Jedro

Preizkus obstoja v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oziroma konkretiziran.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Trbovlje je z odločbo o prekršku z dne 18. 8. 2009 pravni osebi S. d. d., zaradi prekrška po 7. točki prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) naložil plačilo globe v višini 750 EUR. Z isto odločbo je zaradi istega prekrška odgovorni osebi pravne osebe A. E. naložil plačilo globe v višini 100 EUR. Obema storilkama je naložil plačilo takse. Zoper navedeno odločbo sta storilki prekrška vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kamniku s sodbo ZVS 107/2009 z dne 20. 9. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je storilkama naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo in odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil nad kršiteljem s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1161/2008 z dne 23. 2. 2010 začet stečajni postopek. Zaradi spremembe statusa obsojene pravne osebe, da je sodišče ravnalo v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločba o prekršku ni bila vročena stečajnemu upravitelju, tako da pravna oseba ni imela možnosti izjasniti se o zatrjevanih očitkih. Ugotavlja, da sta prekrškovni organ in sodišče kršila drugi odstavek 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani odločbi razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslalo storilki prekrška pravni osebi S. d. d., ki je po svojih zagovornikih izrazila strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter navedla, da je podana kršitev kazenskega zakona (očitno mišljeno ZP-1), ker glede na začetek stečajnega postopka niso bile upoštevane okoliščine, ki izključujejo storilkino kaznivost. B.

4. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 87/2010 z dne 20. 4. 2010 presodilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti v postopku zaradi prekrška izredno pravno sredstvo, s katerim lahko vrhovni državni tožilec (drugi odstavek 169. člena ZP-1) izpodbija odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1). Na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP tudi v postopku zaradi prekrška velja pravilo, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da vložnik določa meje preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, in z uveljavljenimi razlogi iz prvega odstavka 169. člena ZP-1. Preizkus obstoja uveljavljene kršitve iz prvega odstavka 169. člena ZP-1 je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oziroma konkretiziran. Da bi vložnik zadostil tej obveznosti, mora zato predvsem navesti konkretno vsebino očitka, to je okoliščine oziroma ravnanje, ki v posamezni zadevi tvori uveljavljeno kršitev pravne narave.

5. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil nad kršiteljem začet stečajni postopek oziroma, ker ni upoštevalo te statusne spremembe pravne osebe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da na podlagi vložničine trditve uveljavljane kršitve ni mogoče ugotoviti ne le, ker ni obrazložena, ampak ker se opira na dejstvo, ki ga sodišče ni ugotovilo; zahteva s tem uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Trditev zahteve, da sta prekrškovni organ in sodišče kršila drugi odstavek 155. člena ZP-1, ker odločba o prekršku ni bila vročena tudi stečajnemu upravitelju, prav tako ni obrazložena. Vložnica ne navede pravne podlage, ki bi sodišču nalagala ponovno vročitev odločbe o prekršku pravni osebi, zoper katero je bil začet stečajni postopek.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ne podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.