Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz medicinske dokumentacije in mnenj zdravnikov specialistov, ki jih je predložil tožnik, ni verjetno, da je pri tožniku nastala sprememba, ki bi vplivala na ugotovljeni odstotek invalidnosti. Zato tožba ne more biti utemeljena.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla zahtevo tožnika na zvišanje odstotka civilne invalidnosti vojne. Ugotovila je, da je posebna zdravniška komisija v mnenju z dne 21.4.1993 ugotovila, da ni verjetno, da bi pri civilnem invalidu vojne nastala sprememba, ki bi vplivala na ugotovljeni odstotek invalidnosti. Iz izvidov in mnenj specialistov - ortopeda, kardiologa in psihiatra, izhaja, da je sedanje stanje organizma nespremenjeno in ni poslabšano.
V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ker v njej ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, tožnik ni bil zaslišan, bile so kršene določbe zakona o pomoči neuki stranki. Tožnik bi moral biti zaslišan pri posebni zdravniški komisiji. Mnenje zdravniške komisije se bistveno razlikuje od mnenj zdravnikov - specialistov. Tožena stranka ne navaja, iz česa sklepa, da ni verjetno, da so nastale spremembe, ki vplivajo na ugotovljeni odstotek invalidnosti.
V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je bil tožnikov zahtevek obravnavan po zakonu o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Ni res, da je bila tožnikova vloga nepopolna. Opravljeni so bili specialistični pregledi. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je verjetno, da so pri tožniku nastale spremembe, ki bi lahko vplivale na odstotek njegove invalidnosti. Prejšnja odločba temelji na 28. in 31. točki seznama odstotkov vojaške invalidnosti, skupen odstotek invalidnosti pa je bil ugotovljen po 4. členu pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV) v 8. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov po tem zakonu uporabljajo predpisi o vojaških invalidih, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Ta določba pomeni, da se v postopku za priznanje zvišanja odstotka civilne invalidnosti uporabljata zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 44/89, 20/90, 42/90) in pravilnik o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82, 14/84), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabljata kot republiška predpisa. V 4. odstavku 107. člena navedenega zakona je določeno, da se z zahtevo po 1. odstavku začne postopek, če invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Po 5. odstavku se šteje, da je dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba, ki jo navaja 4. odstavek, če invalid predloži mnenje zdravnika specialista in če posebna zdravniška komisija na podlagi tega mnenja in druge medicinske dokumentacije da mnenje, da je verjetno nastala sprememba iz 1. odstavka tega člena. Ta določba pomeni, da mora upravni organ pridobiti strokovno mnenje, iz katerega mora izhajati, ali je dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po 4. odstavku 107. člena navedenega zakona.
Tožena stranka utemeljitev izpodbijane odločbe opira na mnenje posebne zdravniške komisije z dne 21.4.1993, ki se sklicuje na mnenja specialistov - ortopeda, kardiologa in psihiatra. Iz vseh treh mnenj je komisija sklepala, da je stanje okvare organizma nespremenjeno in da se ni poslabšalo. Komisija je ugotovila, da so spremembe na hrbtenici degenerativne in niso povezane s poškodbo, zvišan krvni tlak in motnje v krvnem obtoku niso v zvezi s poškodbo, tudi za psihogene spremembe, ki leta 1979 niso bile ocenjene, ni verjetno, da so povezane s poškodbo. Takšna utemeljitev ima oporo v mnenjih zdravnikov specialistov z navedenih področij. Specialist - ortoped v izvidu z dne 17.12.1992 ugotavlja hitrejše degenerativne spremembe hrbtenice, iz mnenja kardiologa z dne 4.2.1993 ni mogoče sklepati, da gre za povezanost med poškodbo in sedanjimi težavami tožnika. V mnenju psihiatra je navedeno, da prihaja pri tožniku do določene nevrotične motenosti, vendar iz tega ne izhaja, da gre za povezanost med poškodbo roke in sedanjim stanjem. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da ni verjetno, da je pri tožniku nastala sprememba okvare organizma, ki bi vplivala na že ugotovljeni odstotek invalidnosti. Tožnika posebna zdravniška komisija, ki je podala mnenje z dne 21.4.1993, ni pregledala. Opustitev pregleda tožnika in njegovega zaslišanja je sicer kršitev pravil postopka, vendar je pomembna tedaj, če bi ta opustitev lahko vplivala na odločitev o stvari (1. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Zaradi obsežne medicinske dokumentacije in pregleda tožnika pri zdravnikih - specialistih, opustitev pregleda in zaslišanja tožnika ni mogla vplivati na odločitev.
Sodišče je po obrazloženem na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) moralo tožbo zavrniti.