Jedro

Delodajalec lahko na podlagi prvega odstavka 52. člena ZDR sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če je podan kateri od v zakonu navedenih razlogov. Ker zatrjevani zakonski razlog začasno povečanega obsega dela, zaradi katerega je tožnik sklepal pogodbo o zaposlitvi, ni bil ugotovljen, je sodišče na podlagi 54. člena ZDR utemeljeno presodilo, da je tožena stranka s tožnikom sklepala sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko že 1.3.2003 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da mu delovno razmerje z 10.5.2005 ni zakonito prenehalo in da mu je dolžna tožena stranka od 11.5.2005 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ga pozvati nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Za razliko od sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas šele s 1.9.2003, ker je bil pred tem zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas v okviru opravljanja javnih del. Ker taka ugotovitev ni vplivala na priznanje vtoževanih pravic iz delovnega razmerja, je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot bistveno za odločitev je štelo, da je tožnik po prenehanju prve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v okviru javnih del, po 31.8.2003 nadaljeval z delom pri toženi stranki in da so bile nadaljnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 9.9.2003, 4.11.2003 in 5.11.2004 sklenjene nezakonito, ker tožena stranka ni dokazala obstoja zatrjevanega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je začasnega povečanja obsega del, ki jih je opravljal tožnik.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in v njej formalno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nerazumljivo, da je sodišče ugotovilo, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, saj je vendar razumljivo, da je tožnika ravno zato zaposlila za določen čas. Prav tako je nerazumljivo, da sodišče sledi enostranskim navedbam tožnika, da je pri njej delal neprekinjeno tudi po 31.8.2003 in mu zmotno prizna delovno razmerje že od 1.9.2003 dalje, čeprav je pogodbo o zaposlitvi sklenil šele 9.9.2003. V odgovoru na revizijo je tožnik navajal, da revizijski razlogi ne obstojajo, in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka v reviziji ni določno navedla bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba. Zato sodišče z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodbe sodišča druge stopnje ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), pri preizkusu izpodbijane sodbe sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb v zvezi z zatrjevanjem, da je pri toženi stranki v času sklenitve spornih pogodb o zaposlitvi za določen čas šlo za začasno povečan obseg dela in v tem smislu le za začasne potrebe po tožnikovem delu, oziroma navedb, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča, da je tožnik že s 1.9.2003 nadaljeval z delom pri toženi stranki. Glede teh dejstev je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, da tožena stranka začasnega povečanja obsega del, na katerih je delal tožnik, ni dokazala.

Ker lahko delodajalec na podlagi prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če je podan kateri od v zakonu navedenih razlogov, zatrjevani zakonski razlog začasno povečani obseg dela, za katerega je sklepal pogodbo o zaposlitvi tožnik, pa ni bil ugotovljen, je sodišče na podlagi 54. člena ZDR utemeljeno presodilo, da je tožena stranka s tožnikom sklepala sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom in da se zato šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas.

Tudi ob ugotovitvi, da je tožnik po 31.8.2003 pri toženi stranki nadaljeval z delom na enak način, kot je dotlej delal na podlagi dotedanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožnik s 1.9.2003 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na podlagi 54. člena ZDR se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ostane na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).