Jedro

Tožeča stranka z ničemer ni izkazala pravice do konkuriranja za dodelitev koncesije na podlagi 5. odstavka 67. člena Zakona o telekomunikacijah in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 43/98-11 z dne 16.9.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 2.4.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 67. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 in 45/97 - odločba US, v nadaljevanju ZTel) in na podlagi njene vloge podelila brez javnega razpisa gospodarski družbi M., d.d. L., koncesijo za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije za dobo 15 let. Z istim sklepom je sodišče tudi menilo, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po določbah 69. člena ZUS. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ne zatrjuje, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v njeno pravico in tudi nikjer ni pojasnila, kako naj bi tožena stranka posegla v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Tožeča stranka ni sodelovala v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Upravni organ ni odločal o njeni pravici in je zato, po mnenju sodišča, tudi ni mogel kršiti. Tožena stranka je odločala le o zahtevi družbe M., d.d. L., ki je uveljavila enkratno pravico za pridobitev koncesije brez javnega razpisa po določbi 5. odstavka 65. člena ZTel. Zato izpodbijana odločba očitno ni posegla v pravice tožeče stranke.

V svoji pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter s svojim sklepom po uradni dolžnosti ugotovi, da je izpodbijana odločba nična. Bistvena kršitev postopka naj bi bila podana, ker sodišče ni razpisalo glavne obravnave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Sodišče ni spoštovalo načela materialne resnice in ni pridobilo potrebnih podatkov, pri obravnavi zahteve za začasno odredbo pa je prekoračilo rok 7 dni za odločitev. Sodišče naj bi napačno uporabilo določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj naj bi izpodbijana odločba posegala v njeno pravico in korist. Družba M., d.d. L. ob podelitvi koncesije ni razpolagala s pravilno dodeljenim radijskim dovoljenjem in zato ni izpolnjevala pogojev za pridobitev koncesije po določbi 5. odstavka 67. člena ZTel. Pri tem se sklicuje na obrazložitev v delni odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-180/97 (Uradni list RS, št. 45/97). Sodišče je spregledalo, da sta predmet izpodbijane odločbe in predmet njene vloge na (kasnejšem) razpisu za podelitev koncesije isti frekvenčni prostor ter isti frekvenčni kanal. S tem ima neposredni pravni in materialni interes, da se ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, ker ji bo takšna odločitev sodišča omogočila pridobitev frekvenčnega kanala. Na (kasnejši) javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje GSM storitev se je poleg nje prijavila še družba S., na voljo pa je bila le še ena koncesija, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo že podelila eno koncesijo M. Izpodbijana odločba je nična, ker bi tožena stranka lahko izdala izpodbijano odločbo le na podlagi javnega razpisa, kot to določajo določbe 17. in 34. člena Uredbe o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije (Uradni list RS, št. 49/97, v nadaljevanju uredba) in 6. člena te uredbe. Ničnost je podana tudi zaradi tega, ker je bila izpodbijane odločba, katere edini namen je v sklenitvi koncesijska pogodba, izdana po preteku prekluzivnega roka šestih mesecev iz 5. odstavka 67. člena ZTEL.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Povzema dosedanji potek upravnega spora in se strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu.

Državni pravobranilec RS, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Prehodna določba 5. odstavka 67. člena ZTel je določala, da imajo pravne in fizične osebe pravico pridobiti koncesijo brez javnega razpisa za tisto vrsto in obseg storitev, ki jih opravljajo, pri čemer morajo vložiti popolno vlogo za pridobitev koncesije v 90 dneh po uveljavitvi uredbe. Vloga za pridobitev koncesije se mora nanašati na njihove storitve, koncesijsko pogodbo pa morajo skleniti v skladu z uredbo najkasneje v 6. mesecih po njeni uveljavitvi. Zaradi navedene določbe ZTel je tožeča stranka vložila pobudo za oceno ustavnosti. Postopek za oceno ustavnosti se je zaključil s formalnim sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-180/97 z dne 19.3.1998 (Uradni list RS, št. 27/98), s katerim je bila pobuda (po izdaji dveh delnih odločb z dne 10.7.1997 in 13.2.1998) delno zavržena in delno zavrnjena. Na podlagi navedenega sklepa je prenehalo zadržanje izvrševanja 5. odstavka 67. člena ZTel (sprejetega s sklepom z dne 13.2.1998), prekinjeni postopki pa so lahko tekli dalje.

Tožeča stranka v tožbi, kakor tudi v pritožbi, ne navaja, da bi tudi ona imela pravico konkurirati za pridobitev koncesije na podlagi določbe 5. odstavka 67. člena ZTel in da je v roku tudi sama vložila tak zahtevek. Izpodbija pa odločbo, s katero je tožena stranka dodelila koncesijo družbi M., d.d. L., ki je izkazala pravico do dodelitve koncesije brez javnega razpisa na podlagi navedene prehodne določbe ZTel, v "katere besedilo se ustavno sodišče ni odločilo nadalje posegati" (odločba US št. I-U-180/97 z dne 19.3.1998). Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka z ničemer ni izkazala pravice do konkuriranja za dodelitev koncesije na podlagi 5. odstavka 67. člena ZTel in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist (4.točka 1. dostavka 34. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je ustavno sodišče v 17. točki obrazložitve delne odločbe z dne 10.7.1997 ugotovilo, da so bile z izpodbijano odločbo kršene ustavne pravice tožeče stranke. Za ustavno sodišče je postal sklep z dne 13.2.1998 o zadržanju izvajanja določbe 5. odstavka 67. člena ZTel (ki ga je ustavno sodišče sprejelo zaradi neizvrševanja delne odločbe z dne 10.7.1997), zaradi drugačnega nadaljnjega razvoja dogodkov, brezpredmeten. S tem je postala brezpredmetna tudi obrazložitev odločbe z dne 10.7.1997. Zavrniti je treba tudi pritožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba tožene stranke nična. ZTel glede dodelitve koncesije nima določb o ničnosti (5. točka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86), tožeča stranka pa tudi ne navaja nobenega relevantnega razloga za izrek ničnosti izpodbijane odločbe zaradi razlogov, navedenih v 1. do 4. točke 267. člena ZUP/86. Napačno je stališče tožeče stranke, da je izpodbijana odločba nična, ker ni bila sprejeta v prekluzivnem šest mesečnem roku po uveljavitvi uredbe. Koncesija se podeli z odločbo, na njeni podlagi pa sklene koncesijska pogodba, s katero pa se le uredijo koncesijska razmerja med koncedentom in koncesionarjem. V konkretnem primeru je tožena stranka dodelila koncesijo z izpodbijano odločbo. ZTel ni določal posebnega prekluzivnega roka za izdajo odločbe in zato ta tudi ni mogel biti kršen. Podpis koncesijske pogodbe pa ni mogel biti opravljen v šestih mesecih po uveljavitvi uredbe, saj je bilo njeno izvrševanje zadržano od 14.2.1998 do končne odločitve Ustavnega sodišča RS.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 2. odstavka 72. člena ZUS, ko ni razpisalo javne obravnave. Tožeča stranka te ni predlagala, v postopku predhodnega preizkusa tožbe pa javna obravnava niti ni predvidena.

Tudi o zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, saj ni bil izpolnjen prvi pogoj za njeno izdajo (pravilno vložena tožba), ni pa bistveno, če o zahtevi ni bilo odločeno v sedmih dneh, saj je to le instrukcijski rok, dan sodišču z namenom, da čimprej o zahtevi odloči. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep senata prve stopnje.