Jedro

Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojena P. M. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 10050/2009 z dne 14. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 10050/2009 z dne 28. 7. 2010 spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z navedeno pravnomočno sodbo ji je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), nagrade in potrebnih izdatkov zasebnih tožilcev ter njune pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodne takse v znesku 360,00 EUR.

2. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sklepom K 10050/2009-46 z dne 11. 11. 2010 na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP v skladu z navedeno pravnomočno sodbo, obsojenki naložilo plačilo stroškov in nagrade zasebnih tožilcev in njune pooblaščenke v znesku 2.000,70 EUR. Okrožno sodišče v Murski Soboti pa je s sklepom II Ks 10050/2009-42 z dne 11. 11. 2010 obsojenkini pritožbi zoper navedeni sklep delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je P. M. dolžna plačati stroške in nagrado zasebnih tožilcev in njune pooblaščenke v znesku 1.517,70 EUR (znesek 829,50 EUR po ZOdvT, kilometrina v znesku 72,25 EUR, 20 % DDV v znesku 192,95 EUR in sodna taksa v znesku 360,00 EUR).

3. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obsojene vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh kršitev, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagal je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenki povrnejo že plačani stroški kazenskega postopka, vključno s sodno takso.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslana vrhovnemu državnemu tožilcu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V tem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

7. Bistveni očitki zahteve za varstvo zakonitosti so, da mora sodišče o višini stroškov kazenskega postopka odločiti s sodbo, s katero se konča kazenski postopek o glavni stvari in ne naknadno s posebnim sklepom, da o pritožbi zoper sklep o višini stroškov odloča sodišče druge stopnje in ne izvenobravnavni senat okrožnega sodišča, da sodna taksa ni strošek kazenskega postopka, ter da odmerjena višina stroškov ne sme biti odvisna od premoženjskih in osebnih razmer obdolženca.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi, s katero je obsojeno spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in ji izreklo kazen, odločilo, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini, ki bo odmerjena s posebnim sklepom ter sodno takso. Sodišče o višini stroškov kazenskega postopka ni imelo podatkov, zato je odločilo le o temelju, ne pa tudi o višini stroškov, za kar ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi izda v primeru, če o višini stroškov ni podatkov, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Na tej zakonski podlagi je sodnik posameznik izdal izpodbijani sklep, s katerim je odločil o višini stroškov. Med te pa po izrecni zakonski določbi (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP) spada tudi sodna taksa. Ugovor, da se o tem, kdo plača stroške postopka in kolikšni so, odloča le s sodbo, s katero se konča kazenski postopek o glavni stvari, zato ni utemeljen.

9. Kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, kot v obravnavanem primeru, odloča o pritožbi zoper tak sklep, po izrecni zakonski določbi tretjega odstavka 93. člena ZKP, senat (šesti odstavek 25. člena), to je izvenobravnavni senat okrožnega sodišča. Določba tretjega odstavka 93. člena ZKP je specialna določba v razmerju do splošne določbe prvega odstavka 402. člena ZKP, po kateri o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje. Ugovor, da je izpodbijani sklep izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari, zato ni utemeljen.

10. Po določbi tretjega odstavka 374. člena ZKP se sme odločbo o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih nepravilno odločilo, ali odločilo v nasprotju z določbami tega zakona. Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita je odločba o stroških, če je o njih odločeno v nasprotju z zakonom, to je v nasprotju z določbami 92. do 95. člena ZKP, ali podzakonskimi predpisi. Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Odločitev sodišča, da o višini stroškov odloči s posebnim sklepom po tem, ko so bili podatki o višini stroškov zbrani, je v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena ZKP, ki je zato tudi ni kršilo. Nestrinjanje z višino odmerjenih stroškov ni mogoče opredeliti kot kršitve 92. člena ZKP, s katerim zakon le določa izdatke, ki spadajo med stroške kazenskega postopka.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.