Jedro

Če so bili dediči s pravnomočno sodbo obsojeni na plačilo določenega zneska, ki predstavlja zapustnikov dolg, se v izvršilnem postopku ne morejo uspešno sklicevati na določbo 142. člena Zakona o dedovanju, po katerem odgovarjajo za dolgove zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja. V takem primeru odgovarjajo na podlagi pravnomočne sodbe z vsem svojim premoženjem.

Izrek

Ugovora se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Stroški odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 47.521,00 SIT in stroški odgovora na ugovor zoper sklep o razširitvi izvršbe v znesku 57.143,00 SIT, so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo predlagano izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri eni polovici J. Ž. solastni nepremičnini, vpisani kot zemljiškoknjižno telo II vl. št. 1715 in, z ugotovitvijo vrednosti te ene polovice J. Ž. solastne nepremičnine, s prodajo te nepremičnine in poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo.

Zoper ta sklep so dolžniki vložili ugovor in navajali, da so dediči po pokojnem J. Ž., po katerem so podedovali polovico stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, vendar pa so poleg tega podedovali tudi celo vrsto obveznosti, ki presegajo vrednost podedovane nepremičnine in ker odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine podedovanega premoženja, je izvršba za izterjavo zapustnikovih obveznosti, ki presega vrednost podedovanega premoženja, nedopustna.

Na ugovor je upnik odgovoril in poudaril, da je bila izvršba vložena na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki določa, da so dolžniki dolžni plačati 50.000,00 DEM s pripadki. V tej zadevi gre torej za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe in so ugovori možni le v smislu 55. člena ZIZ. Nobeden od ugovorov, ki jih uveljavljajo dolžniki, pa niso takšnega značaja. Gre za dolžniško odgovornost dolžnikov, na podlagi katere jamčijo s svojim celotnim premoženjem.

Na predlog upnika pa je sodišče dovolilo razširitev že dovoljene izvršbe na nepremičnine v vl. št. 1715 k.o. Trzin do ene polovice, ki so v lasti dolžnice N. Ž. in sicer tako, da se pri tej nepremičnini opravi zaznamba tega sklepa z ugotovitvijo njene vrednosti s prodajo in poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo.

Zoper ta sklep o razširitvi izvršbe pa so dolžniki ugovarjali zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tudi v tem ugovoru navajajo, da je tista polovica nepremičnine, ki je bila last pokojnega J. Ž., obremenjena za 188.000,00 DEM v tolarski protivrednosti in za 1,460.000,00 ATS, kar pomeni, da podedovano premoženje ne zadošča za pokritje dolgov pokojnega J. Ž. Dolžniki pa za terjatve pokojnega J. Ž. odgovarjajo le do višine podedovanega premoženja, kot to izhaja iz 142. člena Zakona o dedovanju. Dovolitev razširitve izvršbe na premoženje, ki ni bilo last že pokojnega J. Ž., je tako nedopustna.

Tudi na ta ugovor je upnik odgovoril in se postavil na stališče, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove tudi z lastnim premoženjem, vendar res le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Predlaga zavrnitev ugovora.

Ugovora nista utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZIZ poslalo oba ugovora pritožbenemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožbeno sodišče je torej preizkusilo tako sklep o izvršbi z dne 14.6.1999, kot tudi sklep o dovolitvi razširitve izvršbe z dne 9.8.1999 in ugotovilo, da sta oba sklepa pravilna in ju je zato potrdilo. Ne gre namreč prezreti, da je bila izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 703/96 z dne 19.11.1998. Ta sodba pa zavezuje tožence N. Ž., U. Ž., K. Ž. in R. Ž. k nerazdelnemu plačilu tožeči stranki Š. d.o.o., zneska 50.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot so v tej sodbi opredeljeno navedene. Ta sodba torej pomeni, da so današnji dolžniki dolžni znesek 50.000,00 DEM v tolarski protivrednosti spp plačati na podlagi sodbe, ne pa zaradi tega, ker so dediči. Zato je povsem nepomembno, kako odgovarjajo za zapustnikove dolgove, ali le do višine podedovanega premoženja, s podedovanim premoženjem, ali pa do višine podedovanega premoženja tudi z lastnim premoženjem, kot pravi sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je dovolilo razširitev izvršbe. Sodišče se prav tako kot dolžniki in v odgovoru na ugovor zoper sklep o razširitvi izvršbe tudi upnik povsem po nepotrebnem ukvarjajo z vprašanjem kako v konkretnem primeru odgovarjajo dolžniki in ali odgovarjajo kot dediči po Zakonu o dedovanju in do kakšne višine. Dediči odgovarjajo na podlagi pravnomočne sodbe in to z vsem svojim premoženjem, ki je lahko predmet izvršbe.

Pritožbeno sodišče je zato oba ugovora zavrnilo in potrdilo tako sklep o izvršbi, kot tudi sklep o razširitvi izvršbe.

Ker je upnik odgovoril tako na ugovor zoper sklep o izvršbi, kot tudi na ugovor zoper sklep o dovolitvi razširitve izvršbe, je pritožbeno sodišče odmerilo njegove stroške (odmera je razvidna iz spisa) in odločilo, da so to nadaljnji stroški izvršbe.