Jedro

Ker pooblaščeni investitor ustreznega odgovora od razlastitvenega zavezanca na poslani ponudbi ni prejel, se je razlastitveni postopek nadaljeval z izdajo upravne odločbe o uvedbi postopka razlastitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 1. 2004, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 25. 8. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je javna korist za gradnjo mejnega prehoda Jelšane izkazana z Uredbo o lokacijskem načrtu za mednarodni mejni prehod Jelšane (Ur. l. RS, št. 43/2003); dovolil v korist Republike Slovenije uvedbo razlastitvenega postopka na nepremičninah, navedenih v izreku odločbe; odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži nadaljevanja razlastitvenega postopka; odločil, da se izbriše zaznamba prepovedi prometa, ki velja do sprejema lokacijskega načrta na ureditvenem območju mejnega prehoda Jelšane ter odločil, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici na navedenih parcelah zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, prepoved prometa z nepremičninami oziroma njihovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbe: 93., 95., 97., 98. in 100. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002 in 8/2003), 3., 16. in 21. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih – ZDVGOMP (Ur. l. RS, št. 111/2001).

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje Upravni enoti Ilirska Bistrica oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, čeprav je bila ta predlagana, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je v 30-dnevnem roku za odgovor na prvo ponudbo pooblaščenke razlastitvenega upravičenca prejela dopis razlastitvenega upravičenca z dne 26. 6. 2003, ki se je nanašal na vložitev tožbe na ničnost pogodbe. Bila je prepričana, da je bil postopek sporazumevanja s strani razlastitvenega upravičenca ustavljen zaradi vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka postala lastnica zemljišč, ki so predmet tega spora, in da se bo moral postopek sporazumevanja po določbah ZDVGOMP začeti znova. Namesto tega pa je tožeči stranki vročena ponudba z dne 15. 7. 2003, ki je bila poimenovana „pouk o pravicah v postopku določanja odškodnine in druga ponudba za sklenitev pogodbe“, na katero pa je tožeča stranka v zakonsko določenem roku odgovorila in pooblaščenko razlastitvenega upravičenca pozvala, da poda obvestilo o nadaljevanju postopka. Odgovora pooblaščenke razlastitvenega upravičenca in tudi samega razlastitvenega upravičenca ni prejela. Navedba sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni pisno sporočila, da se z drugo pogodbo ne strinja, ne ustreza dejanskemu stanju. Dopisa z dne 15. 7. 2003 zaradi ustavitve postopka sporazumevanja s strani razlastitvenega upravičenca ni mogoče šteti za drugo ponudbo. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1, ni pristojno presojati njegove pravilnosti), pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Po določbi drugega odstavka 1. člena ZDVGOMP, ki je veljal v času odločanja upravnega organa, je mejni prehod infrastrukturni objekt državnega pomena in kot tak javna infrastruktura. Po določbi tretjega odstavka 1. člena istega zakona pa je gradnja mejnega prehoda v javnem interesu in v javno korist. Po določbi 12. člena ZDVGOMP je javna korist izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje mejnega prehoda in je zanj sprejet lokacijski načrt, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije. Po določbah 21. člena ZDVGOMP se razlastitveni postopek uvede na zahtevo pooblaščenega investitorja, ki je v obravnavani zadevi po določbi 3. člena istega zakona Republika Slovenija oziroma Servis skupnih služb Vlade Republike Slovenije. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZDVGOMP se po uveljavitvi odloka o programu priprave lokacijskega načrta za mejni prehod ali po uveljavitvi uredbe Vlade Republike Slovenije iz drugega odstavka 12. člena tega zakona lastnikom nepremičnin predlaga sklenitev pogodbe zaradi odkupa njihove nepremičnine v vrednosti, ki jo oceni sodni cenilec. Če se lastnik nepremičnine strinja s predlagano cenitvijo, mora v roku 30 dni v pisni obliki to sporočiti pooblaščenemu investitorju. Na to mora biti lastnik nepremičnine izrecno opozorjen ob vročitvi ponudbe za odkup njegove nepremičnine in cenitve (drugi odstavek 16. člena). Po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDVGOMP mora lastnik nepremičnine, ki se ne strinja z drugo cenitvijo, v roku 30 dni v pisni obliki to sporočiti pooblaščenemu investitorju, na kar mora biti lastnik prav tako izrecno opozorjen ob vročitvi druge ponudbe in cenitve. Po določbi 21. člena ZDVGOMP, ko pooblaščeni investitor sprejme obvestilo lastnika nepremičnine, da se tudi z drugo cenitvijo iz tretjega odstavka 16. člena tega zakona ne strinja, ali je rok brezuspešno potekel, se šteje, da sporazum med pooblaščenim investitorjem in lastnikom o odkupu oziroma nadomestitvi nepremičnine ni dosežen. Pooblaščeni investitor lahko takoj poda predlog za razlastitev pristojnemu organu in o tem obvesti lastnika nepremičnine, obvestilo pa mora biti lastniku nepremičnine osebno vročeno. Postopek za razlastitev nepremičnine se lahko uvede po ugotovitvi javne koristi.

10. Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi pred izdajo prvostopenjske upravne odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka pooblaščeni investitor po pooblaščeni družbi A. d.o.o. poslal prvo in drugo ponudbo za odkup zemljišč, katerih vsebina je bila v skladu z navedenimi določbami ZDVGOMP. Obe ponudbi sta bili po podatkih spisov vročeni tožeči stranki. Ker pa pooblaščeni investitor ustreznega odgovora od razlastitvenega zavezanca na poslani ponudbi ni prejel, se je razlastitveni postopek nadaljeval z izdajo upravne odločbe o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo 92. člena ZUreP-1 je razlastitev odvzem lastninske pravice na nepremičnini proti odškodnini ali nadomestilu. Tudi po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. V obravnavani zadevi pa je javna korist za gradnjo mejnega prehoda Jelšane izkazana z Uredbo o lokacijskem načrtu za mednarodni mejni prehod Jelšane.

11. Glede na podano obrazložitev so revizijski ugovori, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, neutemeljeni.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi, čeprav jo je tožeča stranka predlagala v tožbi, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb postopka pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1 prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožeča stranka namreč ni predlagala izvedbe takšnih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz upravnega spisa. Sodišče prve stopnje pa je odločilo o zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Pričakovanja tožeče stranke, da bo pooblaščeni investitor vložil tožbo za ugotovitev ničnosti navedene pogodbe, nimajo nobenih pravnih učinkov, če takšna tožba ni bila vložena. Zato tudi ta revizijski ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 14. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela trpi sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).