inštitutu C.. ZPP pojma strokovne priče ne pozna, čeprav se v teoriji in praksi ta pojem uporablja. Priča je oseba, ki izpoveduje o konkretnih preteklih dejstvih, ne da bi izražala svoje mnenje o teh dejstvih. Tudi, če kot priča nastopa oseba, ki ima strokovno znanje prav s tistega področja, ki je povezano z dejstvi, o katerih naj bi izpovedala bo njena dokazna funkcija omejena le na dejstvo, ki jih je priča zaznavala (J. Zobec, Zakon s komentarjem 2005). Neutemeljeno sodišče ni sledilo izvedenskemu mnenju, v katerem je izvedenec dr. B.B. jasno odgovoril na vprašanje sodišča, ali je možno, da je tožnik maraton pretekel s takšnim časom, brez da bi zadnji mesec treniral in sicer, da lahko z veliko verjetnostjo (več kot 95 %) zaključi, da tožnik ni mogel doseči rezultata na maratonskem teku, brez niti enega intenzivnega treninga v zadnjih štirih tednih pred maratonom. Izvedenec je svoje mnenje tudi ustrezno obrazložil. Sodišče je napačno interpretiralo izvedensko mnenje oziroma njegovo dopolnitev, ko je navedlo, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik v času bolniškega staleža ni opravil intenzivnega treninga. Izvedenec dr. B.B. v mnenju ni dejal, da tožnik treninga ni opravil, temveč praktično ni verjetno, da bi v času bolniškega staleža, v katerem je bil tožnik zaradi hudih bolečin v križu, lahko intenzivno treniral, če je bolečina dejansko obstajala. Taka bolečina, kot naj bi jo imel tožnik namreč ni združljiva z intenzivnim treningom. Očitek tožene stranke je ravno, da je tožnik intenzivno treniral in je torej bil neupravičeno v bolniškem staležu, s tem pa je kršil zdravniška navodila, saj ni imel bolečin, kot jih zatrjuje. V kolikor je sodišče dvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja bi moralo postaviti novega izvedenca. Sodišče pa je o dejstvih, ki jih lahko dokazuje sodišče zgolj z izvedencem, sklepalo na podlagi pričanja dr. A.A. in je na njeno pričanje celo oprlo svojo odločitev. V 27. točki obrazložitve sodbe je povsem očitno, da je pričanje strokovne priče za sodišče pretehtalo nad mnenjem izvedenca, za kar pa tožena stranka ponovno poudarja, da je sodišče pri strokovnih vprašanjih, kjer je potrebno strokovno znanje lahko naloži izdelavo izvedenskega mnenja, nikakor pa ne more tega nadomestiti t. i. strokovna priča. Sodišče pa je o odločilnem dejstvu, ali je tožnik v času bolniškega staleža intenzivno treniral sklepalo tudi na podlagi izpovedi dr. D.D. in dr. E.E.. V 13. točki obrazložitve sodbe je povzelo izvedbo dr. D.D., da tožniku tek glede na to, da je bil dalj časa aktiven športnik ne bi škodoval, ter da če ima posameznik kondicijo in močne mišice, lahek tek ni škodljiv. Potrebno je izpostaviti, da osebna zdravnica tožnika ni strokovnjakinja na področju medicine športa, tožnika pa v času bolniškega staleža ni spremljala in tako ne more vedeti v kakšnem stanju je bil v času bolniškega staleža in pred njim. Tožnika je zdravil dr. E.E., ki pa je povedal, da bi tožniku udeležbo na maratonu odsvetoval, medtem ko glede samega teka med bolniškim staležem ni znal povedati, ali bi tožniku škodoval. Sodišče je povzelo izpoved tožnika, da je bil v letu 2015 fantastično pripravljen in v najboljši formi doslej, ter da je bil zanj dosežen rezultat veliko razočaranje. V 22. točki pa nato sklepa, da je že na podlagi tega moč zaključiti o telesni pripravljenosti tožnika. Izpoved tožnika brez kakršnihkoli drugih dokazov ne more dokazovati njegove telesne pripravljenosti in ker je splošno znano za koliko upade telesna kondicija ob enomesečnem počitku je bilo potrebno ravno v ta namen pridobiti izvedeniško mnenje, saj sodišče ustreznega znanja nima in tudi dr. D.D. ni strokovnjakinja za priprave na maraton, zato se sodišče ne bi smelo opreti na njeno izpoved. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je izredna odpoved tožene stranke nezakonita že zaradi kršitev, ki jih je tožena stranka zagrešila pri pisni obdolžitvi in ker je tožniku odvzela pravico do učinkovite obrambe, s čemer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Tožeča stranka poudarja, da je izredna odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker ni podpisana s strani zakonitega zastopnika, ter da ne obstoji identiteta kršitev po pisni obdolžitvi in izredni odpovedi. Sicer pa se tožeča stranka strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima nobenih bistvenih pomanjkljivosti. Vsebuje razumljiv izrek ter jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe je natančna in prepričljiva, takšna pa je tudi sprejeta dokazna ocena.

7. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ustrezno povzelo izpoved priče dr. A.A., v razlogih sodbe pa ni nobenih nasprotij med tem, kar se navaja o vsebini izpovedbi navedene priče in izpovedjo, razvidno iz zapisnikov oziroma prepisa zvočnega posnetka o njenem zaslišanju. Prav tako sodišče ni izvedlo zaslišanja priče dr. A.A. v nasprotju z določbami in pravili dokaznega postopka. Ne drži očitek sodišču prve stopnje, da je nepravilno povzelo izvedensko mnenje oziroma dopolnitev izvedenca dr. B.B.. Izvedenec je zapisal, da praktično ni verjetno, da bi v času bolniškega staleža, v katerem je bil tožnik zaradi hudih bolečine v križu, lahko intenzivno treniral, če bi bolečina dejansko obstajala. Iz pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s tem izhaja, da to procesno kršitev (ki je sodišče prve stopnje ni zagrešilo) uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, pri odločanju pa se je oprlo na pravilno pravno podlago ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP, še dodaja:

9. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 1999, na delovnem mestu organizator izdaje zvočnih časopisov za slepe, za polni delovni čas. Tožena stranka mu je dne 25. 11. 2015 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker se tožnik v času bolniškega staleža, od 28. 9. 2015 do 23. 10. 2015, ni držal zdravnikovih navodil. V odpovedi je zapisala, da je pristojni zdravnik tožniku priporočal počitek, tožnik pa je v času bolniške odsotnosti treniral za maraton, ki se ga je tudi udeležil dne 25. 10. 2015. 10. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; ZDR-1), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Sodišče prve stopnje je odločilno dejstvo v tej zadevi in sicer spoštovanje navodila zdravnika pravilno presojalo predvsem, na podlagi izpovedi osebne zdravnice tožnika in zdravnika, ki je osebno zdravnico v času njene odsotnosti nadomeščal. Oba zdravnika sta na podlagi predočenih dejstev o tožnikovem ravnanju v kritičnem obdobju podala oceno, da njuna navodila niso bila kršena. Izvedenec in strokovna priča zato, v konkretnem primeru, nista predstavljala odločilnega dokaznega sredstva za ugotavljanje ali je tožnik kršil navodila osebne zdravnice in zdravnika, ki jo je nadomeščal. Slednja sta namreč najbolje vedela, kakšna navodila sta dala tožniku in ali so njegova ravnanja, navodilom nasprotovala.

11. Tožnikova osebna zdravnica dr. D.D., ki je tožniku odprla "bolniški stalež" je izpovedala, da je tožniku bolniški stalež odobrila zaradi bolečin v križu. Izpovedala je, da je pri tožniku prišlo do krča ledvenih mišic (zaradi navedenega je tožnika potegnilo v eno stran) ter v posledici navedenega tožnik ni bil sposoben 8-urnega sedečega dela. Za sedeče delo je izpovedala, da je najbolj škodljivo pri bolečinah v križu. Tožniku je dala navodila, da naj nekaj dni počiva in jemlje protivnetna zdravila (tudi protibolečinska), nato pa mu je svetovala postopno aktivacijo in sicer v začetku raztegovanje mišic, nato pa določene fizioterapevtske vaje. Tožnika je videla le prvi dan staleža, vendar pa je mnenja, da tudi, če bi tožnik v času bolniškega staleža tekel, mu to, glede na dejstvo, da je tožnik aktiven športnik, ne bi škodovalo. Izpovedala je, da v kolikor ima posameznik kondicijo in močne mišice, potem pokončna drža ni škodljiva (škodljivo je predvsem sedeče delo), prav tako pa ni škodljiv lahek tek po dveh tednih, ko mine vnetni efekt ter da je 8-urno sedeče delo bolj škodljivo od teka. Tudi dr. E.E., ki je nadomeščal osebno zdravnico tožnika je izpovedal, da je tožnik prišel k njemu 5. 10. 2015 zaradi bolečin v križu. Glede danih navodil v času bolniškega staleža je potrdil izpoved dr. D.D., da prvi teden svetujejo izogibanje fizičnim aktivnostim in počitek, ko pa se bolečina umiri, pa svetujejo postopne aktivne mišične vaje in fizioterapijo.

12. Tožnik je izpovedal, da je prejel navodila za čas bolniškega staleža in sicer, da opravlja vaje za hrbet ter razgibavanje v bazenu, prejel pa je tudi napotnico za fizioterapijo. Izrecno je zanikal, da bi v času obravnavanega bolniškega staleža treniral za maraton in da je bolniški stalež nastopil izključno zaradi bolečin v križu, ker ni mogel sedeti. Izpovedal je, da je sprva počival, nato pa je v skladu s priporočilom osebne zdravnice in dr. E.E. pričel opravljati raztegovalne vaje za hrbet in v drugi polovici bolniškega staleža je šel pet do šestkrat na plavanje, po eno uro. Da je plavanje za tovrstne težave zelo priporočljivo sta potrdila tudi dr. D.D. in dr. E.E..

13. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje v času bolniškega staleža ni predstavljajo kršitev navodil osebne zdravnice in tudi ne navodil dr. E.E., ki je nadomeščal osebno zdravnico. Pravilno je presodilo, da je imel tožnik glede na dana navodila dovoljenje za postopne aktivne mišične vaje hrbta ter plavanje. Priča dr. D.D. pa je še izpovedala, da ker je tožnik aktiven športnik mu tudi lahek tek po dveh tednih, ko mine vnetni efekt, ne bi škodil. Tožena stranka ni dokazala trditev v izredni odpovedi, da je moral tožnik v času bolniškega staleža izključno počivati.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1) ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža treniral za maraton. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi tožnik v času bolniškega staleža treniral za maraton in je o tem le sklepala, ker se je tožnik udeležil maratona po zaključku bolniškega staleža. Navedeno je poskušala dokazati z mnenjem izvedenca dr. B.B., ki je zapisal, da tožnik na maratonu ne bi mogel doseči tako ugodnega rezultata, če zadnji mesec ne bi intenzivno treniral teka. Istočasno pa je v dopolnitvi mnenja zapisal, da pa tožnik ob postavljeni diagnozi (krč v ledvenih mišicah) ni bil sposoben trenirati. Tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da je bil tožnik neupravičeno v bolniškem staležu, ker sploh ni imel bolečin v križu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da že iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik, glede na zdravstvene težave, ni bil sposoben intenzivno trenirati za maraton v času bolniškega staleža, kar pa mu očita tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Glede na izpoved osebne zdravnice dr. D.D., da se na maraton v zadnjem mesecu ni mogoče pripraviti in da se nanj tekač pripravlja vsaj leto dni prej, ter da se lahko telesna kondicija vzdržuje tudi na kak drug način (npr. s plavanjem) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku očitana kršitev ni bila dokazana. Tudi priča dr. A.A., ki je po izobrazbi zdravnica, specialistka medicine športa in profesorica športne vzgoje, je izpovedala, da je praviloma zadnji mesec pred maratonom regeneracijski mesec, kar pomeni, da daljši teki sploh niso priporočljivi, pač pa kvečjemu krajši teki, da se ohrani neka fizična pripravljenost pred težkimi tekmovanji.

16. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je za presojo očitane hujše kršitve, ki jo je tožniku očitala tožena stranka, bistveno predvsem kakšna navodila je tožnik prejel od osebne zdravnice dr. D.D. in dr. E.E.. Obveznosti osebnega zdravnika in delavca v času odsotnosti z dela zaradi bolezni urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 3/98 - prečiščeno besedilo), ki v drugem odstavku 233. člena določajo, da morata osebni zdravnik in imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek oziroma telesne aktivnosti itd.) in da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu v času zadržanosti zaradi bolezni, poškodbe ali nege. Nadalje Pravila določajo, da je odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče, odločilno za pravilno razsojo v predmetni zadevi in tudi v okviru omenjenih materialnih določb ugotavljalo relevantno dejansko stanje.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ne gre za potreben strošek, tako da tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).