Jedro

Izpodbijana odločba temelji na petem odstavku 20. člena ZBPP, ker je organ za BPP zaključil, da je tožnik podal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Sodišče se z navedenim zaključkom ne strinja. V konkretni zadevi je iz spisne dokumentacije razvidno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP pri vprašanju „ali ste lastnik/solastnik stanovanja ali hiše, v kateri živite“ navedel „da“, vendar je pripisal „predmet sod. postopkov“. Poleg tega je navedeni prošnji priložil še dopis, v katerem natančneje pojasnjuje omenjeno situacijo. Kljub vsem pojasnilom, je organ za BPP v predmetni zadevi zaključil, da je tožnik v svoji izjavi navedel neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Tak zaključek pa po presoji sodišča ni pravilen, saj iz tožnikovih pojasnil izhaja, da je okoliščine zadeve zadostno pojasnil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 19/2014 z dne 30. 1. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 16. 1. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovljeno, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za BPP. Iz obrazložitve izhaja, da je organ za BPP 16. 1. 2014 prejel tožnikovo prošnjo za BPP. Tožnik je v prošnji navedel, da želi pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na sodišču prve in druge stopnje, saj želi vložiti tožbo zaradi obogatitve zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, ki jo je sam zgradil. Prošnji je priložil dopis odvetnika, iz katerega izhaja, da ima proti lastniku nepremičnine na naslovu … po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zgolj obligacijskopravni zahtevek in ne stvarno upravičenje.

Organ za BPP se sklicuje na 20. člen ZBPP, po katerem se premoženjsko stanje prosilca ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za BPP. Iz petega odstavka 20. člena ZBPP izhaja, da v primeru, ko je prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Tožnik je v omenjenem obrazcu pri vprašanju „ali je lastnik stanovanja ali hiše, v kateri živi“, obkrožil „da“, organ za BPP pa je iz uradnih evidenc ugotovil, da tožnik ni lastnik kakršne koli nepremičnine. Organ za BPP je tožnika oziroma njegovega odvetnika seznanil z opravljenimi poizvedbami ter ga pozval, da se o tem izjasni. Iz odgovora z dne 28. 1. 2014 izhaja, da tožnik dejansko ni lastnik nepremičnine, v kateri živi, saj gre za nepremičnino, kjer želi na podlagi 48. člena SPZ uveljavljati obligacijskopravni zahtevek. Organ za BPP navaja, da prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navaja v prošnji, ter da za nastop sankcije zaradi navajanja neresničnih podatkov po 20. členu ZBPP zadošča že ugotovitev, da v prošnji navedeni podatki ne ustrezajo dejanskemu premoženjskemu stanju prosilca. Kot pomembno navaja tudi dejstvo, da se tožnik z izpolnjevanjem prošnje za BPP ni srečal prvič, saj je v zadnjih dveh letih pri organu za BPP vložil osem prošenj. Ker je tožnik navedel neresnične podatke o premoženjskem stanju, ga je doletela posledica iz petega odstavka 20. člena ZBPP.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi pojasnjuje, da je vložil prošnjo za BPP zaradi vložitve tožbe zaradi neupravičene obogatitve na podlagi prvega odstavka 48. člena SPZ. Tožnikov pooblaščenec je v dopisu dodatno pojasnil razloge in dejstva v zvezi z vložitvijo prošnje BPP, saj je obrazec skopo odmerjen. Pojasnjeno je, da zemljiškoknjižni lastnik hiše na naslovu …, k.o. …, št. stavbe 2638, ki jo je zgradil tožnik, tožniku ne priznava nobenih vlaganj oziroma stvarnopravnih pravic. Zemljiškoknjižni lastnik je zoper tožnika sprožil celo pravdo zaradi izročitve nepremičnine in plačilo uporabnine pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu (zadeva P 359/2012). Nadalje navaja, da je pri izpolnjevanju pisne izjave o premoženjskem stanju navedel, da je lastnik stanovanja ali hiše, v kateri živi, in poleg tudi pripisal, da je to predmet sodnih postopkov. Ker takšno stanje ne izhaja iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga), je organ za BPP z dopisom 23. 1. 2014 pozval tožnikovega pooblaščenca, naj se o teh navedbah izjasni. Pooblaščenec je 28. 1. 2014 okoliščine v zvezi z lastništvom še dodatno pojasnil. Kljub pojasnilom je bila z izpodbijano odločbo tožnikova prošnja za BPP zavrnjena in hkrati izrečen ukrep, da tožnik nadaljnjih šest mesecev od prejema odločbe ne more ponovno zaprositi za BPP.

Tožnik navaja, da gre za očitno napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je v svoji prošnji želel le pravilno osvetliti vse okoliščine, pomembne za presojo upravičenosti do BPP. Tožnik se smatra za solastnika nepremičnine, hiše na naslovu …, saj sta jo z bivšo zunajzakonsko partnerico v času trajanja zunajzakonske skupnosti sama zgradila, tožnik pa je vanjo vložil vse svoje prihranke. Tožnik zato že vseskozi vztraja in trdi, da je hiša tudi njegova last. To izhaja tudi iz predhodne prošnje za dodelitev BPP z dne 16. 1. 2013, kjer je tožnik prav tako obkrožil besedo „da“ pred vprašanjem „ali ste lastnik stanovanja ali hiše, v kateri živite“. Predhodno je namreč tožnik zaradi razpada zunajzakonske skupnosti vložil že prošnjo za BPP v pravdni zadevi delitve skupnega premoženja (Bpp 425/2012) ter ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem (Bpp 423/2012), kjer je bilo njegovi prošnji ugodeno. Tožnik se je znašel v hudi finančni in duševni stiski, ko je bil s strani zemljiškoknjižnega lastnika pregnan iz hiše, ki jo je sam zgradil, in v kateri je skupaj z družino prebival. Od takrat dalje je bil primoran že večkrat menjati stalno prebivališče. Sklicevanje organa za BPP na peti odstavek 20. člena ZBPP je zato nepravilno, saj tožnik ni navajal neresničnih podatkov, ampak je želel zadevo čim natančneje predstaviti. Napisal je, kar je mislil, da je prav. Vse to izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju z dne 16. 11. 2012, kjer je bil tožnik pri organu za BPP zaslišan v predhodnih zadevah dodelitve BPP. Poleg tega SPZ v drugem ostavku 48. člena določa, da lahko na nepremičnini nastane solastnina, če se lastnik in graditelj tako dogovorita, za kar tožnik še vedno upa, da se bo zgodilo. Izpodbijana odločba je zato nepravilna, šestmesečna prepoved vlaganja novih prošenj za BPP pa ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik še dodaja, da je v svojih predhodnih prošnjah vedno identično izpolnjeval prošnje za dodelitev BPP in vedno obkrožil besedo „da“ pred istim vprašanjem. Vse do sedaj je bilo vsem prošnjam ugodeno. Gre za očiten odstop od običajne prakse, saj okoliščine pri tožniku ostajajo popolnoma enake, finančni položaj se mu samo še slabša. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je upravičen do zaprošene BPP, podrejeno pa predlaga, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz ZBPP izhaja, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za BPP (prvi odstavek 20. člena ZBPP). Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja pristojni organ za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje račune, ter z računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško-depotna družba in se nanašajo na podatke o posameznem imetniku vrednostnih papirjev (drugi odstavek 20. člena ZBPP). Če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek 20. člena ZBPP).

V konkretni zadevi temelji izpodbijana odločba na petem odstavku 20. člena ZBPP, ker je organ za BPP zaključil, da je tožnik podal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Sodišče se z navedenim zaključkom izpodbijane odločitve ne strinja. Iz določb ZBPP izhaja, da mora prosilec v svoji pisni izjavi navesti svoje premoženjsko stanje in je za točnost navedb tudi odgovoren (kazensko in premoženjsko). V konkretni zadevi pa je iz spisne dokumentacije razvidno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP pri vprašanju „ali ste lastnik/solastnik stanovanja ali hiše, v kateri živite“ navedel „da“, vendar je pripisal „predmet sod. postopkov“. Poleg tega je navedeni prošnji priložil še dopis, napisan s strani pooblaščenega odvetnika, v katerem natančneje pojasnjuje omenjeno situacijo. Dodatno je omenjena situacija pojasnjena še v dopisu tožnikovega pooblaščenca z dne 28. 1. 2014, v katerem odgovarja na poziv organa za BPP. Kljub vsem pojasnilom, je organ za BPP v predmetni zadevi zaključil, da je tožnik v svoji izjavi navedel neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Tak zaključek pa po presoji sodišča ni pravilen, saj iz tožnikovih pojasnil izhaja, da je okoliščine zadeve zadostno pojasnil. Sodišče je iz pojasnjenih razlogov izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

Glede tožnikovega predloga, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.