Jedro

V odškodninskih sporih zaradi domnevnih zdravniških napak v postopku zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo na pacientu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 232/2012 z dne 5. 6. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bili prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno tožniku plačati odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Tožnik je to odškodnino iztoževal zaradi utrpele nepremoženjske škode zaradi napačnega ravnanja zaposlenega zdravnika pri prvotoženi stranki, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Po tožbenih navedbah zdravnica prvotožene stranke ni preverila, katero znamenje je potrebno odstraniti in ni v skladu s standardi odstranila to znamenje in ker ni imela nobene podlage v izvidu dermatologinje je poseg opravila samovoljno, brez soglasja tožnika in mu je s tem povzročila telesne in duševne bolečine ter neugodnosti in strah. Ker pa sta toženki ugovarjali, da ni šlo za strokovno napako, saj je zdravljenje bilo opravljeno strokovno in v skladu s tožnikovo privolitvijo, je sodišče prve stopnje ugotavljalo ali je zdravnica ravnala v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, Kodeks medicinske deontologije oziroma drugi strokovni in etični kodeksi. Ker je v konkretnem primeru ekscizijo naročila dermatologinja, opravila pa jo je kirurginja, specialistka, ki odstranjuje veliko znamenj, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je zdravnica, ko ni mogla z gotovostjo zaključiti, katero znamenje je potrebno odstraniti v skladu s svojim strokovnim znanjem, z vso ustrezno profesionalno skrbnostjo odločila za izrez klinično sumljivega znamenja, ga poslala na patohistološko preiskavo, ki edina pokaže patološko dogajanje in ki je natančnejša v primerjavi s kliničnim pregledom in dermatoskopsko preiskavo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je zdravnica odstranila tisto znamenje, ki ji ga je pokazal tožnik kot pacient sam in po mnenju izvedenca ni bilo nobene potrebe, da bi zdravnica poslala pacienta nazaj k dermatologinji po novo označitev. Tako je bilo v soglasju s pacientom in ob klinični presoji zdravnice, glede na razpoložljive podatke pa tudi na podlagi mnenja obeh izvedencev odstranjeno znamenje na podlagi strokovnega znanja in kliničnih izkušenj in v dogovoru z bolnikom in je bilo ravnanje zdravnice pravilno in v skladu z medicinsko doktrino. Po presoji sodišča tožnik ni uspel dokazati, da je prišlo do protipravnega ravnanja zaposlene zdravnice, do napačne odstranitve znamenja zaradi strokovne zdravniške napake delavke prvotožene stranke in zavarovanke drugotožene stranke oziroma je dokazni postopek pokazal, da je zdravnica glede na razpoložljivo dokumentacijo, klinični pregled in ob sodelovanju tožnika ravnala pravilno, tako kot je treba v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke in zato prvotoženke v skladu s 147. členom OZ ter prvim odstavkom 131. člena OZ ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi napačnega ravnanja zdravnice. Glede na to, pa tudi drugotoženka v skladu z določilom člena 965 OZ ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku in je zato sodišče prve stopnje zahtevek tožnika kot neutemeljen, že po temelju zavrnilo v celoti. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po pritožbenih navedbah sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožeči stranki, da zdravnici K. S. ni pokazal, katero znamenje je potrebno odstraniti, ki je bilo locirano na njegovem desnem boku, ampak je z roko pokazal in segal na zadnjo stran hrbta. Tožeča stranka je še rekla zdravnici, da bo lahko sigurno opazila znamenje dimenzije 10 x 6 mm. Tožeča stranka je še pojasnila, da z roko tako znamenje ni pokazala, temveč je le segla v predel hrbta. Tožeča stranka je izpovedala, da tudi dermatologinja H. R. ob pregledu ni pokazala tožeči stranki znamenja, katerega je potrebno odstraniti. Tožeča stranka je še povedala, da znamenja na hrbtu sploh ni videla. Sodišče prve stopnje pa v sodbi ni obrazložilo, zakaj verjame izpovedi zdravnice K. S., ki zatrjuje, da je tožeča stranka pokazala z roko, katero znamenje bo potrebno odstraniti. Tožeča stranka je izpovedala, da zdravnica iz predložene dokumentacije ni znala razbrati, katero znamenje je potrebno izrezati, zato je vztrajala, da to pokaže tožeča stranka in kljub temu, da je rekla, da tega ne ve. Sodišče prve stopnje je povsem zmotno zaključilo, da je tožeča stranka pokazala zdravnici točno določeno znamenje in iz takšnega zaključka je potem gradilo izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje bi lahko verjelo izpovedi tožeče stranke, saj je zdravnica K. S. sama potrdila na zaslišanju, da ni mogla razbrati, katero znamenje je potrebno odstraniti. Iz tega bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da zdravnica res ni vedela, katero znamenje je potrebno odstraniti in da bi morala tožečo stranko napotiti nazaj k dermatologinji na označitev znamenja. Tak zaključek potrjuje tudi izpoved zdravnice, ker se je praksa po tem primeru spremenila in sedaj vsakega pacienta, ki nima označenega znamenja, pošlje nazaj k dermatologu. S tem je zdravnica posredno potrdila, da je bila storjena napaka in da bi morala tožečo stranko poslati nazaj k dermatologinji na označitev znamenja. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno ocenilo izpoved tožeče stranke in zdravnice K. S., zato je tudi naredilo zmoten zaključek in ocenilo kot verodostojno izpoved zdravnice, čeprav zdravnica sama izpove, da ni znala razbrati iz izvida dermatologinje H. R., katero znamenje mora odstraniti in da se je praksa po tem primeru tudi spremenila. Zdravnica je izpovedala, da je imela tožeča stranka na hrbtu več znamenj in če ona ni znala ugotoviti iz izvida dermatologinje, katero znamenje je potrebno odstraniti, kako bi lahko to vedela tožeča stranka, če izhajamo iz tega, da je bilo na hrbtu več znamenj. Dermatologinja je izpovedala, da je tožeči stranki pokazala znamenje, katero bo potrebno odstraniti, vendar ni znala potrditi, če je tožeča stranka potem to vedela in znamenje zaznala in je nadalje povedala, da upa, vendar so pacienti pri dermatologu z mislimi drugje in je lahko, da v bistvu sploh ne registrirajo, kaj se jim pokaže. Sodišče prve stopnje je enostavno verjelo zdravnici K. S., da je tožeča stranka pokazala znamenje za odstranitev, čeprav dermatologinja ni potrdila, da je tožeča stranka resnično vedela, katero znamenje je potrebno odstraniti. Tudi izvedenec medicinske stroke je na zaslišanju izpovedal, da dopušča možnost, da tožeča stranka ni mogla vedeti natančno, katero znamenje je bilo predlagano za odstranitev, saj so bile na tem manjšem področju tri podobne tvorbe in s tem je izvedenec potrdil izpoved tožeče stranke, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožeči stranki. Ob upoštevanju izpovedi dermatologinje in izvedenca U. G. A., je sodišče prve stopnje naredilo napačen zaključek in neutemeljeno verjelo izpovedi zdravnice K. S.. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj dokaznih dejstev, da je izpoved tožeče stranke resnična in bi moralo narediti drugačen zaključek. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi neobrazložitve sodbe v zvezi z izpovedbo tožeče stranke in zdravnice, v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zakaj je sodišče prve stopnje poklonilo vero zdravnici in ne tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju dermatologinje H. R. navedlo v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka vedela, katero znamenje je potrebno odstraniti, saj tega dermatologinja na zaslišanju ni potrdila 100 %, saj je povedala, da se ne spomni, ali je preverjala, če je dejansko vedela tožeča stranka glede znamenja, potrebnega za odstranitev in so ponavadi pacienti pri dermatologu z mislimi včasih drugje in lahko, da v bistvu sploh ne registrirajo, kaj se jim pokaže. Zato je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z zapisnikom in je nato narejen napačen zaključek, da zdravnica K. S. ni ravnala malomarno in v nasprotju s stroko, ter da je ravnala v soglasju s tožečo stranko. Tožeča stranka ni dala soglasja za odstranitev spornega znamenja, saj ga sploh ni pokazala, ker niti ni vedela, katero znamenje je potrebno odstraniti. Tožeča stranka bi lahko dala soglasje za odstranitev tistega znamenja, katerega je dermatologinja H. R. opisala na izvidu. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je napačno ocenilo, da je tožeča stranka dala soglasje za odstranitev znamenja in da je bilo odstranjeno znamenje na podlagi strokovnega znanja in kliničnih izkušenj in v dogovoru z bolnikom. Izvedenec U. G. A. prihaja v nasprotja v svojem mnenju, saj je najprej izpovedal, da dopušča, da tožeča stranka ni mogla vedeti natančno, katero znamenje je bilo potrebno odstraniti, saj so bile na tem manjšem področju tri podobne tvorbe, v nadaljevanju pa sodišče kljub temu zaključuje, da se je zdravnica odločila na podlagi svojega strokovnega znanja in kliničnih izkušenj, v dogovoru z bolnikom, da je patohistološka preiskava pokazala, da je ravnala pravilno, ker je spremembo poslala na patohistološko preiskavo. Izvedenec I. B. je izpovedal, da bi bilo smiselno in najbrž tudi pametno pacienta napoti nazaj k dermatologinji po popolnoma natančna navodila v zvezi s tem, katero znamenje je za odstranitev. Če sta izvedenca takšnega mnenja in prihajata v nasprotja v svojem mnenju, potem ne moreta podati ocene, da je zdravnica ravnala strokovno in v skladu z medicinsko doktrino. Sodišče bi lahko naredilo zaključek, da tudi, če bi tožeča stranka resnično pokazala znamenje za odstranitev, bi morala zdravnica tožečo stranko napotiti nazaj na dermatološko preiskavo in označenje tvorbe, ker se pacientu kot laiku ne sme popolnoma zaupati in verjeti njegovim navedbam. Tako je neutemeljeno izvedenec zapisal, da je zdravnica ravnala strokovno, če pa pacienta ni poslala nazaj k dermatologu. Izvedenec je podal mnenje, da zdravnica ni mogla z gotovostjo razbrati, katero znamenje je potrebno odstraniti, saj je bila na izvidu opredeljena regija, na kateri je bilo več znamenj in je tudi nadalje mnenja, da bi lahko od primera odstopila. Zato je izvedenec pri svojih zaključkih prihajal v nasprotje, ko zaključi, da je zdravnica verjetno ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo in da je bil postopek izveden skladno s pravili medicinske znanosti. Z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi se niso odpravile pomanjkljivosti in nasprotja v izvedenskem mnenju, kot je navedeno v tej pritožbi, zato bi sodišče prve stopnje moralo angažirati še drugega izvedenca oziroma komisijo za fakultetna izvedenska mnenja medicinske fakultete v ..., kot je predlagala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Zdravnica je v konkretnem primeru imela več možnosti, sodišče ne pojasni, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju ravno v tistem delu mnenja, ko izhajata izvedenca iz predpostavke, da je tožeča stranka pokazala znamenje za odstranitev, čeprav ga ni in tudi sodišče ne obrazloži, zakaj ocenjuje izpoved zdravnice za verodostojno, ker izpoved ni potrdila dermatologinja H. R. glede vidnosti znamenja, izpoved tožeče stranke, ki pa je bila tudi prepričljiva, pa je sodišče prve stopnje označilo za neverodostojno. Sodišče prve stopnje enostavno, brez utemeljenih razlogov verjame zdravnici, tožeči stranki pa kljub prepričljivi izpovedi in posledicam, ki jih je utrpela tožeča stranka, ne verjame. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da zdravnica prvotožene stranke ni ravnala protipravno in ni storila zdravniške napake in da je bil opravljen poseg v soglasju s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da protipravnost ravnanja ni podana in da je zdravnica ravnala v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina. Dejstvo je, da je zdravnica odstranila napačno znamenje, ker ni znala razbrati izvida dermatologinje in da ni poslala tožeče stranke nazaj k dermatologu in zaradi takšnega ravnanja zdravnice je prvotožena stranka odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je zdravnica ravnala v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) in da v skladu s 147. členom OZ ter prvim odstavkom 131. člena OZ tako prvotožena stranka ni odgovorna za škodo in s tem tudi drugotožena stranka v skladu z določili 965. člena OZ ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanja o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo na pacientu. Pri presoji pravil o trditvenem in tudi dokaznem bremenu pacienta je potrebno izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja, če tega ne dokaže, ne bo zmogla ekskulpacijskega dokaznega bremena. Toženka je zato bila dolžna dokazati, da zdravnica operaterka ni ravnala nestrokovno. Ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke pa sodišče druge stopnje zaključuje, da ni dokazala, da je zdravnica operaterka ravnala nestrokovno, saj se je toženka z izvedbo dokazov z izvedencem in z zaslišanjem obeh zdravnic uspela razbremeniti svoje odgovornosti. V primeru zdravniške napake, torej v delu, ki ni bil v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen ZZZdj je protipravnost v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deotolongije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov in sodna praksa doslej od tega stališča, zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala (primerjaj sodbo VS RS, sodbo VSL in primerjaj sklep VSL II Cp 1114/2013 z dne 13. 11. 2013). Zdravstvena organizacija lahko odgovarja tudi za civilni delikt svojega delavca, seveda pa mora tožnik, če želi, da sodišče izreče takšno pravno posledico, navesti dejstva, ki utemeljujejo obstoj treh izmed štirih prvin civilnega delikta (protipravno ravnanje, nastanek škode ter obstoj dejstev, ki utemeljujejo pravno relevantno vzročno zvezo med njima ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokažejo)(1). Sodišče druge stopnje pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka v skladu s svojim trditvenim bremenom ni uspela dokazati, da bi šlo v ravnanju zdravnice za strokovno napako, saj je zdravljenje bilo opravljeno strokovno in tudi v skladu s tožnikovo privolitvijo. Pri tem je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpoved zdravnice K. S., katera je izpovedala, da iz izvida dermatologinje ni razbrala, katero znamenje je potrebno odstraniti in je zaradi tega o tem povprašala tudi tožnika. Tožnik ji je pokazal znamenje in po ponovni zagotovitvi, na vprašanje ali je o tem prepričan, da gre za znamenje, ki ga je potrebno odstraniti, saj ga bo sicer napotila nazaj k dermatologinji, je tako ob njegovem zagotovilu, da gre za znamenje, ki ga je pokazal in je potrebno za odstranitev, označila to mesto in ga napotila na odstranitev in kot to vse izhaja iz izvida Splošne bolnice ... z dne 13. 11. 2010 (pod A7 spisa). Sodišče prve stopnje je zato imelo utemeljen razlog, da je verjelo zdravnici, da ji je tožnik pokazal znamenje in da ga je celo označila, predno ga je poslala na odstranitev tega znamenja in tožnik temu ni osporaval. Da je zdravnica lahko verjela tožniku, izhaja tudi iz izpovedi dr. H. R. - dermatologinje, katera je napravila izvid in je odločno izpovedala, da je znamenje tožniku, tako kot tudi vsakemu pacientu pokazala s prstom, v izvidu pa, ga je glede na številna znamenja, tudi skušala lokalizirati z navedbo njegove velikosti. Znamenje sicer po velikosti, kot je izpovedala, ni odstopalo v primerjavi z drugimi, temveč le glede na dermatoskopsko preiskavo oziroma opravljen pregled. Tožnik je torej bil tisti, kateri je pokazal zdravnici, katero znamenje je potrebno odstraniti, saj mu je to pokazala tudi dermatologinja in zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo pokloniti večjo mero verodostojnosti izpovedi tožeče stranke, kakor pa zdravnice. Sodišče prve stopnje je tako s stopnjo gotovosti ugotovilo, da je zdravnica označila tvorbo, katero je treba odstraniti, na to tvorbo je pokazal sam tožnik in odstranitev je nato bila opravljena v skladu s tožnikovo privolitvijo.

6. Zdravnica je ravnala skladno s svojo pravilno strokovno oceno znamenja, saj sta oba izvedenca povedala, da je ocenila suspektno tvorbo v skladu s svojim strokovnim znanjem, z vso ustrezno profesionalno skrbnostjo, ko se je odločila za izrez klinično sumljivega znamenja, ga nato poslala na patohistološko preiskavo, ki edina pokaže patološko dogajanje in ki je natančnejša v primerjavi s kliničnim pregledom in dermatokopsko preiskavo. Oba izvedenca sta skladno podala mnenje, da je glede na razpoložljivo dostopno dokumentacijo svoje delo zdravnica opravila korektno, strokovno in je bilo izbrano in odrezano znamenje, katerega odstranitev je bila strokovno utemeljena. Izvedenec je tudi pojasnil, zakaj je v svojem mnenju zapisal, da je verjetno bila odstranitev izvedena v skladu s pravili medicinske znanosti. Izvedenec pri sami operaciji ni sodeloval, kasneje pa je svoje mnenje dopolnil, ko je napisal, da je kirurg to znamenje odstranil, zato ker ga je bilo glede na izvid dermatologinje in po lastni njeni presoji ob dodatnem pojasnilu tožnika potrebno ostraniti. Po mnenju dr. B. in kot to izhaja iz zapisa Splošne bolnice ... z dne 30. 11. 2010 je bilo odstranjeno tisto znamenje, ki ga je pokazal tožnik sam in tako po mnenju izvedenca ni bilo nobene potrebe, da bi pacienta napotili nazaj k dermatologinji po novo označitev. Tako je bilo v soglasju s pacientom in ob klinični presoji zdravnice, glede na razpoložljive podatke in kot je verjeti prepričljivi izpovedi dr. K. S., pa tudi po mnenju obeh izvedenec odstranjeno znamenje na podlagi strokovnega znanja in kliničnih izkušenj in v dogovoru z bolnikom in je torej bilo ravnanje zdravnice pravilno in v skladu z medicinsko doktrino. Ob takšni prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje in zaključku, da tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnosti ravnanja zdravnice, se kot pritožbeno neutemeljene izkažejo navedbe, da bi zdravnica ravnala strokovno, če bi pacienta poslala nazaj k dermatologu. Dejansko stanje glede poteka operacije je tako tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno ugotovljeno in sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi zdravnice K. S., saj njeno izpoved potrjuje izpoved priče dermatologinje, kakor tudi mnenji obeh izvedencev.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje glede tega, da je tožeča stranka vedela, katero znamenje je potrebno odstraniti v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju dermatologinje H. R.. Ta zdravnica je izpovedala, da znamenje, ki ga je opisala kot potrebnega za odstranitev, ni izstopalo po velikosti od drugih, to znamenje je izstopalo le glede na dermatoskopsko preiskavo oziroma pregled. Ta priča pa je tudi povedala, da je tožniku pokazala, katero znamenje je potrebno odstraniti, sicer se ne spomni, ali je tudi nato preverjala, če je dejansko vedel, katero znamenje je potrebno odstraniti, osebno pa se ji je zdelo, da je ozaveščen, skrben in da je razumel, katero znamenje je potrebno odstraniti. Nato je tudi v izvidu skušala natančno opredeliti znamenje, kakšnih drugih sredstev za opredelitev pa takrat ni imela na razpolago. Tako ni podana očitana bistvena kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je tudi sprejelo pravilen dokazni sklep, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika, da se postavi nov izvedenec in sicer Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., saj je bil ta dokaz, glede na popolnost in celovitost že podanega mnenja nepotreben. Sodišče prve stopnje po drugem odstavku 254. člena ZPP postavi novega izvedenca le v primeru, če so podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Ker takšnih pomanjkljivosti v mnenju obeh izvedencev sodišče prve stopnje ni zasledilo in sta oba izvedenca na ustnem zaslišanju odgovorila na vsa vprašanja tožeče in tožene stranke, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko ni k delu pritegnilo tretjega izvedenca medicinske stroke. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da kot izhaja iz izpovedi prof. dr. B. in kot izhaja iz zapisa Splošne bolnice ... z dne 30. 11. 2010 je bilo odstranjeno tisto znamenje, ki ga je pokazal sam tožnik in tako po mnenju izvedenca ni bilo nobene potrebe, da bi pacienta napotila zdravnica nazaj k dermatologinji po novo označitev. Tako je bilo v soglasju s pacientom in ob klinični presoji zdravnice, glede na razpoložljive podatke in kot je verjeti prepričljivi izpovedbi dr. K. S., pa tudi obeh izvedencev, odstranjeno znamenje na podlagi strokovnega znanja in kliničnih izkušenj in po dogovoru z bolnikom in je torej bilo ravnanje zdravnice pravilno in v skladu z medicinsko doktrino. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo takšnim strokovnim ugotovitvam obeh izvedencev, ki sta tako v mnenju in pisni dopolnitvi dr. A. kot tudi oba zaslišana na obravnavi verodostojno, strokovno in popolno odgovorila na vsa strokovna vprašanja in ker v podanih mnenjih ni bilo nasprotje ali pomanjkljivosti in ker se sodišču tudi ni pojavil utemeljen dvom v pravilnost, sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika in postavilo novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ekscizija znamenja, ki jo je izvedla dr. K. S. je bila opravljena v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke in s pravilno, ustrezno profesionalno skrbnostjo glede na predloženi izvid dermatologinje, opravljen klinični pregled ter presojo zdravnice ter s strani tožnika pokazano in potrjeno mesto znamenja za odstranitev. Tako je tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je prišlo do protipravnega ravnanja zaposlene zdravnice, do napačne odstranitve znamenja zaradi strokovne (zdravniške) napake delavke prvotožene stranke in zavarovanke druge tožene stranke oziroma je dokazni postopek pokazal, da je zdravnica glede na razpoložljivo dokumentacijo klinični pregled ob sodelovanju tožnika ravnala pravilno tako, kot je treba v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke in zato prvotoženka v skladu s 147. členom OZ ter prvim odstavkom 131. člena OZ ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi napačnega ravnanja zdravnice. Glede na to, pa tudi drugotoženka v skladu z določili 965. člena OZ ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, je zato sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zahtevek tožnika kot neutemeljen že po temelju zavrnilo v celoti.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP s to sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih je tožeča stranka sodbo izpodbijala, niso pa tudi podani razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vse v sodbi uporabljeno in navedeno materialno pravo.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 378/2004 z dne 20. 10. 2005.