Jedro

Za tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov o postavitvi zapornic so pasivno legitimirani le vsi etažni lastniki, ki so sklep o postavitvi obravnavanih zapornic sprejeli.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 12. 2013 ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 18. 12. 2013 spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 12. 2013, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, da so dolžniki dolžni solidarno v 24 urah omogočiti prost prehod dvižnih zapornic, ki zapirajo dostop in izvoz na parkirišče pred stavbo na naslovu Z. 2, 4, 6, 8 in 10, ker se sicer za izvedbo tega prostega prehoda pooblasti upnike, dolžniki pa so solidarno dolžni v 8 dneh založiti predujem v znesku 2.000,00 EUR, pri čemer ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku, o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo pa bo odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep so se v roku pritožile tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi, ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže oz. zavrne, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da tožeče stranke v svojem predlogu niso izkazale nobene od treh zatrjevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, težko nadomestljive škode in da toženci z začasno odredbo ne utrpijo nobenih posledic. S tožbenim zahtevkom se zahteva ugotovitev neveljavnosti sklepa lastnikov v petih stanovanjskih stavbah o postavitvi zapornic, medtem ko so v tej pravdi toženi le nekateri od teh lastnikov, konkretno upravniki s temi zgradbami in člani skupnega odbora za izvedbo postavitve obravnavanih zapornic. Takšen tožbeni zahtevek ni izvršljiv, saj so pasivno legitimirani v tej pravdi le vsi etažni lastniki, ki so odločali o postavitvi teh zapornic. Pri postavitvi zapornic gre za posel rednega upravljanja, za kar je potrebno 50 % soglasje vseh etažnih lastnikov. Torej ne gre za spremembo rabe skupnih prostorov, kjer se zahteva soglasje vseh lastnikov, kot je zmotno prepričano sodišče prve stopnje. Toženci v tej pravdi nimajo pasivne legitimacije, saj so bili zgolj pooblaščenci vseh etažnih lastnikov za postavitev zapornic, organizirani v skupnem odboru, ki ni sprejemal samostojnih odločitev. Kot ugotovi sodišče prve stopnje, tudi vsi tožniki v tej pravdi niso aktivno legitimirani in tudi to je razlog, da vtoževana terjatev ne more biti izkazana. Škoda, ki naj bi tožnikom nastajala s postavitvijo zapornic, ni težko nadomestljiva škoda, kot jo zmotno opredeli sodišče prve stopnje. Takšne škode namreč ne potrjujejo niti listine v spisu, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, medtem ko poznejše navedbe tožnikov o tej škodi niso upoštevne. Sedaj z avtomatskim odpiranjem zapornic je parkirišče zopet prezasedeno in etažni lastniki zgradb, katerih skupni prostor je obravnavano parkirišče, le s težavo dobijo prosto parkirišče za svoje vozilo. Pritožba še pavšalna očita bistvene kršitve določb postopka sodišču prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa, ker v njem naj ne bi bilo potrebnih razlogov, ni upoštevalo vseh ugovor in navedb toženi strank in se o teh ugovorih in navedbah opredelilo.

3. Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožene stranke so že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi argumentirano ugovarjale pasivno legitimacijo toženih strank, ker so bili pri postavitvi obravnavanih zapornic toženci le predstavniki (pooblaščenci) etažnih lastnikov zgradb, katerih skupni prostor je obravnavano parkirišče, za tehnično izvedbo postavitve zapornic in niso sprejemali samostojnih odločitev v zvezi z njimi. Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodišča prve stopnje v 12. točki izpodbijanega sklepa o pasivni legitimaciji toženih strank v tej pravdi. Slediti je pritožbenemu gledanju, da so odločitev (sklep) za postavitev zapornic sprejeli etažni lastniki v zgradbah, katerih skupni prostor je obravnavano parkirišče, toženci v tej pravdi pa so kot pooblaščenci teh etažnih lastnikov preko skupnega odbora izvršili sklep etažnih lastnikov o postavitvi zapornic. Torej so toženci nastopali v imenu in za račun etažnih lastnikov, ne pa v svojem imenu in za svoj račun. Da je temu res tako, je nedvomno ugotoviti iz dokaznih listin v prilogah A21, A22, A23, A24, A27 in A28, na katere se v svojih razlogih opre tudi sodišče prve stopnje. Zlasti pa to dejstvo potrdijo tudi sami tožniki v svojem tožbenem zahtevku, ko v 1. točki zahtevka izrecno navedejo „sklep etažnih lastnikov“ in ne morebiti sklep skupnega odbora etažnih lastnikov. Ker že tožeče stranke s tožbo zahtevajo ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov o postavitvi zapornic, je lahko takšen zahtevek uspešno naperjen le zoper vse etažne lastnike, ki so sklep sprejeli, ker sicer ni izvršljiv v smislu kot se zahteva v 2. točki tožbenega zahtevka. Torej so za obstoječi tožbeni zahtevek pasivno legitimirani v tej pravdi le vsi etažni lastniki, ki so sklep o postavitvi obravnavanih zapornic sprejeli.

6. Iz v 5. točki te obrazložitve pojasnjenega izhaja, da tožeče stranke niso uspele izkazati za verjetno obstoj terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka in katere zavarovanje se zahteva z obravnavano začasno odredbo. Ker je po 1. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) eden izmed zahtevanih kumulativnih pogojev za izdajo začasne odredbe izkazana verjetnost obstoja terjatve in ker tožeča stranka verjetnosti obstoja terjatve po zgoraj pojasnjenem ni uspela izkazati, je njen predlog za izdajo začasne odredbe v tej pravdi neutemeljen že zaradi izostanka tega pogoja.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ne da bi se poprej opredeljevalo o preostalih pritožbenih navedbah, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru toženih strank zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da se predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo se pridrži za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.