Jedro

Revizija nadalje neutemeljeno trdi, da so z obravnavanimi spodbijanji pravnih poslov prizadeta načela o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, enakopravnosti strank in enakovrednosti dajatev ter načelo vestnosti in poštenja. Tožena stranka spregleda, da veljajo v stečajnem postopku posebna pravila zaradi dokončne ureditve tudi premoženjsko pravnih razmerij stečajnega dolžnika z upniki kot posledica prezadolženosti oziroma neplačevitosti stečajnega dolžnika. Zato je ravno v skladu s temeljnim načelom poštenosti določeno v prvem odstavku 160. člena ZPPSL, da se dolgovi dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno. Ravno zaradi uveljavitve te enakosti je v 125. členu ZPPSL uveden pravni institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je sodišče o reviziji odločalo po ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so asignacije z dne 20.8.1995 (za znesek 1,500.000,00 SIT), 23.8.1995 (za znesek 1,400.000,00 SIT) in z dne 20.9.1995 (za znesek 1,000.000,00 SIT) brez pravnega učinka proti stečajni masi in da mora zato tožena stranka plačati v stečajno maso tožeče stranke skupno 3,900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožbo v zvezi z asignacijo z 21.8.1995 (ne kot pomotoma navaja sodišče prve stopnje z dne 20.8.1995) za 1,500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi s sklepom zavrglo, v ostalem pa je s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 in predlaga razveljavitev spodbijanega sklepa sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje, priglaša pa tudi povrnitev stroškov revizije.

Revizijo vlaga tudi tožena stranka proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in v odgovarjajočem delu sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa prav tako stroške revizijskega postopka.

Reviziji nista utemeljeni.

V zvezi z revizijo tožeče stranke je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka vložila tožbo, s katero izpodbija asignacijo z dne 21.8.1995 za 1,500.000,00 SIT šele v pripravljalni vlogi dne 16.4.1998. Po določilu prvega odstavka 129. člena ZPPSL je treba tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika vložiti v šestih mesecih od dneva objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS, kar je bilo v obravnavani zadevi storjeno dne 26.1.1996 (Uradni list RS št. 4/96). Tožeča stranka je tedaj vložila tožbo za navedeno asignacjo prepozno in jo je zato sodišče druge stopnje utemeljeno zavrglo.

Tožeča stranka še smiselno očita sodišču druge stopnje v zvezi z zavrženjem tožbe za asignacijo z dne 21.8.1995 za 1,500.000,00 SIT, da je v tem znesku neupravičen zajet znesek 400.000,00 SIT.

Tožeča stranka spregleda, da je v svojem končnem oblikovanju tožbenega zahtevka na glavni obravnavi na prvi stopnji dne 22.1.1999 izpodbijala to asignacijo ravno za znesek 1,500.000,00 SIT (kar sicer izhaja tudi iz priložene listine - asignacije - priloga A2 v spisu).

Tudi revizija tožene stranke ni utemeljena. Ne drži, da bi naj sodbi sodišč druge in prve stopnje ne imeli potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, saj sta sodišči ugotovili obstoj pogojev za izpodbijanje obravnavanih pravnih dejanj stečajnega dolžnika, tako objektivnega (premajhen obseg stečajne mase za popolno poplačilo upnikov in njihovo prikrajšanje zaradi sedaj izpodbijanih dejanj), kot tudi subjektivnega (vedenje tožene stranke o slabem ekonomskem finančnem stanju tožeče stranke). Revizija v zvezi z objektivnim pogojem uveljavlja trditev, da zaradi istočasnosti njene izpolnitve in izpolnitve tožeče stranke ni prišlo do prikrajšanja stečajne mase z izpodbijanimi asignacijami. Že sodišče druge stopnje je argumentirano zavrnilo to trditev, k čemur ni kaj dodati.

Revizija nadalje neutemeljeno trdi, da so z obravnavanimi spodbijanji pravnih poslov prizadeta načela o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, enakopravnosti strank in enakovrednosti dajatev ter načelo vestnosti in poštenja. Tožena stranka spregleda, da veljajo v stečajnem postopku posebna pravila zaradi dokončne ureditve tudi premoženjsko pravnih razmerij stečajnega dolžnika z upniki kot posledica prezadolženosti oziroma neplačevitosti stečajnega dolžnika. Zato je ravno v skladu s temeljnim načelom poštenosti določeno v prvem odstavku 160. člena ZPPSL, da se dolgovi dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno. Ravno zaradi uveljavitve te enakosti je v 125. členu ZPPSL uveden pravni institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Končno tožena stranka tudi nima prav, da bi naj pri izpodbijanih nakazilih ne šlo za neobičajen način njenega poplačila, na čemer temeljita sodišči druge in prve stopnje v skladu z določilom 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL domnevo, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, kar tožena stranka prav tako zanika.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je asignacija neobičajen način poplačila, seveda v smislu citiranega določila, saj pri tem ne gre za običajni bančni pretok denarnih sredstev, temveč mimo tega za plačilo dolžnikovega dolga z izbrano in izvedljivo finančno konstrukcijo.

Tožena stranka v teku postopka na prvi in drugi stopnji tudi ni uspela dokazati, da ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, saj sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili ravno obratno, da obstoji več konkretnih indicev, da je tožena stranka vedela oziroma da bi morala vedeti za tak položaj tožeče stranke.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP 1977, je bilo treba tudi revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.