Jedro

Pravilnosti dejanskih ugotovitev, ki so rezultat dokaznega postopka, revizijsko sodišče ne more presojati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo darilnih pogodb z dne 23.9.1982 in z dne 18.6.1986 ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da gre kljub drugačnemu imenovanju za izročilni pogodbi, s katerima je prevzel toženec nasproti svojima staršema kot izročevalcema obveznost, da bo zanju skrbel in jima pomagal. Ugotovilo je, da je toženec prevzete obveznosti izpolnjeval in da zato ni razlogov za razvezo obeh pogodb. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da ima sklenitev pogodbe v letu 1986 za posledico razveljavitev pogodbe iz leta 1982. Zato bi moralo sodišče ugoditi zahtevku na razvezo pogodbe iz leta 1982. Navaja, da je postopek pokazal, da je za starše skrbela tožnica. To izhaja tudi iz oporoke R.H., čemur pa sodišči nista posvetili pozornosti. Tožničino stališče potrjuje tudi dejstvo, da sta tožbo vložila starša sama. Napačno je stališče, da je bila tudi tožnica dolžna pomagati staršem na podlagi pogodbe iz leta 1980. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Javno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila revizija vročena na podlagi določbe 3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP), se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Z darilno pogodbo z dne 23.9.1982 sta R. in M.H. podarila tožencu del nepremičnine vl. št. 334, s pogodbo z dne 18.6.1986 pa celo nepremičnino vl. št. 334. Zato tožnica ne more imeti nobene koristi od tega, da izpodbija pogodbo iz leta 1982, sklicujoč se na pogodbo iz leta 1986. V reviziji zatrjuje, da je bila s pogodbo iz leta 1986 razveljavljena pogodba iz leta 1982, s čimer priznava veljavnost pogodbe iz leta 1986. Pri takem stališču tožeče stranke manjka njen pravovarstveni interes za izpodbijanje pogodbe z dne 23.9.1982. Izpodbijanje te pogodbe je smiselno samo ob hkratnem izpodbijanju kasnejše pogodbe, ki vsebuje tudi nepremičnine, darovane s prvo pogodbo. Tako je bila tožba obrazložena in je sodišče odločalo o zahtevkih, ki se glasita na razvezo obeh pogodb, ob upoštevanju razlogov, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala zahtevek za razvezo obeh pogodb. Glede na to ni bilo mogoče pritrditi revizijskemu stališču o tem, da je druga pogodba razveljavila prvo. Po presoji revizijskega sodišča je pravilna ugotovitev obeh sodb, da toženkina obveznost pomoči staršem na podlagi pogodbe z dne 14.4.1980 ni prenehala s sklenitvijo izpodbijanih pogodb med tožencem in starši. Pogodbi z dne 23.9.1982 in 18.6.1986 takih določb nimata. Ker sta starša pravdnih strank svoje premoženje izročila tako tožnici, kot tožencu, in sta si v obeh primerih izgovorila pomoč prevzemnikov, sta pravdni stranki pač prevzeli vsaka svoje obveznosti, ki so obstajale hkrati in se niso izključevale.

Bistvena ugotovitev za odločitev v tej zadevi je, da je toženec izpolnjeval obveznosti, ki jih je prevzel do svojih staršev. To je bilo ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji. Gre za dejanske ugotovitve, ki so rezultat dokaznega postopka. Pravilnosti teh ugotovitev revizijsko sodišče ne more presojati (3. odst. 385. čl. ZPP) in je nanje vezano pri svojem odločanju. Revizijske navedbe o tem, da toženec ni izpolnjeval svoje obveznosti do staršev, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Vsebina oporoke pok. R.H. in dejstvo, da sta starša pravdnih strank sama v tožbi navedla kot razlog za razvezo pogodbe to, da toženec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, sta okoliščini, ki v dokazni oceni sodišča prve in druge stopnje nista pretehtali ostalih številnih in natačno ocenjenih dokazov. Pri tem je sodišče prve stopnje oporoko dokazno ocenilo, navedbe v tožbi pa same zase niso dokaz, ampak se z dokazovanjem šele potrdijo ali ovržejo.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.