Jedro

V času veljavnosti ZTLR načelo superficies solo cedit sicer ni bilo dosledno spoštovano, vendar je tudi sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi določil ZTLR, v primeru v tujo nepremičnino izvršenih vlaganj, ki so spremenila stanje in vrednost nepremičnine (če je prišlo do spremembe nepremičnine oz. je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar), priznavala spremembo na stvarnopravnem področju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se: - I. točka izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec J. S. je dolžan tožnici M.S. izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot solastnica do ½ pri nepremičninah: - z ID znakom 000 (parc. št. 324/0 k.o. X) - z ID znakom 111 (parc. št. 329/0 k.o. X) - z ID znakom 222 (parc. št. 56/0 k.o. X) v 15. dneh, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba.“ - II. točka izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je ugodeno zahtevku za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožnica pri tožencu lastnih nepremičninah parc. št. 324, 329 in 56, vse k.o. X lahko vpisala kot solastnica do ½. Stroški tožeče stranke v višini 2.802,00 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva plačilo vseh stroškov postopka. Trdi, da je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno s sodbo, ki je postala pravnomočna 5. 6. 2009. Opozarja zlasti na zavrnitev zahtevka, da predstavlja skupno premoženje tudi vrt (parc. št. 329 pred parcelacijo) in dvorišče (parc. št. 56) ter na zavrnitev zahteve za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi tožnica postala solastnica vrta in dvorišča do ½. Meni, da je nova tožba le leporečje, ker je o ne-pridobitvi lastninske pravice s strani tožnice na točno določenem zemljišču že odločeno. Za zgrešeno označuje utemeljevanje sodbe z 8. čl. SPZ. Meni, da stroški izdelave izvedenskega mnenja niso bili potrebni, zato tožnica do njihove povrnitve ni upravičena. Opozarja, da so predmet te pravde parcele, na katerih stojijo zgradbe, kar sodišče zamolči. Meni, da skupno premoženje bivših zakoncev ne more postati nekaj, kar je bilo že v pravdi ugotovljeno, da je toženčevo posebno premoženje. Očita kršitev toženčeve pravice iz 33. čl. Ustave RS. Če se tožnica ne more vpisati v zemljiško knjigo na lastnini, ki ji je bila prisojena iz naslova skupnega premoženja, to ne more biti razlog, da se tožencu vzame nek drug del njegove lastnine – posebno premoženje. Sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo 51. čl. ZZZDR, ki ločuje pravni položaj posebnega in skupnega premoženja zakoncev. S kakršnokoli obravnavo skupnega premoženja ne sme biti prizadeto posebno premoženje. Graja tudi neuporabo 8. čl. SPZ in 18. čl. SPZ in meni, da je zgradba sestavina parcele in ne obratno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožbene in ostale navedbe tožeče stranke ne vsebujejo trditev o dejstvih, ki bi utemeljevale primarni tožbeni zahtevek. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice) mora biti utemeljen z zavezovalnim pravnim poslom oz. razmerjem, katerega vsebina je pravno poslovna sprememba na lastninsko pravnem področju. Zemljiškoknjižno dovolilo je razpolagalni posel, ki v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice povzroči stvarno pravno spremembo stanja nepremičnine. Obligacijskega zahtevka, ki ga postavlja, tožnica ne utemeljuje zavezovalnim pravnim poslom oz. razmerjem, katerega predmet je pravno poslovna pridobitev lastninske pravice (49. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ in 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Trdi, da je lastninsko pravico že pridobila z vlaganji v trajanju zakonske zveze, torej stvarnopravne spremembe na lastninsko pravnem področju s tožbo sploh ne želi doseči. Tožba, kolikor uveljavlja primarni zahtevek, je torej nesklepčna. Ne zatrjujejo se dejstva, ki bi utemeljevala primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato je le-ta neutemeljen in ga je treba zavrniti (358. čl. ZPP).

5. Tožnica trdi, da je zaradi skupne gradnje s tožencem v trajanju zakonske zveze do spremembe na lastninsko pravnem področju že prišlo. Trditve ustrezno utemeljujejo podredni zahtevek, saj s skupnim delom zakonca kot skupnost pridobita skupno lastnino orginarno – gre za enega od načinov pridobitve oz. nastanka skupne lastnine (2. odstavek 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ker tožnica predlaga tudi določitev deležev na skupnem premoženju, bo v primeru, da bo oboje – skupno premoženje in svoj delež na njem – dokazala, na podlagi ugotovitvene sodbe o obstoju (so)lastninske pravice dosegla vpis lastninske pravice (3. točka 1. odstavka 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).

6. SPZ dosledno (z izjemo gradnje čez mejo in stavbne pravice) upošteva načelo enotnosti nepremičnine. Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (18. čl. SPZ). Z 8. čl. SPZ pa je določeno, da je vse, kar je trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače (1). S tem določilom je uveljavljeno načelo superficies solo cedit, kar pomeni, da zgradba in zemljišče nujno delita isto usodo – gre za nujno povezanost zemljišča in objekta. Ker pa so bila obravnavana vlaganja izvršena pred uveljavitvijo SPZ, je pri odločanju treba uporabiti v času vlaganj veljavni ZTLR. Ta zakon ali še pred njim veljavni Obči državljanski zakonik je pravna podlaga, na osnovi katere je treba presoditi pridobitev lastninske pravice (1. odstavek 266. čl. SPZ). V času veljavnosti ZTLR načelo superficies solo cedit sicer ni bilo dosledno spoštovano (2), vendar je tudi sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi določil ZTLR, v primeru v tujo nepremičnino izvršenih vlaganj, ki so spremenila stanje in vrednost nepremičnine (če je prišlo do spremembe nepremičnine oz. je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar), priznavala spremembo na stvarnopravnem področju. Če je zemljišče, ki je bilo posebno premoženje enega zakonca, zaradi gradnje zakoncev spremenilo identiteto oz. je nastala nova stvar, se je vrednost nepremičnine pred vlaganji štela kot vložek v skupno premoženje. Ta vložek posebnega premoženja v skupno premoženje je vplival le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju, ni pa ohranil položaja posebnega premoženja. Tudi v času veljavnosti ZTLR torej položaj posebnega premoženja zaradi povezanosti zemljišča in objekta ni bil ohranjen. V primerih, kot je obravnavani, je bilo tudi v času veljavnosti ZTLR uporabljeno načelo superficies solo cedit. 7. Med strankama nesporno je, da so bila zemljišča, na katerih sta gradili, toženčevo posebno premoženje. V pravdni zadevi P 1126/99-II je bilo ugotovljeno, da sta stranki na tem zemljišču zgradili več zgradb oz. objektov, in da sta z delom k gradnji prispevali vsaka polovico vrednosti. Ker tožnica ni upoštevala načela superficies solo cedit in takratne sodne prakse ter zahtevala ugotovitev lastninske pravice le na enem delu nerazdružne celote (zgradbah), je dosegla (po vsebini) neko delno sodbo . Z njo je ugotovljen z delom ustvarjen prispevek zakoncev k ustvaritvi zgradb oz. objektov, ne pa delež na skupnem premoženju, ki ga (zaradi povezanosti zemljišč in zgradb) tvorijo nepremičnine parc. št. 56 k.o. X. 324 k.o. X in 329 k.o. X. Pri obravnavi podrednega zahtevka bo treba upoštevati, da tožnica sedaj zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini kot celoti (zemljišču s stavbami). Tovrstnega pravnega varstva tožnica še ni uveljavila, zato s sodbo z dne 20. 4. 2009 o zahtevku, kakršen je podredni zahtevek, še ni odločeno. Zaradi zgoraj navedene razširitve zahteve po pravnem varstvu delež na skupnem premoženju, kakor ga tožnica uveljavlja v tem postopku, še ni bil določen. Tožničin delež na skupnem premoženju parc. št. 56, 324 in 329, vse k.o. X bo nujno manjši od polovice, saj je pri ugotavljanju deleža poleg pravnomočno ugotovljenega prispevka strank iz naslova dela (1/2) treba upoštevati tudi toženčevo, v obliki zemljišč vloženo posebno premoženje. Iz obrazložitve sodbe P 1126/99-II je razvidno, da tudi materialna pravnomočnost zavrnjenega dela (3. točka izreka) ne zajema na zemljiščih zgrajenih objektov oz. zgradb, zato tudi ta, zavrnilni del, ni ovira, da sodišče sledi podrednemu zahtevku, seveda v obsegu, kot se bo ob upoštevanju vložka toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje, izkazal za utemeljenega.

8. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 165. čl. ZPP).

(1) Zgradba oz. objekt torej ni (samostojna) nepremičnina, temveč sestavina nepremičnine in pripada lastniku.

(2) Temeljno izhodišče po ZTLR je bila dobra vera graditelja, druge okoliščine – vrednost zemljišča in vrednost zgrajenega – pa so bile sekundarnega pomena.