Jedro

Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje izvod pritožbe nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V obravnavani zadevi oškodovanca nista nasprotni stranki obdolžencu, temveč je to državni tožilec, prav tako pa nista nasprotni stranki državnemu tožilcu. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancem oziroma njihovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva, prav tako se oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu zaradi podaje odgovora ne vroči pritožba državnega tožilca.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 20865/2020 z dne 14. 3. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi petega odstavka 324. člena tega zakona izreklo kazen dve leti zapora, na podlagi 48. člena v zvezi s petim odstavkom 324. člena KZ-1 pa še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila AM kategorije za čas dveh let, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP tako, da je od do sedaj skupno nastalih stroškov postopka v višini 4.911,91 EUR dolžan plačati eno tretjino teh stroškov, to je znesek 1.637,30 EUR, ter sodno takso v višini 350,00 EUR in 35,00 EUR. Dolžan je plačati tudi stroške pooblaščencev oškodovancev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, če bodo priglašeni.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne uporabe materialnega prava in odločitve o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izrečeno kazen zapora zviša na tri leta in šest mesecev ter potrdi izrečeno stransko kazen.

3. Zagovornik obdolženca je odgovoril na pritožbo državnega tožilca in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Na obe pritožbi je odgovoril tudi pooblaščenec oškodovancev B. B. in C. C., D. D., odvetnik v Murski Soboti, ki se je v odgovorih opredelil do predlogov obeh pritožb. Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje izvod pritožbe nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V obravnavani zadevi oškodovanca nista nasprotni stranki obdolžencu, temveč je to državni tožilec, prav tako pa nista nasprotni stranki državnemu tožilcu. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancem oziroma njihovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva1, prav tako se oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu zaradi podaje odgovora ne vroči pritožba državnega tožilca. Vročitev pritožb pooblaščencu je bila zato odveč.

5. Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožba zagovornika obdolženca svoje uvodne navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ne pojasni, graja pa dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Očita mu, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj se je dogajalo neposredno pred trčenjem in zakaj sta se udeleženca srečala prav na tem mestu. Gre za pomembna dejstva, brez razjasnitve katerih ni mogoče razsoditi, da je obdolženi A. A. povzročil smrt drugega udeleženca v prometu. Nanje je prvi opozoril izvedenec F. F., ki je pojasnil, da sta se obdolženec in oškodovanec E. E., ko sta se zagledala, skušala izogibati trčenju, pri čemer se je obdolženec izogibal v levo, ker je hotel oškodovanca obvoziti po levi strani, to je po voznem pasu oškodovanca, slednji pa se je tedaj začel umikati nazaj proti svoji desni strani. Izvedenec F. F. pa je sam s seboj v nasprotju, ko v izvedenskem mnenju navaja, da je obdolženec pred trčenjem vozil 80 cm preko namišljene sredinske črte po voznem pasu oškodovanca, na glavni obravnavi pa je povedal, da sta udeleženca prišla na mesto trčenja, to je 80 cm preko namišljene sredinske črte, šele po tem, ko sta se umikala, in sicer obdolženec levo, oškodovanec pa nazaj na svojo desno stran. Z vprašanjem, kako sta vozila pred trčenjem, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, vse pa kaže, da je pokojni oškodovanec pred trčenjem vozil po voznem pasu obdolženca, na kar kaže enostaven matematični izračun, in sicer če je obdolženec vozil 50 km/h, je v 1 sekundi prevozil 13,88 m oziroma v 0,5 sekunde 6,94 m, glede na izpovedbo izvedenca o umikanju oškodovanca pa se utemeljeno postavlja vprašanje, kje je slednji vozil, ko sta se z obdolžencem zaznala in se začela umikati (po medsebojni zaznavi in do trčenja - 0,5 do 1 sekunde), saj je oškodovanec ob hitrosti 40 km/h med umikanjem v desno prevozil še najmanj 5,5 m do 11 m, na tej razdalji pa bi se gotovo umaknil na desno več kot le 0,8 m, če bi vozil po sredinski namišljeni črti. Potrebno je upoštevati, da je pokojni oškodovanec trčil v obdolženca s prednjim kolesom 0,80 m od namišljene sredinske črte, pri trčenju pa se je umikal desno, torej je moral biti glede na dolžino mopeda ob trčenju tako rekoč na sredini voznega pasu, in če sta prišla na mesto trčenja šele po umiku, se poraja utemeljen dvom, kot navaja pritožba, kje je neposredno pred trčenjem vozil obdolženec in kje oškodovanec, o čemer se izvedenec F. F. ni hotel izreči oziroma zavzeti stališča. Pritožba nadalje poudarja, da je strokovnjak za raziskave prometnih nezgod G. G. prav tako upošteval umikanje obeh voznikov v smereh, kot je to ugotovil izvedenec F. F., prav tako je ugotovil druge identične podatke o prometni nesreči kot oba v postopku postavljena izvedenca, nato pa zavzel stališče, da je oškodovanec pred trčenjem vozil bistveno po nasprotnem voznem pasu, kar pomeni, da če je pokojni oškodovanec vozil bistveno po voznem pasu obdolženca in se je slednji prav zaradi tega, da bi se izognil trčenju, umikal s svojega voznega pasu na nasprotni vozni pas, ni mogoče zaključiti, da je do trčenja prišlo zaradi vožnje obdolženca v nasprotju s predpisi. Navaja še, da če je oškodovanec vozil le 1 meter po nasprotnem voznem pasu, ki je širok 2 metra, obdolženec za umikanje v desno, upoštevaje širino mopeda s človekom, ki je najmanj 0,5 m, tako rekoč ni imel možnosti in je v takem primeru pričakovana reakcija vsakega voznika, da se bo umikal tja, kjer je imel več prostora. Obdolženec je torej subjektivno ocenil, kot je izpovedal izvedenec F. F., da se bo izognil trčenju z obvozom oškodovanca po levem voznem pasu, da je oškodovanec lahko vozil tako, kot ugotavlja G. G., pa je dopustil tudi izvedenec H. H. Glede izvedenca H. H. še poudarja, da je v zaključku svojega mnenja izrecno zapisal, da ni mogoče izključiti možnosti, da je oškodovanec proti mestu nezgode vozil po levem delu vozišča, to je po nasprotnem voznem pasu, in je neposredno pred mestom nezgode zapeljal desno, prav tako je mogoče, da je obdolženec proti mestu nezgode vozil po desnem delu vozišča in je neposredno pred trčenjem zapeljal proti levi. Če je oškodovanec peljal s svojim mopedom proti obdolžencu po nasprotnem voznem pasu in se mu je obdolženec naglo umikal v levo na nasprotni vozni pas, da bi se izognil trčenju, takšne reakcije obdolženca ne moremo opredeliti kot kršitev tretjega odstavka 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in je manever obdolženca pripisati izključno nepravilni vožnji oškodovanca. Če se o vprašanju, kje je vozil obdolženec neposredno pred nezgodo, ne moreta opredeliti niti izvedenca, in ob ugotovitvi vseh treh, da se je obdolženec pred trčenjem umikal v levo, oškodovanec pa nazaj na desno stran svojega voznega pasu, ni mogoče trditi, da je obdolžencu onkraj razumnega dvoma dokazano, da je vozil tako, kot se mu očita, in da je prav ta vožnja privedla do najhujše posledice, to je do smrti oškodovanca.

7. Povzeti pritožbeni oceni ni mogoče pritrditi. Nima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja obravnavane zadeve ni ugotovilo pravilno in popolno, saj je izvedlo vse za razsojo potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo ter na njihovi podlagi utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu očitek iz obtožbe dokazan. Za svoje zaključke je navedlo tehtne in sprejemljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, pritožbene navedbe pa jih ne morejo v ničemer omajati, tudi ne v delu, kjer pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje namreč očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj se je dogajalo neposredno pred trčenjem in zakaj sta se udeleženca srečala prav na tem mestu. Tudi o tem ima namreč sodba ustrezne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi podalo po tem, ko je izvedlo dokaze tudi zaradi odgovora na navedeno vprašanje, kot je razvidno iz njene obrazložitve. Tako je v točki 16 povzelo ugotovitve in zaključke izvedencev cestno prometne stroke F. F. in H. H., v dokaznem postopku ter razlogih sodbe pa tudi ni prezrlo mnenja G. G., ki ga je predložila obramba. Njegove ugotovitve je predstavilo izvedencu F. F., ki je o njih podal svoja pojasnila, s tem pa je zaključke G. G. pravilno upoštevalo kot navedbe obrambe in so bili kot takšni tudi preizkušeni. V točki 5 obrazložitve sodbe je pojasnilo, da je zaradi ugotovitev G. G. odredilo dopolnitev mnenja sodnemu izvedencu F. F., ki se je do njegovih navedb opredelil, nakar je odredilo še drugega izvedenca cestno prometne stroke, H. H., v nadaljevanju pa je pravilno zaključilo, da sta F. F. in H. H. o bistvenih okoliščinah in predvsem o parametrih, ki predstavljajo vzrok za nastanek prometne nesreče, ugotovila enako, kar je v sodbi v nadaljevanju še dodatno obrazložilo. Obširnim in tehtnim razlogom, v katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do zatrjevanj obrambe, da se je obdolženec umikal oškodovancu, ki je vozil po obdolženčevem voznem pasu in je tako skušal preprečiti trčenje, a mu ni uspelo, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

8. Pritožba prezre, da je izvedenec F. F. v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja obrazložil, da sta z G. G. ugotovila identičen pogled na mesto trčenja, način zadetja pri trčenju in hitrost ob tem, ter da je glede pojasnil G. G. o radijih zavijanja in časih reakcije pred trčenjem navedel, da je to, kar je slednji predstavil, lahko le ena od možnih variant. Pojasnil je, kar sodba v svojih razlogih povzema in utemeljeno sprejema, da se ne more z gotovostjo vedeti, v kakšnem položaju je kdo vozil moped, da gre za ugibanja in predpostavke, da ni mogoče ugotoviti, kdaj in kako je kdo koga opazil ter kako je reagiral, in da je to, kar je zapisal G. G. glede vožnje obeh udeležencev pred trčenjem in njunega zavijanja ter času reakcije pred trčenjem, lahko le ena od možnih variant oziroma konstrukt. Takšen zaključek izvedenca F. F. je razumljiv in ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ena od možnih variant vožnje obeh udeležencev, ki jo je predstavil G. G., lahko predstavlja zgolj predpostavko oziroma ugibanje, ki mu sodišče ne more slediti. Ko se je potem sodišče prve stopnje oprlo še na mnenje izvedenca H. H., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča podal strokovno in sprejemljivo izvedensko mnenje, je utemeljeno zaključilo, da ni mogoče natančno ugotoviti načina vožnje obeh udeležencev ob približevanju mestu trčenja. Izvedenec H. H. je namreč pojasnil, da iz razpoložljivih podatkov na tehnični način ni mogoče ugotoviti, kako sta obdolženec in oškodovanec zapeljala v položaj, v kakršnem sta se nahajala ob trčenju oziroma kje sta peljala pred tem, ko sta se usmerila v položaj, v kakršnem sta se nahajala ob trčenju, in tudi on je način vožnje pokojnega oškodovanca, kot ga je predstavil G. G., ocenil le kot eno od možnosti. Sodišče prve stopnje se je torej z vprašanjem načina vožnje obeh udeležencev pred trčenjem obširno ukvarjalo s pomočjo dveh izvedencev prometne stroke, tudi zaradi mnenja strokovnjaka s tega področja, ki ga je predložila obramba, pri tem pa je utemeljeno pritrdilo izvedencu H. H., ko je pojasnil, da do nezgode ne bi prišlo, če bi oba udeleženca proti mestu nezgode in na mestu nezgode peljala po svojem desnem delu vozišča, ki je dovolj široko za srečevanje dveh voznikov koles z motorjem, oziroma če bi vsaj po tem, ko sta se približevala in sta lahko videla položaj drugega voznika na vozišču, zapeljala na svojo desno polovico vozišča. Obdolžencu se torej utemeljeno očita vožnja v nasprotju s citiranim predpisom. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je imel obdolženec vse možnosti, da bi preprečil trčenje, in sicer tako, da ne bi zavil preko namišljene sredinske črte, temveč bi peljal po svojem desnem smernem vozišču, saj v tem primeru, kljub temu, da oškodovanec ni peljal ob svojem desnem robu, dejansko do trčenja ne bi prišlo, ter da bi moral obdolženec, ko je zaznal nevarno situacijo, po načelu defenzivne vožnje po potrebi tudi zmanjšati hitrost in zapeljati skrajno desno na svojem smernem vozišču, da bi preprečil morebitno nevarno situacijo, saj mu to nič ni preprečevalo. Obdolženec torej na vozni pas oškodovanca ni smel zapeljati.

9. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zmotno presodilo, da je obdolženec izpolnil tudi subjektivni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja in da v točki 23 obrazložitve sodbe ni pojasnilo, zakaj meni, da se je obdolženec zavedal, da njegova vožnja pod vplivom alkohola pomeni konkretno in realno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v prometu in je v takšno nevarnost tudi privolil. Navaja, da obdolženec ni mogel vedeti, da se bo med vožnjo srečal z oškodovancem, in to prav v tem ovinku, ter da bo oškodovanec vozil tako, da bosta trčila, še manj pa je v to pristal, torej se konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do ogrozitvene posledice, objektivno ni mogel zavedati.

10. Sodišče prve stopnje je tudi krivdno obliko naklepa, s katero je ravnal obdolženec, v sodbi ustrezno obrazložilo. Pravilno je zaključilo, da se je obdolženec glede na vse okoliščine nedvomno zavedal, da ima lahko njegovo ravnanje tako tragične posledice, kot so dejansko potem nastale, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. Pri tem je poudarilo okoliščine nastanka prometne nesreče, ki jih je ugotovilo iz dokaznega postopka, in ki je pokazal, da sta se z oškodovancem po delu v vinogradu odpravila na vožnjo, ki je bila za oškodovanca usodna, obdolženec pa je pred storitvijo prometne nesreče užival alkohol in je bil pod njegovim vplivom, saj je imel v telesu najmanj 1,25 g alkohola na kilogram krvi. Glede na prometne razmere in vidljivost na cesti, kjer je prišlo do prometne nesreče, pa pritožba tudi ne more uspeti z navedbo, da obdolženec ni mogel pričakovati, da mu bo oškodovanec po cesti (ki je bila povsem pregledna) pripeljal nasproti.

11. Glede na navedeno, in ker tudi v ostalem pa tudi ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, in ker ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, je pritožba zagovornika obdolženca zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Pritožbi zagovornika obdolženca in državnega tožilca grajata odločbo o kazenski sankciji. Zagovornik poudarja okoliščine, da je oškodovanec prispeval k prometni nesreči, da je tudi on vozil pod vplivom alkohola in se prvi odpeljal z dvorišča ter s tem spodbudil obdolženca, da je sedel na moped in se odpeljal za njim, da je obdolženec utrpel izredno hude telesne poškodbe, zaradi katerih se dogodka ne spominja, da bo zaradi njih ostal invalid in vsaj delno odvisen od pomoči drugih in bo tako zaznamovan ter bo čutil hude posledice, ki ga bodo vselej spominjale na prometno nesrečo. Poudaril je tudi njegovo mladost in okoliščino, da se bo kot invalid le s težavo prebijal skozi življenje, saj je njegova pridobitna sposobnost trajno zmanjšana, da bo moral zavarovalnici povrniti visoko odškodnino, da močno obžaluje, da je prišlo do nesreče, oškodovanec pa je bil njegov najboljši prijatelj in da zato zelo trpi zaradi njegove smrti, vsak vikend obišče njegov grob in mu prižge svečo ter da je vzpostavil stik z starši pokojnega oškodovanca in se z njimi pogovoril. Zavzema se za spremembo kazenske sankcije tako, da se obdolžencu kazen na podlagi drugega odstavka 27. člena KZ-1 odpusti, podrejeno pa predlaga, da se obdolžencu izrečena zaporna kazen nadomesti s pogojno obsodbo. Nasprotno pa državni tožilec meni, da je izrečena zaporna kazen prenizka in da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine in spregledalo zaključke izvedenca F. F., da se je obdolženec pomikal v levo glede na njegovo smer vožnje, oškodovanec pa se je skušal umakniti bolj na svojo desno stran, medtem ko je tudi izvedenec H. H. pojasnil enako. Pri odmeri kazni je po oceni pritožbe državnega tožilca sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo stopnjo alkoholiziranosti obdolženca in njegovo zavedanje, da njegova vožnja v stanju tako močne alkoholiziranosti pomeni konkretno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v prometu ter da je pri tem prišlo do najhujše možne posledice, to je izgube življenja oškodovanca.

13. Pritožbeno sodišče povzetim trditvam pritožb ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde, ustrezno je pretehtalo olajševalne in obteževalne okoliščine ter izreklo ustrezno kazen zapora in primerno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati ne obdolžencu v škodo ne v korist. 14. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika obdolženca in državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, pri čemer je upoštevalo njegove premoženjske razmere, ko prejema denarno nadomestilo za čas bolniškega staleža, ob tem pa mora plačati stroške kazenskega postopka na prvi stopnji (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako tudi mag. A. Karakaš, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, 2. knjiga, stran 958.