Jedro

Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom.

ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Tožena stranka je že v odpovedi podala razloge o tem, zakaj se je pri izbiri delavca, ki mu bo podala odpoved, odločila za tožnika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, temveč posledica objektivne izbire tožene stranke, ki je odpoved podala tožniku iz razloga, ker je imel pri toženki kot najmlajši najmanj delovne dobe, kar je povsem sprejemljiv izbirni kriterij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 31. 3. 2022, na ugotovitev, da je delovno razmerje med strankama trajalo do 1. 2. 2023 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja do 1. 2. 2023, vključno s prijavo v socialno zavarovanje ter obračun in plačilo nadomestila plače, kot bi jo tožnik prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na obračun in plačilo zakonsko določenih davkov in prispevkov ter na plačilo denarnega povračila v višini treh tožnikovih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje same s seboj v nasprotju, kot so tudi v nasprotju s samimi nespornimi dejstvi in dejstvi, ugotovljenimi tekom postopka. Obrazložitev je nerazumljiva in pomanjkljiva. Sodišče v ničemer ni obravnavalo tožnikovega zahtevka za denarno povračilo, podanega na podlagi 118. člena ZDR-1 na zadnjem naroku, o njem ni odločilo, čeprav bi ga formalno moralo zavrniti. Vztraja, da je bil poslovni razlog za odpoved zgolj navidezen, ustvarjen umetno, odpoved je bila dejansko tožniku podana zaradi zdravstvenih razlogov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpustilo več pomembnih okoliščin, ki jasno kažejo na fiktivnost formalnega poslovnega razloga. Da je potrebno gledati širšo sliko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (VIII Ips 4/2022). V okviru predmetnega postopka je bilo ugotovljeno, da je več delavcev na različnih delovnih mestih opravljalo povsem isto delo kot tožnik, kar je povedala tako zakonita zastopnica, kot priče. Toženka je ob odpovedi zaradi ukinitve delovnega mesta tožnika angažirala nove delavce za povsem isto delo. Tako je istega dne, kot je tožniku podala odpoved, sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavcem A. A. za izvajanje javnih del, ta pa je dejansko opravljal enako delo kot tožnik. V nadaljevanju pa je z njim celo sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje istega dela. Poleg tega je toženka za opravljanje dela novo sistemiziranega delovnega mesta višji področni referent, najela zunanjega izvajalca B. B., ki pa tudi v obsegu ukinjenega delovnega mesta opravlja povsem enako delo, kot ga je opravljal tožnik. Do vsebinskih sprememb dela med predhodnim in novo ustvarjenim delovnim mestom dejansko ni prišlo. Le takšna sprememba pa lahko predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Vse navedeno izkazuje fiktivnost odpovednega razloga. Tožnik vztraja, da časovni potek priprav formalne podlage za odpoved kaže na to, da je odpoved dejansko posledica njegovega zdravstvenega stanja in omejitev, ki jih ima glede dela oziroma njegove invalidnosti. Sodišče je tudi neutemeljeno v veliki meri kar sledilo sami izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in to celo v delu, kjer so drugi dokazi v nasprotju z njeno izpovedjo, pri čemer sodišče tudi tega ni obrazložilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo in predlaga, da jih sodišče v plačilo naloži tožencu iz razloga, ker meni, da slednji s pritožbo zlorablja svoje procesne pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu „vzdrževalec športne infrastrukture III“ v organizacijski enoti tožene stranke „OE C.“. S spremembo Pravilnika o notranji organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest je tožena stranka na delovnem mestu „vzdrževalec športne infrastrukture III“ v „OE C.“ število zaposlenih zmanjšala iz dveh na enega zaposlenega, na novo pa je v „OE D.“ sistemizirala delovno mesto „višji področni referent III za področje upravljanja z nepremičninami.“ Tožniku je bila v posledici spremenjene sistemizacije pogodba o zaposlitvi dne 31. 3. 2022 odpovedana iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o zakonitosti te odpovedi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, k odločilnim pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Tožnik očitkov o tej procesni kršitvi niti ne konkretizira. Ne pojasni namreč, v katerih delih naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju, niti v katerih delih naj bi bila v nasprotju z izvedenimi dokazi in katerimi. Njegovih pritožbenih navedb tako pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje očita, da je sledilo izpovedi zakonite zastopnice toženke tudi v delih, kjer naj bi bila njena izpoved v nasprotju z drugimi dokazi, pa tega ni obrazložilo. Tudi takšna njegova zatrjevanja so pavšalna in zato neupoštevna. Tožnik namreč ne pojasni, kateri je tisti del izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, ki mu je sodišče sledilo, pa je v nasprotju z drugimi dokazi in katerimi.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožnika glede denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi ta del zahtevka zavrnilo in sicer na podlagi ugotovitve, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Odločitev je pravilna, saj denarno povračilo delavcu pripada zgolj v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi in razveze pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je v točki 6 obrazložitve podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi, dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom. Enako neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožena stranka za opravljanje dela „višjega področnega referenta za upravljanje z nepremičninami“ najela zunanjega izvajalca B. B., ki pa je dejansko opravljal enaka dela, kot tožnik. Takšne trditve nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da B. B., ki po civilnopravni pogodbi opravlja delo za toženko od avgusta 2022, ne opravlja bistvenih del iz opisa delovnega mesta „višji področni referent za upravljanje z nepremičninami“ in ga torej slednja ni angažirala za opravljanje tega dela. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da B. B. ne opravlja dela v OE C., kjer je bil predhodno zaposlen tožnik, temveč v „OE D.“. Res sicer opravlja razna običajna vzdrževalna dela, vendar le enkrat do dvakrat na teden od dveh do osem ur, kar pa je premajhen obseg dela, da bi opravičeval zaposlitev in to za polni delovni čas. Glede na takšno ugotovitev ni mogoč sklep, kot ga ponuja pritožba, to je, da je toženka z angažiranjem zunanjega izvajalca B. B., nadomestila delo tožnika, ki je bil sicer pri njej zaposlen za polni delovni čas.

10. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženka v času podaje odpovedi tožniku zaposlila kakšnega novega delavca. Na novo sistemizirano prosto delovno mesto „višji področni referent III za področje upravljanja z nepremičninami“, za katero tožnik niti ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev, novega delavca ni zaposlila zaradi dokazano neuspelih razpisov. A. A. pa je bil pri toženi stranki, kot izhaja iz dokaznega postopka, zaposlen v istem času, kot tožnik, od 1. 3. 2021 dalje na podlagi javnih del in torej čas začetka dela tega delavca ne sovpada s prenehanjem delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. A. v času, ko je bil zaposlen preko javnih del, ni opravljal enakih del, kot tožnik, temveč je na podlagi izpovedi E. E., koordinatorja vzdrževalcev, ugotovilo, da je opravljal pomožna dela pod njegovim nadzorom. Da bi bila tožnik in A. A. zaposlena za opravljanje enakih del ne izhaja niti iz primerjave njunih pogodb o zaposlitvi. Prav tako je na podlagi listinske dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka F. že 1. 12. 2021 zaprosila za podaljšanje opravljanja javnega dela s A. A., kar pomeni, da je s pogodbo o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del z dne 31. 3. 2022 A. A., ki je bil že vključen v delovni proces pri toženi stranki, le nadaljeval z opravljanjem enakega dela do 31. 5. 2022 in torej ne gre za novo zaposlitev, ki bi lahko kazala na navideznost poslovnega razloga. Od 1. 6. 2022 dalje A. A. opravlja delo na delovnem mestu „vzdrževalec II“, kar ni isto delovno mesto, kot delovno mesto, na katerem je bil zaposlen tožnik. Ta pogodba o zaposlitvi tudi ni bila sklenjena za nadomeščanje dela tožnika, temveč zaradi nadomeščanja dela G. G. v času njegovega, dalj časa trajajočega bolniškega staleža, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi predloženih listin in zaslišanja H. H. 11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil poslovni razlog za odpoved zgolj navidezen, ustvarjen umetno, odpoved pa mu je bila dejansko podana zaradi zdravstvenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpustilo več pomembnih okoliščin, ki jasno kažejo na fiktivnost formalnega poslovnega razloga. Tožnik v pritožbi ne pojasni, katera so tista dokazana oziroma nesporna dejstva, ki naj bi jih sodišče izpustilo, se do njih ne opredelilo, pa utemeljujejo njegove trditve o navideznem razlogu za odpoved. Posledično tudi njegovo sklicevanje na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 4/2022 ne more biti relevantno.

12. Za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga je bistveno, da odpoved ni bila usmerjena zoper tožnika osebno, ampak je bila podana iz utemeljenih poslovnih razlogov, ki niso bili navidezni. Slednje pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno vztraja pri svojem stališču o fiktivnosti odpovedi oziroma o tem, da naj bi mu bila odpoved dejansko podana iz zdravstvenih razlogov. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil tožnik invalid, kot to zatrjuje, prav tako ni bilo sporno, da je tožnik v času od 7. 9. 2021, ko se je vrnil iz bolniškega staleža, do 30. 4. 2022 pri toženki delo opravljal skladno z zdravniškim spričevalom in torej ni bil v bolniškem staležu. ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (98. člen ZDR-1) zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev (102. člen ZDR-1). V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti - kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Tožena stranka je že v odpovedi podala razloge o tem, zakaj se je pri izbiri delavca, ki mu bo podala odpoved, odločila za tožnika. Navedla je, da je tožnik, v primerjavi z drugim delavcem, ki delo opravlja na enakem delovnem mestu, pri delodajalcu zaposlen manj časa, da ima drugi delavec več delovne dobe, več delovnih izkušenj in je starejši od 50 let ter zato na trgu dela težje zaposljiv od tožnika, ki še ni dopolnil 40 let. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, temveč posledica objektivne izbire tožene stranke, ki je odpoved podala tožniku iz razloga, ker je imel pri toženki, kot najmlajši, najmanj delovne dobe, kar je povsem sprejemljiv izbirni kriterij. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta bila na delovnem mestu „vzdrževalec športne infrastrukture III“ zaposlena le tožnik in H. H., pri čemer pa je enako delo, čeprav zaradi nižje izobrazbe in formalno na drugem delovnem mestu (to je, na delovnem mestu „vzdrževalec II“), opravljal tudi G. G., ki je bil prav tako starejši od tožnika in je imel od njega tudi daljšo delovno dobo. Da bi poleg tožnika, H. H. in G. G. v času odpovedi po vsebini enako delo opravljal še kakšen drug delavec, pa iz dokaznega postopka ne izhaja, niti tožnik svojih drugačnih navedb v pritožbi ne konkretizira in jih posledično ni bilo mogoče preizkusiti.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s predmetnim pravnim sredstvom ni zlorabil svojih procesnih pravic, kot to neosnovano trdi toženka v odgovoru na pritožbo ob predlogu za povračilo pritožbenih stroškov. Tožnik namreč uveljavlja pravno sredstvo iz razloga, ker nasprotuje vsebinski odločitvi sodišča prve stopnje in je njegov cilj zgolj uresničitev njegove ustavne pravice do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče tako ni zaznalo, da bi bila pritožba namenjena zgolj zavlačevanju postopka, ali da bi šlo za vložitev pravnega sredstva v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.