Jedro

Ni pritrditi prvostopnemu sodišču, da je postavljen zahtevek1 ugotovitvene narave, ker z zahtevkom tožeča stranka uveljavlja odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja. Tak zahtevek je oblikovalne narave, vendar ni celovito postavljen oziroma točno določen. V zahtevku je izostala določitev najemne pogodbe, po kateri se odpoveduje najemno razmerje.

Izrek

I. Pritožba toženke zoper obsodilni del zamudne sodbe (točka I izreka) se zavrne in v tem obsegu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del (točka II izreka) se ugodi in se prvostopna sodba v tem delu ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) razveljavi in v navedenem obsegu vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopno sodišče pod točko I razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova neplačane najemnine za stanovanje in stroškov opomina plačati 1.662,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov najemnine in stroškov opomina, kot je razvidno pod točko I izreka prvostopne sodbe.

- V točki II izreka pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Toženi stranki se odpove najemno razmerje z dnem 7. 2. 2015, pri čemer je dolžna izprazniti stanovanje št. 1 v pritličju stanovanjske zgradbe na naslovu P. c. 32, P., ležeče na parc. št. 539/0 k.o. P. in ga izpraznjenega vseh oseb in stvari skupaj s ključi izročiti tožeči stranki v roku 60 dni, pod izvršbo“.

- V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 322,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper obsodilni del zamudne sodbe je pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenega razloga ne navaja. V pritožbi izpostavlja svojo slabo ekonomsko in socialno sliko ter navaja, da zaradi slabih premoženjskih razmer najemnine za stanovanje, ki je zanjo dejansko preveliko (v stanovanju živi sama s hčerko, stanovanje je površine 140 m2), ni zmogla plačevati. Opozarja tudi na svoje slabe zdravstvene razmere ter želi, da ji Občina P. oziroma tožeča stranka v najem dodeli manjše stanovanje, za katerega bo sposobna plačevati najemnino. Pritožbenega predloga ne podaja.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da v kolikor je prvostopno sodišče zaključilo, da tožbeni zahtevek glede odpovedi najemne pogodbe in izpraznitve stanovanja ni sklepčen, bi moralo tožečo stranko v skladu s tretjim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pozvati na odpravo nesklepčnosti tožbe. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sicer pa je zahtevek sklepčen in tudi v tem obsegu bi morala biti izdana obsodilna sodba. Nadalje pritožba polemizira o tem, v katerem primeru je potrebno najemno razmerje odpovedati s sodbo. To velja le za primere, ko je med strankama spor glede najemnega razmerja. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo v smeri obsodilne sodbe, podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe v obsodilnem delu.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

6. Temeljna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se izkazuje s tem, da ne odgovori na tožbo. Pasivnost tožene stranke se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Zraven navedenega temeljnega pogoja morajo biti za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni še naslednji pogoji, in sicer da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

7. Ni sporno, da tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena. Prvostopno sodišče tudi na podlagi tožbenih trditev ter dokazov o neplačevanju najemnine za stanovanje ter stroškov opomina povsem pravilno zaključuje, da je tožbeni zahtevek glede zahtevanega plačila najemnine in stroškov opomina sklepčen, in sicer da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče tako nima nobenega pomisleka v pravilnost izdaje zamudne sodbe za plačilo vtoževane zapadle in neplačane najemnine za stanovanje ter stroškov opomina. Nasprotna pritožbena izvajanja, ki taki odločitvi prvostopnega sodišča ne oporekajo (pritožnica tudi v pritožbi priznava, da najemnine za stanovanje ni plačevala), prvostopne sodbe v obsodilnem delu ne morejo v ničemer spremeniti. Pritožbena izvajanja tožene stranke so neutemeljena.

- K pritožbi tožeče stranke:

8. V skladu s prvim odstavkom 112. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) lahko lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo z odpovednim rokom, ki ne sme biti krajši od 90 dni. Ob sporu se najemna pogodba odpoveduje s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti (tretji odstavek 112. člena SZ-1). V primeru spora je odpoved najemne pogodbe s strani lastnika stanovanja tako že na podlagi zakona pod posebnim varstvom in je zato odločanje o tem v primeru spora pristojno sodišče. V danem primeru spor o najemni pogodbi izhaja že iz vložene tožbe, v kateri tožeča stranka zraven plačila najemnine vtožuje tudi odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja.

9. Po določbi tretjega odstavka 318. člena ZPP sodišče izda zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. To pa lahko stori brez vračanja tožbe tožniku v popravo le tedaj, ko je upoštevaje tožbene trditve očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb o istem tožbenem zahtevku. V obravnavanem primeru pa tožba vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki pogojujejo odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga neplačevanja najemnine (4. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1). Iz dejanske podlage tožbe izhaja, da toženka ni plačevala pogodbeno dogovorjene najemnine (temu toženka tudi v pritožbi ne oporeka), pri čemer je toženka na kršitev najemne pogodbe bila opozorjena z opominom, ki je vseboval tako navedbe kršitve najemne pogodbe, kot tudi način odprave odpovednega razloga ter 15-dnevni rok za njegovo odpravo (tretji odstavek 103. člena SZ-1). Iz v tožbi zatrjevanih dejstev tako izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na odpoved najemne pogodbe, pri čemer zatrjevano dejstvo (neplačevanje najemnine) ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožena stranka (finančne listine - računi o neplačani najemnini).

10. Res pa je, da zahtevek na odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja ni določno oblikovan. Pri tem sicer ni pritrditi prvostopnemu sodišču, da je postavljen zahtevek1 ugotovitvene narave, ker z zahtevkom tožeča stranka uveljavlja odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja. Tak zahtevek je oblikovalne narave, vendar ni celovito postavljen oziroma točno določen. V zahtevku je izostala določitev najemne pogodbe, po kateri se odpoveduje najemno razmerje. Določno postavljen zahtevek mora glasiti, da se toženi stranki odpoveduje najemno razmerje po najemni pogodbi (ta mora biti točno določena z datumom sklenitve in morebitnimi ostalimi oznakami), za stanovanje (ki tudi mora biti točno opredeljeno), nakar sledi izpraznitveni zahtevek, pri čemer rok za izselitev ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši kot 90 dni (četrti odstavek 112. člena SZ-1). Postavitev oziroma oblikovanje točno določenega zahtevka pa bi moralo prvostopno sodišče v danem primeru v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP zahtevati od tožeče stranke. Le v primeru, da tožeča stranka zahtevi sodišča ne bi sledila in ne bi ustrezno (določno) oblikovala zahtevka, bi prvostopno sodišče imelo podlago za izdajo neprave zavrnilne sodbe. Ker pa sodišče ni postopalo v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP, pri čemer dopolnitev zahtevka s točno opredelitvijo najemne pogodbe ne predstavlja neodpravljive nesklepčnosti zahtevka (gre le za določno oblikovanje postavljenega zahtevka), je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 318. člena ZPP. V posledici navedene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu (neprava zamudna sodba) ter v odločbi o pravdnih stroških razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

11. Odločba pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena in prvega odstavka 354. člena ZPP.

12. Odločitev pritožbenega sodišča o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.