Jedro

Oba voznika motornih vozil sta objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo njunih vozil, v razmerju do tožnice kot oškodovanke (četrti odstavek 154. člena OZ), pri čemer v tem razmerju ni pomembno, ali je morda eden od voznikov izključno kriv za tožničino škodo. Ker brez nevarnega obratovanja motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo, je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo (primerjaj II Ips 137/2009).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje (v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko).

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice glede na podlago utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje druga toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v delu zoper drugo toženo stranko zavrne. Navaja, da tožnica do zaključka prvega naroka ni zatrjevala, da je zavarovanec druge toženke kakorkoli prispeval k nastanku prometne nesreče, kar bi lahko bila dejanska podlaga za uporabo določbe četrtega odstavka 154. člena OZ. Tožnica je trdila, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren voznik neznanega vozila. S to trditvijo je druga toženka soglašala, zato je bila med tožnico in drugo toženko sporna le pravna razlaga o solidarni odgovornosti v smislu navedene zakonske določbe. Prvo sodišče je zmotno ocenilo, da trditvena podlaga tožbenega zahtevka zadošča za razsodbo o solidarni odgovornosti druge toženke za tožničino škodo. Prvo sodišče je citiralo navedbe tožnice, ki je povzelo obrazložitvi obeh toženk v dopisih o odklonitvi odškodninskega zahtevka tožnice pred pravdo, in navedlo, da je tožnica zadostila trditvenemu bremenu glede solidarne odgovornosti obeh toženk, vendar pa gre pri tem za dve nasprotujoči trditvi, ki ju ni mogoče šteti kot tožničini. Tožnica zato ni podala trditev, ki bi lahko bile podlaga za uporabo četrtega odstavka 154. člena OZ.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi opisala potek prometne nezgode in navedla, da je po njenem mnenju povzročitelj nezgode voznik neznanega motornega vozila (za katerega odgovarja prva toženka). Poleg tega je še navedla, da se je s svojim zahtevkom (potem ko ga je v imenu prve toženke zavrnila njena pooblaščenka Zavarovalnica A) obrnila tudi na drugo toženko kot zavarovalnico voznika drugega motornega vozila v prometni nezgodi C. C., katerega sopotnica je bila. Po zavrnitvi zahtevka tudi s strani druge toženke se je tožnica znova obrnila na prvo toženko, ki je zadevo dodelila v obravnavo Zavarovalnici B, ta pa je zavzela stališče, da sta za nezgodo odgovorna oba udeleženca, voznik neznanega vozila in voznik C. C., pri čemer je tožnica povzela tudi stališče Zavarovalnice B, zakaj je za škodo odgovoren tudi C. C. Tožnica je še dodala, da sta toženki solidarno odgovorni za njeno škodo in se sklicevala na četrti odstavek 154. člena OZ, ker je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vedno vsaj deloma odgovoren za škodo, saj brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil, udeleženih v prometni nesreči, do prometne nezgode ne bi prišlo. Smiselno je tožnica s tem trdila, da sta toženki objektivno (in solidarno) odgovorni za škodo, ker ta izvira od nevarnih stvari (kar sta bili v prometni nezgodi udeleženi motorni vozili).

6. S temi trditvami je tožnica zadostila svojemu trditvenemu bremenu o odgovornosti obeh toženk. Oba voznika motornih vozil sta objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo njunih vozil, v razmerju do tožnice kot oškodovanke (4. odstavek 154. člena OZ), pri čemer v tem razmerju ni pomembno, ali je morda eden od voznikov izključno kriv za tožničino škodo. Ker brez nevarnega obratovanja motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo, je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo (primerjaj II Ips 137/2009). V tem razmerju ugovori v zvezi z ugotavljanjem deleža posameznega odgovornega voznika motornega vozila niso upoštevni.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (v delu, ki se nanaša na drugo toženko) potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).