Jedro

Glede na to, da je tožnica svoj tožbeni zahtevek gradila na trditvi, da predstavljalo sporne delnice njeno posebno premoženje, saj so bile kupljene s kupnino, ki jo je prejela, ko je prodala podedovano premoženje, nikoli pa ni trdila (niti podredno), da so bile morebiti delnice pridobljene z delom v času trajanja njene zakonske zveze s tožencem, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oziroma ni smelo preizkušati, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz določb o skupnem premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 258.843,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o odmeri višine pravdnih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo ter da bo sodišče višino pravdnih stroškov odmerilo s posebnim sklepom potem, ko bo odločeno o toženčevi prošnji za taksno oprostitev (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, po potrebi dopolni ugotovitveni postopek ter samo razsodi o zadevi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku nepravilno in protispisno zaključilo, da je tožničin zahtevek neutemeljen, saj naj ne bi dokazala, da so bile delnice K. kupljene iz njenega posebnega premoženja. Sodišče je kot očitno najbolj relevanten za odločitev v tej zadevi štelo denarni tok na računu tožnice, ki naj bi potrjeval toženčeve navedbe v njegovi izpovedbi, bil pa naj bi v nasprotju s tožničinimi navedbami. Takšna dokazna ocena pa po mnenju tožnice ne vzdrži. Sodišču se zdi verjetnejša razlaga, da je toženec premoženje, ki je vredno četrt milijona evrov, pridobil s prodajo starega avtomobila in s posojilom brata, kar znaša skupaj cca. 4,5 milijone SIT, kot pa tožničina dokazna navedba, da je podedovala nepremičnino, ki jo je prodala za 77.000,00 DEM in dokazani polog kupnine na račun. Preseneča jo, da je sodišče kljub tako veliki razliki v razpoložljivih sredstvih in kljub temu, da sta pravdni stranki skupaj uporabljali račun, ocenilo, da so očitno vsa sredstva za nakup delnic K. prišla iz sredstev toženca. Preseneča pa jo tudi, da je nekritično verjelo tožencu, da so sredstva v višini 77.000,00 DEM porabili za nakup dveh avtomobilov ter njihovo popravilo, za najemnino, predvsem ob nerealni izpovedbi toženca, da je bilo za drobnarije (zavese, otroško sobo) porabljenih 5.000,00 DEM. Sledeč takemu zaključku sodišča bi bilo razumeti, da je toženec s svojim delom in iz svojega posebnega premoženja ustvaril precejšnje premoženje, tožnica pa je dediščino porabila za preživljanje družine in nepotrebne nakupe, luksuz. Takšni zaključki sodišča so neživljenjski in nelogični. Predvsem je nelogično, da bi se s posli prodajanja in nakupovanja delnic ukvarjal toženec sam, brez sodelovanja tožnice, predvsem glede nato, da sta vsa pridobljena sredstva polagala na isti račun in sta lahko z njimi oba razpolagala. Tožnica je iskreno izpovedala, da so se po prvem nakupu delnice še naprej kupovale, nekaj iz skupnih sredstev, nekaj pa tudi iz posebnega premoženja toženca. Navedeno je objektivno gledano verjetnejše, kot pa tožnikova izpoved, da se je z nakupom in prodajo delnic ukvarjal zgolj on in za to namenjal samo svoja sredstva. Pristransko ocenjevanje dokazov pokažeta predvsem zapisa sodišča na 5. stani sodbe, ko sodišče isti dogodek, dvig 9.300.000,00 SIT za nakup delnic, pri oceni izpovedbe in trditev tožnice oceni kot neverjeten, saj je znesek dviga višji, kot pa je znašal znesek za nakup delnic Krke, isti dogodek skozi izpovedbo toženca pa vidi kot povsem logičen, saj je bilo ob nakupu delnic potrebno plačati provizijo. Treba je upoštevati, da gre za dogodke, ki so oddaljeni 12 let. Tožnica je izpovedala tisto, česar se je spominjala, toženčeva izpoved pa je bila naučena in prilagojena potrebam tega postopka. Tožničina izpoved je tako veliko bolj verjetna in zato verodostojna. Glede na to, da sta pravdni stranki sredstva z računa tožnice dvigali in jih po parih dneh spet polagali, vse v različnih zneskih, še ne pomeni, da sredstva v višini 9.113.910,00 SIT ne izhajajo iz posebnega premoženja tožnice. Opozarja še, da je premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje, kar pomeni, da so vsaj delnice, kupljene za razliko med 4,5 milijoni SIT in zneskom kupnine za 355 delnic, skupna last zakoncev, tudi ob predpostavki, da sta za preživljanje prispevala tako, kot je ugotovilo sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da so bile delnice K., kupljene v juniju 1998, njeno posebno premoženje, ker naj bi bile kupljene izključno s kupnino, ki jo je prejela decembra 1997, ko je prodala podedovano nepremičnino. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, argumentirana, skladna in jasna, pritožba tožnice pa ne uspe vzbuditi dvoma vanjo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča glede nakupa in sredstev za nakup spornih delnic pravilno sledilo izpovedbi toženca ter ne neprepričljivi in z izpisom prometa na hranilni knjižici neskladni izpovedbi tožnice. Trditev in izpovedba tožnice, da je bila celotna kupnina, ki je bila položena na račun, porabljena za nakup spornih delnic, nista bili skladni z izpisom prometa na hranilni knjižici, iz katerega izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil na knjižico položen le del kupnine (cca 52.000,00 DEM v tolarski protivrednosti) in ne celotna kupnina (77.000,00 DEM). Poleg tega je bil položeni znesek kupnine v decembru 1997 (pet dni po pologu) tudi dvignjen s hranilne knjižice, kasnejši pologi na to knjižico pa ne dokazujejo, da bi šlo za kupnino, kar je prav tako pravilno ugotovilo in tudi prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje. Na drugi strani pa je bila izpovedba toženca glede nakupa in sredstev za nakup delnic v bistvenem skladna in podprta z omenjenim izpisom prometa na hranilni knjižici ter izpovedbo priče SM. Tožnica v pritožbi sicer trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot odločilnega za odločitev denarnega toka na računu tožnice, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Sama tožnica je v tožbi trdila, da je (celotno) kupnino položila na njen račun (oziroma hranilno knjižico) in da so bila denarna sredstva nekajkrat vezana, nato pa so bila v letu 1998 porabljena za nakup spornih delnic. Glede na takšno trditveno podlago in glede na to, da je tudi toženec pojasnil, da je uporabljal tožničin račun za nakup in prodajo delnic, pa je bilo edino pravilno in logično, da je sodišče prve stopnje štelo kot enega od ključnih dokazov v tej pravdi izpis prometa na hranilni knjižici oziroma, da preverilo, ali se trditve in izpovedbe pravdnih strank skladajo z izpisom prometa na hranilni knjižici.

Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo kot verjetnejšo razlago, da je toženec premoženje vredno četrt milijona evrov (toliko naj bi znašala vrednost spornih delnic potrditvah tožnice) pridobil s prodajo starega avtomobila in posojilom, ki mu ga je dal brat, kar je skupaj znašalo le cca. 4,5 mio SIT, kot pa dokazano navedbo, da je tožnica podedovala nepremičnino, ki jo je prodala za 77.000,00 DEM in dokazani polog kupnine na račun. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo izpovedbo toženca, da je toženec denarna sredstva za nakup spornih delnic pridobil tako, da je za skupaj cca. 10,5 mio SIT prodal delnice K., ki jih je kupil že v letu 1997, ter delnice L., ki jih je kupil v decembru 1997 z denarjem, ki ga je prejel, ko je prodal avto, in z denarjem, ki mu ga je posodil brat (iz tega izhaja, da je toženec s cca. 4,5 mio SIT, katere omenja pritožba, kupil delnice L. in ne spornih delnic K.). Glede na to, da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec po tem, ko je prodal delnice K. in L., razpolagal s cca. 10,5 mio SIT in ne le s 4,5 mio SIT, kot zatrjuje tožnica, tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki merijo nato, da bi moralo sodišče slediti navedbam tožnice o nakupu delnic že zato, ker je tožnica imela več razpoložljivih denarnih sredstev kot toženec.

Pritožnica nadalje ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje z navedbo, da je nelogično, da bi se s posli prodajanja in kupovanja delnic ukvarjal le toženec, glede na to, da sta oba vsa pridobljena sredstva polagala na isti račun in da sta z njimi lahko tudi oba razpolagala. Navedeni način „upravljanja“ z računom in sredstvi na računu s strani pravnih strank sam po osebi še ne pomeni, da se je tudi tožnica ukvarjala z nakupom in prodajo delnic, ki so se (sicer) kupovale tudi s sredstvi položenimi na sporni račun oziroma so se sredstva od prodaje delnic polagala na sporni račun. Da se tožnica z omenjenimi posli dejansko ni ukvarjala, pa je sicer mogoče sklepati tudi na podlagi njene izpovedbe, iz katere izhaja, da sploh ni vedela za nakupa delnic K. v letu 1997 in delnic L. decembra 1997, niti ni vedela, da je toženec te delnice prodal za višjo ceno in na ta način prišel do dobička. Ob tem velja še dodati, da niti ni bistveno, kdo se je ukvarjal s posli nakupovanja delnic, ampak je odločilno, ali je bilo tožničino posebno premoženje porabljeno za nakup spornih delnic K.. Tega odločilnega dejstva, glede katerega je bilo dokazno breme na tožnici, pa slednji, kot je bilo že navedeno, ni uspelo dokazati.

Pritožnica prav tako ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje, da je bilo njeno posebno premoženje porabljeno za nakup dveh avtomobilov in za potrebe hiše na Igu, med tem ko je toženec ustvaril iz svojega (posebnega) premoženja precejšnje premoženje, saj se ji zdijo povsem nelogični in neživljenjski, vendar pa tudi temu pritožbenemu očitku ni mogoče slediti. To, da je toženec investiral svoje (posebno) premoženje v delnice, tožnica pa je podedovano premoženje porabljala za (tekoče) potrebe družbe, morebiti ni pogosta situacija, vendar pa ne predstavlja absurda, zaradi katerega bi bilo treba šteti, da dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu ni bila v skladu s pravili logičnega mišljena ter življenjskimi izkušnjami, kot skuša prikazati pritožnica, še zlasti glede na to, da se je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, z nakupom in prodajo delnic (očitno) ukvarjal toženec, in to še preden je tožnica prejela kupnino za podedovano nepremičnino.

Po oceni pritožbenega sodišča pa iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da je sodišče pristransko ocenjevalo dokaze, kot meni pritožba. V zvezi z dvigom 9.300.000,00 SIT za nakup delnic je sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo tožnice, res navedlo, da je znesek dviga višji od zneska kupnine za delnice K., vendar pa zaradi tega dviga ni ocenilo kot neverjetnega, kot zmotno meni pritožnica, saj navedeno iz izpodbijane sodbe oziroma spornega dela obrazložitve ne izhaja. Gre za golo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa tudi ni bila razlog zato, da je sodišče prve stopnje štelo tožničino izpovedbo kot neverodostojno. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje razliko v višini med zneskom, ki je bil dvignjen, in kupnino za delnice, sodišče prve stopnje pojasnilo (šele) v nadaljevanju obrazložitve sodbe, in sicer, ko je ocenjevalo toženčevo izpovedbo, vendar pa zgolj zaradi tega (torej dejstva, da je razliko pojasnilo, ko je ocenjevalo izpovedbo toženca in ne morebiti tožnice) sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pristranskosti pri ocenjevanju dokazov.

Neutemeljene pa so nadalje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje (delno) ugoditi tožbenemu zahtevku na podlagi pravil o skupnem premoženju, saj (vsaj) določeno število delnic predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Res je sicer, da pravdno sodišče ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicuje tožba, vendar pa je sodišče vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. člen ZPP). Glede na to, da je tožnica svoj tožbeni zahtevek gradila na trditvi, da predstavljalo sporne delnice njeno posebno premoženje, saj so bile kupljene s kupnino, ki jo je prejela, ko je prodala podedovano premoženje, nikoli pa ni trdila (niti podredno), da so bile morebiti delnice K. pridobljene z delom v času trajanja njene zakonske zveze s tožencem, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oziroma ni smelo preizkušati, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz določb o skupnem premoženju, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).